Planinski vestnik na trekingih sveta
V osrednjem delu novembrske številke Planinskega vestnika, ki je pester z različnimi prispevki in s čudovitimi fotografijami, se podajamo na trekinge. V deželo nomadov - v Kirgizijo, ki ji pravijo Švica centralne Azije, in med tisočere obraze Nepala pod Himalajo.
Pogovarjali smo se z Veroniko Hladnik Zakotnik, magistrico geofizike, meteorologinjo prognostičarko na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO). V prostem času je navdušena pohodnica in markacistka, ki se rada sprosti ob branju knjig in šivanju. Rada tudi piše, zato je pred šestimi leti z veseljem sprejela vabilo k sodelovanju s Planinskim vestnikom in od takrat redno prispeva članke o vremenoslovju. Kot pravi, je lep občutek, da nekdo bere njene besede in se iz njih česa nauči.
Razmišljamo, zakaj hribi, kaj nas tako vleče tja, objavljamo nov strip s planinskimi kočami, tokrat o Vodnikovem domu na Velem polju. Praznujemo 120 let s PD Ajdovščina, podajamo se v objem trentske divjine, objavljamo informacije o aplikaciji RegObs za boljšo oceno nevarnosti proženja snežnih plazov, pa kratko zgodbo o doživetju nevihte na Bavškem Grintavcu in predstavljamo članico Uredniškega odbora Planinskega vestnika Ireno Mušič Habjan.
V rubriki Z nami na pot vas vabimo v okolico Škofje Loke - na Lubnik (1015 m) z dveh različnih izhodišč, na Osolnik (857 m) in na Sveti Ožbolt (859 m).
Sledijo stalne rubrike: Planinčkov kotiček - tokrat o fižolčku in grahku v orlovem gnezdu, športnoplezalne novice, novice iz vertikale, literatura, planinska organizacija in v spomin.
Naročniki Planinski vestnik že najdete v svojih nabiralnikih, ostali pa v spletni Planinski trgovini, najbližji bolje založeni trgovini ali trafiki.
Uredništvo vam želi prijetno branje!
Uvodnik, kazalo
|
TEMA MESECA
Trekingi
INTERVJU Veronika Hladnik Zakotnik DVOJNO DOŽIVETJE V objemu trentske divjine Z NAMI NA POT PLANINČKOV KOTIČEK Fižolček in grahek v orlovem gnezdu OBLETNICA
V skrbi za naravo smelo naprej
SPOMINI STRIP VREME LITERATURA  |
|
Leta 2019 je pri Planinski založbi izšel odličen gorniški vodnik Dolomiti po dolgem in počez priznanega avtorja Andreja Mašere. Vodnik je že dolgo razprodan, kar kaže, da je naletel na ugoden odziv. Ravno zato v letu 2024 pripravljamo dopolnjen ponatis. V vodniku je predstavljenih 60 ciljev, od najlažjih do najzahtevnejših. Ali si lahko predstavljate vodnik po Dolomitih, v katerem ne bi bil opisan vzpon na Veliko Cino? Priznajte, da težko. Ali pa, da ne bili predstavljeni Monte Cristallo, Sorapiss, Sassolungo, Monte Pelmo, Monte Cridola, Monte Duranno ...? Kakšen bi bil videti tak vodnik? Ali bi bil brez teh in še nekaterih drugih, ki jih nisem navedel, še zanimiv za bralce, uporabnike? Kako bi razumeli avtorja, če teh ciljev ne bi uvrstil v svoj vodnik? Saj vendar ljudje hodijo na vse te gore in še vrsto drugih! Odgovorite si sami.
Na nekem obskurnem forumu skupine, kai naj bi razpravljala o alpinizmu, na družbenem omrežju, ki je - kot je na zadnjem sestanku uredništva Planinskega vestnika povedal povabljeni poznavalec tega področja - namenjen le še starejšim generacijam, že dlje časa poteka razprava o tem, da v gorniških vodnikih ne bi smeli biti predstavljeni opisi alpinističnih smeri. Kolega Mašera je seveda v svoj vodnik vključil vrsto takšnih, ki bi jih lahko šteli za alpinistične vzpone, a jih je tam imenoval preprosto - vodniška tura. Saj je v tujini vendar popolnoma jasno - če na te vrhove ne zmoreš sam, greš pač z gorskim vodnikom. No, kot kaže, to pri nas še vedno ni priznana praksa, ki bi jo nekateri zmogli osvojiti.
