Zgodovina založbe

Prvi zametki založbe

Ideja za Slovensko planinsko društvo (SPD), se je porodila koncem dvajsetega stoletja, v poletju 1892 med izletom na Stol. Trije piparji; Hauptman, Škof in Korenčan, so tistega dne, po domoljubno ogorčeni debati prišli do zaključka, da so naše gore vse manj slovenske. »Kamorkoli pelje pot po slovenskih gorah, je videti le tuje delo. Tuja roka zaznamuje pota, postavlja koče in napravlja na naših slovenskih tleh le nemške napise in kažipote. Komu? Večinoma le nemškim hribolazcem! Vzdramimo se,« so dejali in zatrdno sklenili ustanoviti SPD. Društvo je luč sveta ugledalo na ustanovnem občnem zboru 27. februarja 1893 v vrtnem salonu gostilne Malič v Knafljevem prehodu v Ljubljani (danes na tem mestu stoji blagovnica Nama).

Slovenski ljubitelji gorskega sveta so torej zgodaj poskrbeli, da so se naši predniki vpisali v družbo tradicionalno bolj naprednih in proslavljenih narodov alpskega loka. Članstvo v SPD, pa je bilo v svojem prvem obdobju, za časa Avstro-Ogrske monarhije in do začetka prve svetovne vojne, bolj kot ne predvsem združba enako mislečih in narodno zavednih ljudi, ki se niso hoteli sprijazniti z vedno hujšo germanizacijo, ki je segla v naše gore. Bila so leta prebujanja narodne zavesti, ko se ni smelo stati križem rok.

Da bi ideje lažje širili med svoje člane, je SPD v začetku leta 1895 začelo izdajati uradno glasilo Planinski vestnik. To je bilo v skladu z društvenimi pravili, ki omenjajo med pripomočki, s katerimi društvo dosega svoj namen, tudi pospeševanje in podporo izdajanju zanimivih in uporabnih planinskih spisov in fotografij. V osnovi je Planinski vestnik temu cilju zadostoval, vseeno pa je bila revija, ki je v prvih letih obsegala le skromnih petnajst strani malega formata, prešibek nosilec informacij in znanja, ki ga je SPD želelo posredovati članom, med katerimi se je izoblikovalo tudi jedro, ki je v gorah poleg nacionalne zavednosti videlo še športne in estetske cilje. Edina možna rešitev je bila samostojna izdaja planinske literature in zemljevidov.

Prva knjiga Slovenskega planinskega društva

Začetki so bili skromni, in tako je skoraj neopazno pod okriljem SPD izšel Vodnik za Savinjske planine in najbližjo okolico. Avtorja sta bila Fran Kocbek in Miha Kos. Bilo je leta 1894, celo nekaj mesecev pred prvo številko Planinskega vestnika. Zato je tedaj reklamo za prvo slovensko planinsko knjigo prevzel Ljubljanski zvon, ki je zapisal: »To je prva slovenska knjižica svoje vrste, katera je dobro došla vsem prijateljem prirode in slovenske zemlje. Knjižica nam podaja na 112 straneh osmerke (nekoliko pomanjšan format A5 op. ur.) zelo zanimive podatke, katere sta z velikim trudom nabrala znana slovenska turista in pisatelja omenjene knjižice, g. Kocbek in Kos. Ta knjižica je nov prikaz v slovenskem slovstvu, in hvaležni smo vrlemu Slovenskemu planinskemu društvu, da je izdalo to knjižico, za katero naj pridejo še druge enake vrste.«

Omenjeno je bilo, da je cena knjižice 60 krajcarjev. Za primerjavo: izvod Planinskega vestnika, ko je ravno začel izhajati, je stal 20 krajcarjev. Spanje v Aljaževi koči na Kredarici pa 50 krajcarjev).

Vodnik za Savinjske planine in bližnjo okolico iz leta 1894 je prvi otrok literarne produkcije organiziranih slovenskih planincev in na neki način tudi zametek kasnejše Planinske založbe, ki je pri naslednici SPD, današnji Planinski zvezi Slovenije, prevzela izdajanje planinske literature, vodnikov in kartografije.

Obdobje do konca druge svetovne vojne

Kljub trudu je bilo izdanih knjig v prvih šestdesetih letih delovanja SPD malo. Glavni razlog je bilo pomanjkanje financ in dve svetovni vojni, ki sta prekinili nekatere že začete projekte. Poseben primer je bila Kronika Triglava Mire Marko Debelakove in drugih avtorjev, ki bi morala postati zelo obsežno in kvalitetno delo o našem očaku. Veliko materiala je bilo med vojno izgubljenega. Glavna avtorica se je potrudila zbrati vse, kar je bilo še možno najti, vendar leta 1947, dve leti po vojni, razočarano ugotovila, da so pogoji za izdajanje knjig še slabši kot leta 1941. Zato je omenjena kronika namesto v knjigi izšla v nadaljevanjih v prvih treh povojnih letnikih Planinskega vestnika.

