Planinski vestnik | med Idrijo in Cerknim po planinskih poteh

Še en pogovor pa je s področja znanosti. Svetovno uveljavljena mikrobiologinja Nina Gunde Cimerman nam je razkrila, katere so glive, ki ljubijo mraz in so prilagojene ekstremnim pogojem, kot so puščave, ledeniki, soline ... Po naši sogovornici so tuji znanstveniki celo poimenovali novo vrsto glive, domači pa jo nagradili s Zoisovim priznanjem. In ob tem pišemo o prvem vpogledu v slovenske ledeniške mikrobe, o raziskavi, ki je še kako zanimiva.

Potepali smo se po svetu - med drugim na Tenerifih po vulkanu El Teide (in ugotovili, zakaj je to lepotec z napako) ter na trekingu po Islandiji, obujali spomine na plezalno-hribovske dni in kaj vse se v kočah lahko zgodi, pa iskali odgovore na vprašanja, ki jim pogosto ne vemo odgovora, a se nam odprejo, ko se potopimo v naravo. Raziskovali smo sledi stare fotografije kranjskega jegliča, šli na šodrovska nebesa (kje so, boste videli v članku), izpostavili delo prizadevne markacistke, odkolesarili smo na Junsko goro na Koroškem. Pišemo o deseti akciji naj planinska koča - naj planinska koča je postala Koča na Žavcarjevem vrhu, naj visokogorska koča pa Češka koča. Spominjamo se nesreče turista na Triglavu, skupaj s prijatelji pa smo se odpravili tudi na Tinetov pohod ob dvajsetletnici smrti Tineta Miheliča.

V rubriki Z nami na pot vas vabimo na štiri etape po Idrijsko-Cerkljanski planinski poti, in sicer: etape 3, 4, 6 in 7: Vojsko-Hleviše, Hleviše-Javornik, Ledinsko Razpotje-Želin, Želin-Cerkno.

Sledijo stalne rubrike: Planinčkov kotiček (o jeseni), strip (o zavijanju s poti), literatura in planinska organizacija.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika
ter srečno in varen korak na vseh vaših poteh!

 Uvodnik, kazalo

Vsebina 10/2024 TEMA MESECA Idrijsko-Cerkljanska planinska pot (ICPP) VARSTVO NARAVE Po sledi stare fotografije kranjskega jegliča BREZPOTNA DOŽIVETJA Šodrovska nebesa ZGODBA Punči, to so hribi PORTRET MARKACISTKE Premalo cenjeno delo NA KOROŠKO Onstran meje Z NAMI NA POT Štiri etape ICPP PLANINČKOV KOTIČEK Jesen se obira, listja ne pobira KJE ME GOJZAR TIŠČI Kdo je tukaj šeš?! PO SVETU El Teide, vulkan z lepotno napako PO SVETU Treking na otoku ledu in ognja ZNANOST Pogovor z Nino Gunde Cimerman LEDENIKI Glive, ki ljubijo mraz NAJ KOČA Deseta akcija Naj planinska koča INTERVJU Karmen Klaura IZ ARHIVA El Condor Pasa JUBILEJ Dvajseti Tinetov pohod ZGODOVINA PLANINSTVA "Nesreča turista na Triglavu" LITERATURA PLANINSKA ORGANIZACIJA

 Univerze Bogu za hrbtom

V tokratni številki Planinskega vestnika bomo govorili o čisto navadni vezni poti, ki jih je v Sloveniji in na svetu veliko. Mnogo je daljših, mnogo krajših, mnogo manj ali bolj napornih, mnogo bolj ali manj pisanih. Obhodnica Idrijsko-Cerkljanske planinske poti v ničemer ne izstopa. Zakaj potemtakem pisati o njej? Zaradi vseh ostalih "malih", o katerih ne govorimo. Govorimo o Nepalu, Andih, Mont Blancu, Aljaski ..., o malih palčkih pa redkeje. Čeprav ...

Leta 1979 je slovenski odpravi v Himalajo uspelo preplezati enega takratnih največjih problemov Everesta - zahodni greben. Člane odprave so prevzele pesmi Janeza Menarta. Prebirali so jih med čakanjem in počitki na poti in v bazi. To so mu tudi napisali v pozdravni razglednici iz baznega tabora. Že doma jim je pesnik prijazno odgovoril in jim za veliki dosežek seveda čestital. Med drugim je zapisal: ...//Vsakdo ima svojo takšno ali drugačno goro, s katero se bori vse življenje. Toda poleg nje je še vse polno drugih, manjših gora pa tudi hribčkov, ki mu stoje na poti. In zmerom je najpomembnejši tisti, ki je trenutno pred njim. Tudi nad krtino se človek lahko spotakne in se ubije, ali pa tako polomi, da potem nikakor ne more priplezati na svoj veliki cilj. Zato je treba jemati v obzir tudi na videz nepomembne hribčke - morda so še bolj zlovešči kot velika gora, in to prav zaradi svoje navidezne nepomembnosti//... (Citat iz knjige Viki Grošelj: Križ čez Nepal. Založba Buča. 2022)

