Planinski vestnik | poklon Jožetu Abramu, spregledanemu posoškemu narodnemu buditelju

V letošnji tretji številki naše revije Planinski vestnik vam prinašamo zanimivo branje o Jožetu Abramu ob njegovi 150-letnici rojstva. "Bil je eden najplemenitejših ljudi," je v temi meseca uvodoma zapisala avtorica Majda Debeljak. Jože Abram (1875-1938) je bil slabo poznan, a pomemben Slovenec, ki je zaznamoval svoj čas in predvsem med Primorci pustil globok pečat. Kot duhovnik je služboval v Trenti, hkrati pa je bil navdušen gornik, planinski pisatelj, pesnik, prevajalec in dramatik ter narodni buditelj. V njegov krog ljudi so sodili tako takratni gorski vodniki kot tudi dr. Julius Kugy.

Pišemo o spominskem parku na Šmarni gori, gremo po sledeh trolov, čarovnic in velikanov na Ferskih ali Ovčjih otokih, potepamo se po "ravninah" Črne gore, pišemo o zmagovalcih in vtisih z 19. festivala gorniškega filma, objavljamo potopis s čudovitega jezera Como in z njegove okolice (tudi mi smo se spraševali, ali je avtor srečal slavnega igralca Georga CLooneyja), potem pa skočimo zopet v domače loge s Črnivca na Menino planino, pišemo o 18. alpski konferenci v Sloveniji, o raznih doživetjih, o mini alpskem kraljestvu in objavljamo komentar o tekaškem spektaklu.

V rubriki Z nami na pot vas s smučmi ponovno vabimo v dolino Zirknitz v skupini Goldberg - po sledeh nekdanjih zlatokopov, saj nam je zadnjič zagodel škrat in so vsi predlogi imeli isti zemljevid; tokrat objavljamo pravilne. Tu so torej različno zahtevne turnosmučarske ture, gremo na Windischscharte (2717 m), na tritisočak Sandkopf (3090 m), na Sandfeldkopf (2920 m) in na Moharkreuz (2448 m).

Sledijo stalne rubrike: tokrat dva strip (o dr. Juliusu Kugyju in Orožnovi koči), kolumna, Planinčkov kotiček (o beloglavčku ali strašanskem nočnem duhu), zdravje (o tem, kako (ne)varne so copate v kočah), literatura, planinska organizacija.

Sledijo stalne rubrike: literatura, planinska organizacija.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika ter
srečno in varen korak na vseh vaših poteh!

Toliko medijskih objav, kot jih je bilo ob 130-letnici revije, obenem pa še ob izidu knjige Mojstranške veverice, ne pomnim. Kar naenkrat so se za obletnico zanimali prav vsi, od državne in komercialnih televizij pa do lokalnih radijskih postaj, kot je na primer Radio Triglav, in časopisov tja do mariborskega Večera in Primorskega dnevnika. Seznam, ki nam ga je nastopajočim ob izteku dogajanja poslala piarovka Planinske zveze je res impozanten. A tudi, če si vajen teh nastopov, jih imaš slej ali prej dovolj, ti pridejo čez glavo. Meni so že tam sredi vsega pompa. A tako pač je, nikoli ni v ospredju človek, čeprav bi tudi moral biti (!), pač pa medij za katerega delamo in katerega predstavljamo. Če sem se prva leta urednikovanja še držal nazaj, ni mi bilo preveč do tega, da bi se kazal kje spredaj, sem z leti spoznal, da je nastopanje pač nujno, saj vsekakor pomaga - mediju.

O čem pisati in govoriti ob obletnici, na kaj opozoriti - za to smo na uredniških in v medsebojnih debatah porabili kar precej časa. Potem, ko smo naredili malo analizo, smo spoznali, da smo na vsakih pet let na dolgo pisali, kako je bilo na začetku, pa kako je šel razvoj skozi vsa obdobja, kdo so bili uredniki, kakšna mnenja imajo strokovnjaki o reviji, in tako naprej in naprej - praktično skorajda vedno eno in isto ali pa vsaj precej podobno. Ni kaj novega pogruntati - no, morda je bil tokrat strip nekaj novega, kar si je izmislil dijak srednje šole! Hvaležni smo mu za to.

Enako je tudi z mediji - saj jih večina sprašuje podobno, če ne eno in isto: kakšna je bila vloga revije, kakšna obdobja je preživljala, kaj so bili dosežki mojega obdobja urednikovanja, kakšni so izzivi za naprej ... S televizijo itak ne bi izgubljal preveč besed, tam gre vse na hitro, povej v nekaj stavkih, ne da bi se zapletal, ko drugič vdihneš, kamere že ugasnejo. Veliko odgovorov smo pisali sami, le redko kdo še posname pogovor, ga prepiše in ga potem lahko že zapisanega prebereš in avtoriziraš.

Včasih pa le kdo preseneti in ti pokaže, da mu je dogajanje poznano, da ve, zakaj te je tisto vprašal. Ko sem bil pred petimi leti izglasovan za ime tedna na Valu 202, me je voditelj Rok Kužel vprašal, če nam kdaj pri sestavljanju številke zmanjka zamisli, če smo kdaj v ustvarjalni krizi. Odlično vprašanje. Da, seveda se spoprijemamo tudi s težavami, teh je pravzaprav cel kup in jih sproti in ves čas rešujemo. In jih na žalost nikoli ne zmanjka! Na primer, v februarski številki smo pisali o uredniških napakah in tiskarskih škratih, pa se nam je ta prikradla točno v to številko! Zaradi hitenja pri korekturah, ko moramo vse narediti takoj, brez odlašanja, pa čeprav tisti hip sploh nismo dosegljivi - smo spregledali, da so v sredici, v rubriki Z nami na pot, štirje enaki zemljevidi za štiri različne ture. No, za podoben članek o uredniških napakah čez pet let imamo torej že gradivo. Moje opravičilo, saj sem odgovorni, vam pa še enkrat nova, tokrat pravilna objava v tej številki.

Življenje teče dalje, potem ko ugasnejo medijske luči. Še vedno pišemo zgodovino kot najstarejša revija v Sloveniji, ki še izhaja, in delamo nebodijihtreba napake. Naj jih bo v prihodnje čim manj, še bolje - nič.