Ostali izdajatelji planinskih edicij

Založnikov planinske literature kljub vsemu ni nikoli manjkalo in tako je še dandanes, čeprav so časi založbam in na splošno vsem tiskanim medijem zelo nenaklonjeni. Slovenci smo alpski narod in vsaj del populacije še vedno rad poseže po dobri knjigi s to tematiko.

Zato je prav, da omenimo, da so že pred letom 1894, ko je SPD izdalo prvo knjigo, in prav tako po letu 1953, ko je začela delovati Planinska založba, izhajale in še izhajajo knjige s planinsko in alpinistično tematiko ter kartografija. Botrovali so ji različni izdajatelji, omenili pa bomo le najopaznejše založbe in dela, ki so izšla pred drugo svetovno vojno.

Deutscher u. österr. Alpen-Verein, Section Krain:
Einladung zum geschlossenen Bauern-Ball am 19. Februar 1887 in den Sälen der alten Schietzstätte für P. T. Herrn, [Laibach], 1887
Jeremias Adaxl: Touristen-Brevier: Unerlässliches Vademecum für den eingeschneiten oder verregneten Bergsteiger, erprobt bei Wiederbelebung abgestürzter Hochtouristen, [Laibach], 1888

Der Deutsche und Österreichische Alpen-Verein. Section Marburg an der Drau (Maribor):
Erinnerung an das fünfundzwanzigjährige Bestehen der Section Marburg a.D. des Deutschen und Oesterreichischen Alpen-Vereins, Graz, 1901
Emil Bock: Ein Tag in Tunis. [Laibach]: im Selbstverlage, 1907 (nach einem Vortrag in der Sektion Krain des Deutschen und Österreichischen Alpenvereines)

Kleinmayr & Fed. Bamberg:
Rudolf Badjura. Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo! vodnik.¸1913
Rudolf Badjura. Jugoslovenske Alpe, vodnik. 1922
Rudolf Badjura. Slovenija, Pohorje, vodnik. 1924

Učiteljska tiskarna:
Pavel Kunaver. Na planine. 1921

Deželna zveza za tujski promet na Kranjskem:
Robert Kermauner. Po pogorju polhograjskem in okoli Krima, vodnik, 1924.
Rudolf Badjura. Zasavje, vodnik po letoviščih, znamenitostih, izletih po gorah in dolinah, 1928

Turistični klub Skala:
Henrik Tuma. Pomen in razvoj alpinizma, 1930
Mirko Kajzelj. Naš alpinizem, 1932

Družba sv. Mohorja:
Janez Jalen. Ovčar Marko, roman,1933
Janez Jalen. Trop brez zvoncev, roman, 1941

Planinska matica:
Renker Gustav. Pet mož gradi pot, roman, 1936
Klement Jug. Zbrani planinski spisi, 1936
Julius Kugy. Iz mojega življenja v gorah, 1937
Janez Mencinger. Moja hoja na Triglav, 1938
Boris Režek. Svet med Grintovci, 1938

Delniška tiskarna:
Edo Deržaj. Gruh. Knjiga s podobami za odrasle, 1937

Založba Viharnik (predvojna):
Ivan Bučer. Koča na robu, 1941

Tudi v povojnem času se je veliko izdajala planinska literatura, najbolj je v šestdesetih in sedemdesetih izstopala mariborska založba Obzorja, trenutno sta na trgu vidneje prisotni založbi Didakta in Sidarta.

Planinska založba kot strokovna komisija v okviru PZS

Planinska založba se je s prvo izdano edicijo na trgu pojavila leta 1953, tedaj že v Planinski zvezi Slovenije (PZS), kot se od leta 1948 imenuje naslednica SPD. Namen Planinske založbe je bil načrtno izdajanje planinske literature in kartografije za članstvo planinske organizacije (s temi besedami se je založba predstavila v Planinskem vestniku, ko je najavila novo knjižno zbirko Naši veliki planinci, ki je obsegala pet knjig.

Planinska založba je bila v primerjavi s splošnim slovenskim založništvom zelo skromna. Sloneč na ramenih posameznikov, je delala počasi in neučinkovito. V januarski številki Planinskega vestnika leta 1974, po dvajsetih letih njenega obstoja, je Peter Soklič povedal, da je založba do tedaj uspela izdati 42 publikacij, torej približno dve vsako leto. Tedaj se je to nekaterim zdelo dovolj za doseganje namena: planincem pomagati pri zahajanju v gore s strokovno-tehničnimi nasveti in orientacijskimi pripomočki (verjetno je bilo mišljeno tiskanje planinskih zemljevidov, op. ur.), ter razvijati kulturne vrednote planinstva.