Odkar sem napisal svoj prvi vodnik po gorah (v pripravi je deseti), se na raznovrstnih forumih pojavljajo komentarji »poznavalcev« o vsem mogočem, pri čemer včasih prav iščejo »dlako v jajcu«. Spomnim se, ko se je kolega Marjan na nekem vodniškem tečaju leta 1999 prav prisrčno pošalil na račun mojega prvega vodnika po brezpotjih: Kaj bomo pa zdaj, ko si opisal vse romantične (uporabil je še sočnejši izraz) place v gorah? Kam jih bomo pa zdaj peljali?« Brezpotja so moj najbolj prodajani vodnik, v 23 letih je izšlo pet dopolnjenih izdaj, ponatisov pa je bilo še več. Ljudem je očitno preprosto »sedel«. Ob prvi dopolnjeni izdaji leta 2009 se je na znanem gorniškem forumu spet nekdo obregnil, tokrat ob podnaslov Najlepše neoznačene poti slovenskih gora. Kako poti, če je naslov Brezpotja? Ja, mišljeno je seveda v prenesenem pomenu, ne dobesednem: pot, o kateri je pisal Nejc Zaplotnik. Pot kot cilj, ne kot steza. In tudi pot kot hoja. Publicist Mitja Košir je to na forumu lepo pojasnil, kolega Mašera pa je bil še sočnejši: Skoraj ob vsakem izidu kakega novega vodnika v slovenskem jeziku, še preden ga je kdo sploh imel v roki, se pojavijo neke efemerne pripombe, ki skušajo na vsak način knjigi zmanjšati vrednost in pomen. Namesto da bi se novega vodnika znanega in priznanega avtorja razveselili in pozdravili, "molzemo osla v sito".
Gorništvo in alpinizem danes nista enaka, kot sta bila pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Vse se spreminja, ljudje so danes bolje pripravljeni in sposobnejši, kot so bili nekoč. S tem vštric morajo tudi vodniki. Če se je v času, ko sem opravljal izpit za alpinista, še štel vzpon po Kratki nemški v Triglavski steni kot možna tura za pristop k izpitu, se danes ne več - ker je prelahka. Vodnik Julijske Alpe. Severni pristopi avtorja Tineta Miheliča opisuje vrsto najzahtevnejših vzponov, pa nima nikjer navedene alpinistične smeri, tudi na Visoki in Srednji Rokav ne. Zakaj? Ker je bilo za Tineta, ki je bil svoje čase vrhunski alpinist, to res brezpotje. Omenjeni dolomitski vzponi so za alpiniste nekaj podobnega, kot so dostopi do samih smeri. Sam v vodnikih takšne ture sicer še vedno poimenujem alpinistične, to pa zato, da uporabniki opisanih tur ne bi podcenjevali. Toliko v pojasnilo.
Na področju gorništva je ogromno dobrih zgodb. Veliko dobrega lahko naredimo tako zase kot za druge. Področij, na katerih smo lahko dejavni in se izkažemo, je nešteto, od urejanja poti, koč, dela z mladimi, na področju vzgoje in izobraževanja, varovanja narave, reševanja v gorah ..., ja, in tudi na področju publicistike. Odkar so se razpasli vsakovrstni forumi na spletu ali družbenih omrežjih, kjer je možno komentiranje, se kaže odziv, ki ni vedno pozitiven. Mi, ki delujemo na področju publicistike, smo prepričani, da smo del - dobrih zgodb. O tistih na forumih, ki ne naredijo prav veliko z dejanji, ampak (nič) le z besedami, pa nisem ravno prepričan.
