V majski številki Planinskega vestnika je glavna pozornost namenjena Johannesu Frischaufu, po katerem pri nas nosi ime planinski dom na Okrešlju, sicer pa je bil velik pobudnik planinstva pri nas, še posebej v Savinjskih Alpah, in na Hrvaškem, kjer so prav na njegovo pobudo že leta 1874, 19 let pred nami, ustanovili Planinsko zvezo Hrvaške. V temi meseca izpod rok Dušana Škodiča boste tako našli zares veliko zanimivih podatkov iz naše planinske zgodovine, ki so bile v tistem obdobju daleč pred časom in še danes vzbujajo občudovanje. Prepričani smo, da boste uživali.
Prvi intervju je z Drejcem Kokaljem, turnim smučarjem, ki se spopada tudi z zahtevnejšimi, alpinističnimi turnimi smuki, ki zahtevajo tudi svojstven pristop in trening.
Drugi intervju je s Klavdijem Mlekužem in Klavdijo Mlekuž Peroša, ki ju povezuje družinska - očetovska vez. Klavdij, osemdesetletnik, je alpinist, gorski reševalec, član znamenite plezalne skupine Mojstranške veverice in nekdanji tekmovalec v alpskem smučanju, trener alpskega smučanja, lovec, nadzornik v Triglavskem narodnem parku; njegova hči Klavdija pa je magistrica poslovodenja in organizacije, specialistka menedžementa z bogatimi izkušnjami v marketingu, hkrati pa oboževalka narave in umetnosti, ki ima izjemno rada življenje med vrhovi Alp in Obalo. Le kakšen pečat so v njihovi družini pustile gore, plezanje in reševanje v ponesrečenih v gorah?
V rubriki Z nami na pot se podajamo v biotop različnih kultur, vetrov in perspektiv, vabimo vas torej na Tržaški Kras. In sicer na dva Gola vrha, Medvedjak, sv. Lenart in na Grmado ter Bezgonov vrh.
Pišemo o dolini trinajstih slapov v Reklanski dolini, od koder je svoje mesto na naslovnici našla slika slapa Koderemaca, poročamo o letošnji skupščini PZS, obeležujemo 120-letnico Slovenskega planinskega društva Trst, obožujemo razgled z Osorščice, gore sredi Jadrana. Matjaž Čuk piše, kako ga ima sreča rada, tudi tam pod Himalajo. Spominjamo se stoletnice od tragične smrti Nina Paternollija, testiramo gorniško opremo švedskega proizvajalca Fjällräven, meteorologinja Veronika Hladnik Zakotnik piše, kako interpretirati vremenska opozorila glede dežja, vetra, temperature, snega, poledice, kombinacije vseh skupaj ... V rubriki inPlaninec pišemo o mladostniku, avtistu - Blažu, ki zelo rad hodi v hribe.
Sledijo stalne rubrike: strip (o Kadilnikovi koči na vrhu Golice ), Planinčkov kotiček (tokrat o soncu, sencah in velikanskem veselju), jubilej, literatura in planinska organizacija.
Uredništvo vam želi prijetno branje!
Uvodnik, kazalo
TEMA MESECA
Johanness Frischauf
INTERVJU
Drejc Kokelj
STRIP
Kadilnikova koča vrh Golice, 1836 m
RAZISKUJEMO
Dolina trinajstih slapov
Z NAMI NA POTI
Tržaški Kras
PLANINČKOV KOTIČEK
O soncu, sencah in velikanskem veselju
INTERVJU
Klavdij Mlekuž in Klavdija Mlekuž Peroša
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Na skupščini PZS po jubilejnem letu presežkov
PLANINSKA ZGODOVINA
Šinil je zopet žar novega dneva ...
PLANINARJENJE
Gora sredi Jadrana
ZGODBE IZPOD HIMALAJE
Sreča me ima rada
SPOMIN
Sto let od tragične smrti Nina Paternollija
VREME
Katera barva sveti na vremenskem semaforju?