Planinska založba od šestdesetih let do osamosvojitve Slovenije

Finančna situacija je bila ves čas nezavidljiva, vodstvo PZS pa je iskalo razne rešitve, ki v glavnem niso imele posebnega učinka. Načelnikom založbe in članom založniških odborov je s požrtvovalnim delom kljub temu uspelo zapolniti vse večje vrzeli v raznovrstni vodniški literaturi (planinstvo, alpinizem, smučanje, kartografija, izobraževanje). V tem obdobju so se skozi ime Planinske založbe pojavila imena znanih planinskih delavcev, ki so zelo aktivno delovali v obdobju od konca petdesetih let do osamosvojitve Slovenije, nekateri med njimi so še vedno aktivni: Tomaž Banovec, Milan Cilenšek, Miro Černivec, Stanko Klinar, Marjan Krišelj, France Malešič, Tine Mihelič, Darinka Petkovšek, Franci Savenc, Peter Soklič, Franček Vogelnik (našteti po abecednem redu) in še marsikdo ...

Kaj Planinska založba izdaja

O tem, kaj vsebuje ter kako nastaja program Planinske založbe, mora nekdo odločati. Po vojni je bila Planinska zveza Slovenije organizirana na način, da so se z založbo ukvarjale razne komisije, predvsem propagandna. V zadnjih letih je za to področje odgovoren Odbor za založništvo in informiranje (OZI), izdaja edicij pa je odprta tudi za predloge komisij, odborov, planinskih društev in posameznikov. Zaradi širine delovanje odbora za založništvo, so bili imenovani uredniki posameznih področij, med njimi tudi Planinske založbe. Predlogi se redno usklajujejo in potrdijo tako, da so z edicijami primerno pokrita vsa področja, kjer ima naša planinska organizacija svoj interes. Na ta način se danes v Planinski založbi izdajajo planinski zemljevidi, vodniki, dnevniki, plezalni vodniki, leposlovje, strokovna literatura, koledarji, zloženke, promocijski izdelki PZS in seveda revija Planinski vestnik, ki velja za najstarejšo slovensko revijo, ki še vedno izhaja (od leta 1895).

Vodenje Planinske založbe

Vodenje založbe ni bilo nikoli profesionalno in je slonelo na ramenih amaterjev, tako kot revija Planinski vestnik. To morda res ni recept za velik zaslužek, je pa zagotovo recept za dolgo življenje. Planinski vestnik je že dopolnil več kot sto dvajset let, Planinska založba pa se bliža sedemdesetim. Prva pobuda za ustanovitev Planinske založbe se je pojavila na posvetu gospodarjev leta 1951. Z okrožnico 26. 12. 1951 je bilo k sodelovanju povabljenih 41 znanih planinskih pisateljev (Tone Strojin; Zgodovina slovenskega planinstva).

Načelnik Planinske založbe je postal Anton Urbanc, prva knjiga je izšla leta 1953 (Janko Mlakar. Jakob Aljaž, triglavski župnik) v nakladi 2000 izvodov. Od leta 1955 do 1967 je založbo, oziroma kulturno-literarno komisijo, pod katero je založba spadala, vodil Stanko Hribar. Načelnik komisije je tedaj postal hkrati še odgovorni urednik Planinskega vestnika. V obdobju 1967 do 1969 je bil načelnik Miran Marussig in od 1969 do 1979 Tone Strojin. Sledilo je obdobje hitrih menjav, ko so se zvrstili Marijan Krišelj, Ivan Razboršek, Ivan Jenko in Jože Gasparič, nakar je kulturno-literarna komisija prenehala delovati.

Leta 1970 je nastal Sklad za založništvo, ki je v svoje okrilje prevzel tudi delo Planinske založbe. Načelnik je postal Peter Soklič. Sledili so Stanko Klinar (do 1985), Darinka Petkovšek (1986), Miro Černivec (do 1989), Tomaž Banovec (do 1992), Milan Naprudnik (do 1998), Božidar Lavrič (do 2012). V letu 2012-2013 je Planinsko založbo že v okviru novega Odbora za založništvo in informiranje vodil Andrej Mašera, zatem za kratko Vladimir Habjan, med 2013–2015 Mojca Stritar, leta 2016 do 2017 Mateja Gruden, od novembra 2017 pa Vladimir Habjan (ki je hkrati tudi odgovorni urednik Planinskega vestnika).

Podatke je zbral Dušan Škodič

Viri:
Arhiv revije Planinski vestnik, letniki 1895 – 2019.
Munda, Zepič, Zupan. Gore v besedi, podobi in glasbi. PZS, 1965.
Tone Strojin, Zgodovina slovenskega planinstva, Didakta, 2009.
Drugi viri so citirani kot sprotne opombe.