Planinski vestnik | Plaaaaz! In kako mu tako ali drugače ubežati.
V nadaljevanju priporočam v branje pogovor z Jurijem Ravnikom, enim najbolj aktivnih članov projekta OSP (iniciativa Opremimo Slovenska Plezališča). Po branju bodo športni plezalci, ki so se množično 'razmnožili' na plastiki doumeli, da naravna plezališča niso 'zastonj, od Boga dana', ampak je za njihovo urejenost potrebno ogromno prostovoljnega dela in sredstev. Obstaja možnost donacije z SMS-om PROJEKTOSP5 na 1919!
V intervjuju z Neli Štular, kustusinjo za pedagogiko in izobraževanje v Slovenskem planinskem muzeju, pa boste lahko izvedeli o namenu in pomenu razstave Stolp nas gleda ob 130-letnici ALjaževega stolpa, in ne samo to, ampak še veliko zanimivih dejstev, npr. kako čudovite fotografije so prejeli na fotografskem natečaju, kako ljudje dojemajo stolp, kaj jim pomeni, katere vse čudovite dele ima razstava ...
Tu je tudi kolumna - drznem si objaviti en odstavek, ker res povzame stanje, ki si ga pravzaprav ne moremo želeti: "... Mladenke so se na Instagramu začele kazati v športnih modrčkih, zgledu so sledile tudi druge mladenke in mladeniči so jim sledili na vrh lokalnega kuclja. Na alpinistične šole so se vpisovale množice ljudi, ki niso imeli namena plezati, pač pa so se želeli razgibati na zanimiv način, se zabavati in »furati imidž«, kar so najlažje storili tako, da so stopili do bližnje trgovine z gorniško opremo. Te v zadnjih letih cvetijo ..."
Zanimivih člankov je še precej, med njimi tudi o pravem alpskem podvigu, pa najvišjem vrhu Bolgarije, o opravljenem izzivu na gorskem teku, zgodovinski članek o turističnem društvu prijateljev prirode.
V rubriki Z nami na pot vas vabimo na Goteniški Snežnik (1290 m) po treh različnih poteh - čez Kameni zid, iz Kočevske Reke, z Medvedjeka, ter na Nagelbihl (908 m). Seveda so vsi opisi opremljeni tudi z zemljevidom, s slikami in z vsemi potrebnimi podatki.
Sledijo stalne rubrike: Planinčkov kotiček (tokrat o rezijanskih krivopetkah), literatura in planinska organizacija in v spomin.
 |
|
|
TEMA MESECA INTERVJU BARVITOST MORSKEGA NEBA Z NAMI NA POT PLANINČKOV KOTIČEK ALPINIZEM JUBILEJ KOLUMNA NAJVIŠJI VRH BOLGARIJE RAZMIŠLJANJE GORSKI TEK ZGODOVINA NARAVA #LJUBIMGORE2025 LETERATURA PLANINSKA ORGANIZACIJA V SPOMIN
|
|
Sam obiskujem gore več kot 60 let. O letih mladosti niti ne bi preveč razpredal, to je bilo skorajda romantično obdobje. Sprememb v devetdesetih letih v primerjavi z današnjimi pa se precej bolj zavedam. Neovirano smo hodili kamorkoli, nihče nas ni omejeval.
Nismo imeli toliko informacij, ne o vremenu, niti take opreme, kot jo imamo zdaj, a to ni bila nikoli ovira. Če smo se nekdaj lahko pripeljali do izhodišča, so nam zdaj z zapornicami skorajda zaprli dostope do dolin oziroma jih naredili dokaj nedostopne. Mene celo lansko leto dolina Vrat ni videla in podobno je povedalo več mojih kolegov. Z oderuškimi postopki, kjer je v igri izključno le zaslužek, niti najmanj kakšno trajnostno obnašanje, prej trajnostno obiranje, so mi priskutili obisk tega območja.
A to je le eden od vidikov sprememb. Drugi je na primer tehnologija. Kolega alpinist je vodil tečajniško turo na dokaj skriti domači bivak v Grintovcih in ko je videl, da eden od tečajnikov s telefonom snema sled, mu je to odločno prepovedal. "Kako se boš pa kaj naučil, če le hodiš po sledi?" ga je vprašal. Kot tudi sam vidim, je sledenje trackov postalo prava moda, že skoraj obsesija. Letos sem na markirani poti, široki vsaj pol metra, videl Italijana, ki je držal telefon pred seboj in hodil po tracku. O tem, da mi uporabniki pišejo, naj jim pošljem track za poti v brezpotjih, sem tudi že pisal.
Zakaj vam vse to pišem? Ker me je k takemu razmišljanju spodbudil tudi naš kolumnist, ki v tokratnem prispevku piše ravno o tem. Pravi, da je bil v časih, ko je bil še pastirček, planinski svet drugačen. Namenjen je bil ljudem, odetim v pumparice in kariraste srajce. Iz njihove oprave si stežka sklepal, kakšen je njihov ekonomski položaj, verjetno tudi zato, ker je bil ta pretežno podoben. V pravi sociološki analizi nam potem razloži, zakaj je stanje danes drugačno. V današnji družbi, ki vsebuje jasno razvidne razredne razlike, je treba pokazati na lokalno običajne načine, torej z avtom, oblačili in psom, po novem tudi s parfumom uniformnega vonja. Razlika med imidžem in vsebino je ena glavnih značilnosti sodobnega planinstva. Bistveno je kazati pravi imidž.
Avtor članka o distopiji piše, da kmalu ne bomo vedeli, kdaj se je naš svet začel oddaljevati od gora, čeprav še vedno hrepenimo po njih. Morda se ravno v tem skriva distopija: gore nam postajajo bližje kot kadarkoli, mi pa ne bomo mogli do njih.
Kakorkoli, ne glede na vse spremembe, mene gore še vedno vabijo. Naj tudi vas. Danes in v prihodnje. Vabljeni k branju kolumne, prav tako vas vabim, da nas spremljate še naslednje leto. Futuristični članek o distopiji bo objavljen kmalu. Pa srečno!