Na nekem obskurnem forumu skupine, kai naj bi razpravljala o alpinizmu, na družbenem omrežju, ki je - kot je na zadnjem sestanku uredništva Planinskega vestnika povedal povabljeni poznavalec tega področja - namenjen le še starejšim generacijam, že dlje časa poteka razprava o tem, da v gorniških vodnikih ne bi smeli biti predstavljeni opisi alpinističnih smeri. Kolega Mašera je seveda v svoj vodnik vključil vrsto takšnih, ki bi jih lahko šteli za alpinistične vzpone, a jih je tam imenoval preprosto - vodniška tura. Saj je v tujini vendar popolnoma jasno - če na te vrhove ne zmoreš sam, greš pač z gorskim vodnikom. No, kot kaže, to pri nas še vedno ni priznana praksa, ki bi jo nekateri zmogli osvojiti.
Odkar sem napisal svoj prvi vodnik po gorah (v pripravi je deseti), se na raznovrstnih forumih pojavljajo komentarji »poznavalcev« o vsem mogočem, pri čemer včasih prav iščejo »dlako v jajcu«. Spomnim se, ko se je kolega Marjan na nekem vodniškem tečaju leta 1999 prav prisrčno pošalil na račun mojega prvega vodnika po brezpotjih: Kaj bomo pa zdaj, ko si opisal vse romantične (uporabil je še sočnejši izraz) place v gorah? Kam jih bomo pa zdaj peljali?« Brezpotja so moj najbolj prodajani vodnik, v 23 letih je izšlo pet dopolnjenih izdaj, ponatisov pa je bilo še več. Ljudem je očitno preprosto »sedel«. Ob prvi dopolnjeni izdaji leta 2009 se je na znanem gorniškem forumu spet nekdo obregnil, tokrat ob podnaslov Najlepše neoznačene poti slovenskih gora. Kako poti, če je naslov Brezpotja? Ja, mišljeno je seveda v prenesenem pomenu, ne dobesednem: pot, o kateri je pisal Nejc Zaplotnik. Pot kot cilj, ne kot steza. In tudi pot kot hoja. Publicist Mitja Košir je to na forumu lepo pojasnil, kolega Mašera pa je bil še sočnejši: Skoraj ob vsakem izidu kakega novega vodnika v slovenskem jeziku, še preden ga je kdo sploh imel v roki, se pojavijo neke efemerne pripombe, ki skušajo na vsak način knjigi zmanjšati vrednost in pomen. Namesto da bi se novega vodnika znanega in priznanega avtorja razveselili in pozdravili, "molzemo osla v sito".
Gorništvo in alpinizem danes nista enaka, kot sta bila pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Vse se spreminja, ljudje so danes bolje pripravljeni in sposobnejši, kot so bili nekoč. S tem vštric morajo tudi vodniki. Če se je v času, ko sem opravljal izpit za alpinista, še štel vzpon po Kratki nemški v Triglavski steni kot možna tura za pristop k izpitu, se danes ne več - ker je prelahka. Vodnik Julijske Alpe. Severni pristopi avtorja Tineta Miheliča opisuje vrsto najzahtevnejših vzponov, pa nima nikjer navedene alpinistične smeri, tudi na Visoki in Srednji Rokav ne. Zakaj? Ker je bilo za Tineta, ki je bil svoje čase vrhunski alpinist, to res brezpotje. Omenjeni dolomitski vzponi so za alpiniste nekaj podobnega, kot so dostopi do samih smeri. Sam v vodnikih takšne ture sicer še vedno poimenujem alpinistične, to pa zato, da uporabniki opisanih tur ne bi podcenjevali. Toliko v pojasnilo.
Na področju gorništva je ogromno dobrih zgodb. Veliko dobrega lahko naredimo tako zase kot za druge. Področij, na katerih smo lahko dejavni in se izkažemo, je nešteto, od urejanja poti, koč, dela z mladimi, na področju vzgoje in izobraževanja, varovanja narave, reševanja v gorah ..., ja, in tudi na področju publicistike. Odkar so se razpasli vsakovrstni forumi na spletu ali družbenih omrežjih, kjer je možno komentiranje, se kaže odziv, ki ni vedno pozitiven. Mi, ki delujemo na področju publicistike, smo prepričani, da smo del - dobrih zgodb. O tistih na forumih, ki ne naredijo prav veliko z dejanji, ampak (nič) le z besedami, pa nisem ravno prepričan.
Vladimir Habjan