Pesnik je prejemniku pošte, Vikiju Grošlju, polagal na srce skrb na vsakem koraku. Na srce mu je položil skromnost in spoštovanje do vseh, ne glede na to, kako "mogočni" so videti. Tudi mali grički so lahko zahtevni kot njihovi veliki bratje. Čeprav na prvi pogled neopazni, so enako lepi in nam lahko dajo enako ali še več. Ne da poznamo male, težko spoznamo velike. Tako kot naša rast tudi naše izkušnje postopoma napredujejo od krtin, hribčkov, gričev do visokih gora. Niso prikladen cilj le v obdobju, ko nam na pot stopi kakšna ovira ali ko "ta veliki" postajajo vse bolj oddaljeni in višji. Vedno so naše prijetno zatočišče na dosegu roke. Ko se po raziskovalnih poletjih izmed skal vseh odtenkov in višin vrnem v naš gozd, mi je, kot bi se stisnila mami v naročje. Le dovoliti si moramo to izkustvo - enostavno! Stopiti moramo na pot kar z domačega praga, v prvem grmu urezati palico, se najesti jagod in malin ter na koncu dneva poiskati posteljo. Vedno ne teče vse gladko, a izzivi nas krepijo in primorajo, da naredimo kakšen izpit v univerzi Bogu za hrbtom. O takem izkustvu nam v tej številki piše Vladimir Habjan.

Menartove besede lahko razumemo dobesedno ali kot prispodobo. Podcenjevanje in prezir, na kar mladega alpinista opozarja pesnik, nista lepi lastnosti in k njima se zatekajo šibki ljudje. Ni lepo kar na počez predvidevati, da nam rovtarija, kot Idrijsko-Cerkljanska in podobne zagotovo so, nima kaj povedati ali ne more ničesar dati. Odprimo srce in dovolimo, da se nam ti griči predstavijo. Videli bomo, da tu lahko še malo podoživimo svet pred digitalizacijo, še lahko začutimo način preživetja iz rok v usta. Prav je, da se svet spreminja na bolje. A vedno se poskusi ne iztečejo po načrtih oziroma vedno ne zmoremo predvideti vseh posledic. Bolj kot so se predniki trudili, da bi si izboljšali življenje, bolj je svet postajal zapleten. Njihovi otroci hodimo danes v šolo deset do petnajst let, da se učimo, kako preživeti v tem zmedenem in nevarnem okolju. Medtem pa smo zapuščino prednikov podcenjevalno stlačili pod primitivizem in poganstvo. To boli!

Obiskovalec bo videl, da to ni primitivizem, to je carstvo in privilegij, živeti v okolju, kjer je stik z naravo še pristen. Moj oče je na zbadljivko, da živi bogu za hrbtom, odgovoril z vprašanjem: "Kako pa ti veš, kam Bog gleda?"

Našim prednikom je bila uspešno opravljana univerza zmaga v boju za preživetje, bili so doktorji agronomije, navadne in krajinske arhitekture, lesarskih, strojnih in drugih umetnostnih strok ..., bili so vremenarji, astrologi ... Gaudeamus jim je pel veter pod lipo, ko so utrujeni počivali po opravljeni diplomi iz uspešno rešenega, velikokrat dolgoletnega izziva. To začutimo v teh divjinah, prepričali nas bodo prebivalci ob poti, ki znanje še vedno črpajo iz nenapisanih skript. S skrbno roko obdelujejo rodno grudo, ki nas preživlja že tisočletja. Oni so ...// sposobni, pošteni, prijazni, polni zaupanja, pripravljeni deliti, pripravljeni povabiti sočloveka v intimo svojih domov, se pripravljeni pogovoriti. Skratka - lepi ljudje. Opazil sem, da tu ljudje ne jamrajo, se ne pritožujejo in ne jadikujejo. Ni pesimizma in črnogledosti, pač pa se tu ljudje borijo za svoj obstoj. Tu ljudje ne čakajo na pomoč, pač pa si, kolikor le morejo, pomagajo sami. Tako kot so vajeni od svojih prednikov. Pot priporočam vsakomur, ki je nagnjen k temu, da jamra in bi se rad tega odvadil//... (Zapis Aleša Čerina na njegovem blogu po prehojeni ICPP; https://2cm.es/O1uA)

Ljudje ne klonejo, čeprav so le streljaj, le korak od "udobne" kletke bloka bližnjega mesta. Če ljubiš svoj kraj in preteklost, to opazijo tudi drugi.

Vse te vrednote, ki jih omenjata Menart in Čerin, so se že pred mnogo leti zapisale v kodeks planinstva in veljajo na vseh višinah udejstvovanja. Planinci ali drugi, ki se po njih ravnajo, so vsega spoštovanja vredni. Ljudje, ki jim je življenjska pot tlakovana s skromnostjo in spoštovanjem, enako cenijo palačo arabskega šejka, Everest ali bregove nad Idrijco. Saj veste, manj je več, mali so veliki ...

Na snidenje sošolci v naslednjem semestru na klopeh naših, vaših ali onih drugih, manjših in višjih gričih. Mi bi še študirali.