TEST OPREME
S švedsko lisico na potep
INPLANINEC
Vsak žig v dnevnik inPlaninec ima zgodbo
JUBILEJ
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
|
|
Zgodovino pišejo (brišejo) zmagovalci
Naslov uvodnika je nekoliko spremenjena misel o zamerah, ki jih po prelomnih dogodkih zmagovalci zapuščajo svojim naslednikom. Spomnim se, kako je pokojni Tone Škarja nekoč razlagal, da povprečna zamera med alpinisti traja okoli trideset let. Do tega spoznanja je menda prišel na podlagi opazovanja časa od nastanka kakšne zamere, ki je nastala med posameznimi alpinisti ali med člani odprav in njihovim vodjo, pa do trenutka, ko je zamera končno izzvenela v času. Trideset let se zdi veliko, toda najverjetneje gre za obdobje, po katerem se človek končno dovolj obrusi in spozna, da so nekdanje življenjske moči le še oddaljen spomin, ki nekdanjim hudim zameram dajejo grenak priokus brez teže. Žal včasih pravega trenutka za spravo zaradi trme celo zmanjka in se "žlahta" ponovno zbere na kupu šele potem, ko se od nekoga poslavlja za vedno. Tedaj običajno sledi spoznanje, da vse skupaj sploh ni imelo tako velikega pomena, kot se je zdelo nekoč.
Letos mineva sto let od smrti profesorja Johannesa Frischaufa, ki mu namenjamo temo meseca. V njej objavljamo prevod članka naših kolegov iz Hrvaškega planinarja, ki po njegovi zaslugi praznujejo že 150-letnico ustanovitve svojega planinskega društva. Mi je žal ne, ker so se leta 1874 Frischaufovemu prigovarjanju v Ljubljani odzvali le ljubljanski Nemci. Se je pa naša naveza z zaslužnim profesorjem iz Gradca zato toliko trdneje usidrala z letom 1893, ko je bilo končno ustanovljeno še Slovensko planinsko društvo in so se naši predniki Frischaufu za vso pomoč oddolžili s častnim članstvom.
Preveč preprosto bi bilo reči, da je bilo zgolj njegovo "pajdašenje" s Slovani razlog, da je v letih narodnega prebujanja in glasnega pozivanja "svoji k svojim" zaradi tega postal doma med svojimi osovražen, zaničevan in nazadnje celo izbrisan iz zgodovine, kljub velikim zaslugam za avstrijsko znanost in razvoj njihovega planinstva v delih monarhije. Sama od sebe se ponuja skoraj zrcalna usoda našega ponemčenega Karla Deschmanna, ki je imel zelo velike zasluge za razvoj planinstva v naših gorah in v znanosti. Za življenja je bil med Slovenci razglašen za najhujšega narodnega odpadnika, naša zgodovina pa ga je po smrti prav tako namerno pozabila. Zamera po sto in več letih od smrti obeh mož, če zanemarimo nekaj hvalevrednih poskusov, brez dvoma še vedno traja. Frischauf je v rodni Avstriji praktično neznan in redki tamkajšnji sodobni zgodovinarji ga na novo odkrivajo. Dosti bolje se ne godi niti našemu Dežmanu. Za razliko od slednjega se Frischauf pač nikoli ni izrekel za Slovenca, a to je zgolj lepotna napaka, ki ne bi imela na zgodovino nobenega vpliva.
V obeh primerih je šlo za posledico vdora politike in nacionalnih trenj v gorski svet, ki mora biti izvzet iz dolinske navlake, zaradi česar pravzaprav ljudje tudi zahajamo v gore. Gre za dejanja, ki v takšnih ali drugačnih oblikah vztrajajo vse do današnjih dni, le njihovi akterji se menjajo. Razne politike deljenja, nacionalizmi in celo fanatični vandalizem, kot denimo letošnji primer na Nanosu, naše gore smetijo na najslabši možen način!
Dušan Škodič
