S Planinskim vestnikom po umetnih plezalnih stenah

Pišemo tudi o tem, kateri center je bil prvi pri nas, kje vse so plezalni centri v naši deželi, kako nastanejo plezalne stene, pa tudi o tem, da so v Slovenski Bistrici v oktobru odprli največji plezalni center v Sloveniji.

---

Vsebina 10/2023 TEMA MESECA Umetne plezalne stene INTERVJU Miha Zupan ZGODOVINA V slovenskih gorah je našel kraljestvo lepote Z NAMI NA POT Sibiline gore PLANINČKOV KOTIČEK Požar v Zadnji dolini pod Triglavom GORSKO REŠEVANJE Petindvajset let Ustanove Sklad Okrešelj GORSKO REŠEVANJE Vez med reševalci in družinami je kot vrv INTERVJU Alen Marinović KOLUMNA Prisluhnimo tišini ZDRAVILNE RASTLINE Zdravilna prebivalka gora ODPRAVA Centralni Kavkaz 1963 NAJ KOČI Naj koči 2023 sta koči PD Preddvor PLANINSKE KOČE Po požaru odprta Mozirska koča RAZMIŠLJANJE Kjer tišina (še) ne šepeta NOVICE IZ VERTIKALE LITERATURA PLANINSKA ORGANIZACIJA V SPOMIN

 O tišini

"Ležala je tam in me čakala, globoko pod kakofonijo hrupa prometa in misli, glasbe in strojev, iPhoneov in ratrakov. Tišina," piše norveški raziskovalec in pisatelj Erling Kagge. Na Antarktiki petdeset dni ni imel radijske postaje in ni videl niti enega samega živega bitja, vendar mu je narava spregovorila skozi krinko tišine. "Tišje ko sem bil, več sem slišal. Zmeraj bolj sem postajal pozoren na svet, katerega del sem bil. Svet izgine, ko se vanj podaš. Najbolj pomembna je tišina, ki je v nas ... Pusti elektroniko doma, odpravi se v neko smer, dokler okoli tebe ne bo več ničesar. Bodi tri dni sam. Ne govori z nikomer. Postopoma boš odkrival svoje druge plati." Tako svetuje.

Te dni sem bil na Krniški glavici, ki leži na severni strani Montaža, pravzaprav v njegovi senci. Lahkoten vrh je vzrok za množičen obisk. Kdor me pozna, ve, da se skušam množicam v gorah kolikor se le da ogniti, vedno pa to ni mogoče. Se pa zato ne ustavljam nikjer, razen na vrhu. Kričanje otrok pri koči Grego je bilo hitro za mano in topel jesenski vzpon se je zaključil na razglednem vrhu. Tri starejše pripadnice sosednje države, ki je znana po navdušenem in glasnem govorjenju, so bile že tam. Ena je glasno razglabljala po telefonu, drugi dve sta živahno razpravljali, glasovi vseh treh pa so odmevali po okoliških dolinah. "Ropotu" sem se ognil tako, da sem jo pač ubral naprej. Na poti sem ujel dva nemško govoreča pohodnika, pri čemer je možakar kar med hojo glasno govoril po telefonu. Na srečo sta nadaljevala proti bivaku Stuparich, sam pa sem zavil proti dolini. Dobesedno osupel sem bil, ko sem se pred kratkim vzpenjal proti Begunjščici, pri čemer so malo nad Roblekom do mene začeli prihajati čudni zvoki, ki jim nisem mogel najti pametnega vzroka. No, prav kmalu mi je nasproti prišel možakar, ki je po radiu ali telefonu na glas poslušal neki podkast ...

O tem pišemo v tokratni kolumni. O tišini v gorah. "Gore, se zdi, so kraj miru in tišine. So kraj in čas, ko človek zadiha s polnimi pljuči, vdihne dober zrak, se naužije lepih razgledov, odvrže preganjavico vsakdana, se osami od ljudi, ki mu niso prijetni. Vse to lahko naredi v tišini, ki blagodejno vpliva na duha in telo ... Svet je tako poln zvočnih dražljajev, da občasno čutimo potrebo po bežanju od njih. Marsikdo pravi, da gre v gore poiskat svoj mir. Ko sebe in druge sprašujem, kaj naj bi bil ta mir, ugotovim, da z njim najpogosteje mislimo prav tišino ... Žal tudi gore postajajo vse bolj hrupne ... Nisem nekdo, ki bi bil obseden z mirom in tišino, vendar zagotovo obstaja mera hrupa, ki me začne motiti." Tako pravi Klemen Belhar.

Ena od stvari, ki me je na Japonskem najbolj prevzela, je bilo dejstvo, da na javnih prostorih nihče ni govoril po telefonu. Niti na ulicah niti na vlakih, ki so najbolj običajno prevozno sredstvo. Zakaj? Ker je to nespodobno. Glasno govorjenje pač moti druge prisotne. Si predstavljate to pri nas? Nikakor ne. In to velja za celotno Evropo.
Še o eni tišini pišemo v tokratni številki. Te dni je potekala slovesnost ob 25. obletnici ustanovitve Ustanove Sklad Okrešelj. Kot verjetno veste, je bil sklad ustanovljen za pomoč otrokom petih ponesrečenih gorskih reševalcev na Okrešlju leta 1997. Po slovesnosti je bil čas tudi za pogovor med prisotnimi. Kolega Matjaž (Ravnikar), ki je bil takrat na isti vaji, je na dolgo obujal spomine na tragični dogodek. Med drugimi je poudaril trenutek, ko se je s svojo ekipo vrnil na kraj, kjer so bili zbrani vsi reševalci. Grobna tišina je vladala tam, je povedal. Ta trenutek si popolnoma predstavljam.

Kjer tišina (še) ne šepeta, je tudi eden od prispevkov o tišini. O čem pišemo, pa boste morali prelistati revijo.
Pred nami so lepi jesenski dnevi, ki jih boste ljubitelji gora gotovo izkoristili v naravi in gorah. "Pozivam nas, da večkrat prisluhnemo tišini in to omogočimo drugim. Ostanimo na pravi strani hrupa in tišine," pravi Klemen. Z njim se absolutno strinjam.