S knjigo v gore: Vsaka naša pot je hkrati tudi potovanje k sebi

V času Slovenskega knjižnega sejma 2022 bomo prav posebno pozornost dali šestim knjigam, ki smo jih izdali v letošnjem letu. Konec maja je izšel knjižni prvenec Olge Kolenc Poti do kamnitih src, v katerem se spominja svojih obiskov manj obiskanih poti vzdolž hribov in gora ob zahodni slovenski meji. Poti ob meji z Italijo so bile do vstopa Slovenije v Evropsko unijo zaradi strogega mejnega režima zapostavljene in še redkeje obiskane kot dandanašnji.  

Moja doživetja ne temeljijo le na klasični pripovedi o lepotah gora, predgorij in Krasa. V njih se prepletajo tudi intimnejše in hkrati univerzalnejše razsežnosti, ki so prisotne ob večnih iskanjih v nas samih. Na poti iščem celoto, vezna nit je človek, ki naseljuje ta prostor. Gora ni samo gora, temelji so ji predgorja, doline in reke, ki iščejo pot. Vsaka naša celica nosi zapis prostora in časa, v katerem živimo, odtise prvih zaznav, ki nam sledijo po poti življenja.

Zdi se, da je že vse povedano in objavljeno. Kako najdete nove izlete? Kaj vas povabi, da si želite obiskati neki kraj?

Da, zdi se, da je že vse povedano in objavljeno, a resnica je daleč od tega. 

Ideje za nove izlete danes rada iščem na spletu. Svet imamo na dlani, predvsem pa sledim svojim občutkom. Notranji glas oziroma večna duša otroka v meni sta tista, ki me od svojih prvih zavedanj dalje kliče v naravo, pa naj si bo to na goro, v neobljudeno grapo ali le v bližnji gozd. Za razpoznavanje tega klica ima vsekakor pomembno vlogo moje otroštvo na rodni vojskarski planoti, kjer me je v neomejeni svobodi bivanja brusil njen dvojni kontrast.

Mangart z juga (foto Olga Kolenc)

Kaj je vas očaralo v planinskem/ gorskem svetu, da ste tako romantično navdušeni nad njim?

Preprosto in hkrati težko vprašanje. Morda lepota narave same in njena nevidna inteligenca, ki nas presega. Naši uvidi, ki se porajajo ob ekstremnih naporih, daleč stran od vsakdana, ko v popolni tišini poslušamo le še bitje srca. Vem, drobna pika sem, prah, ki je komaj zaznal pramen večne svetlobe in že bo ponovno poniknil za zastor. Morda je tako velika očaranost tudi naravna danost v videnju in dojemanju, ki presega povprečen okvir. Cenim jo, in kot sem že omenila, duša otroka v meni, ki jo skrbno negujem, se prebudi in z njo raziskujem svet z enakim zanosom, kot sem nekoč moj dragi domači Log, grapo Oslovko, Planinico, Sivko in Hudournik na naši vojskarski planoti.

Zanimiv dogodek ob sestavljanje knjige?

Bolj kot zanimiv dogodek, ki bi ob sestavljanju knjige izstopal in bi ga bilo vredno omeniti, bi izpostavila trenutke nekega notranjega prebliska, tudi spoznanja. Grenkega in sladkega. Pomislila sem, kako malo sem prehodila v primerjavi z veliki osvajalci gora, kako enostavne in lahke so bile moje poti v primerjavi z njihovo bero ekstremnih podvigov. Nato je sledil preobrat.

Kaninsko pogorje (foto Olga Kolenc)

V mislih sem preletela vse male skrite detajle brezpotij in že zaraslih poti, ki jih pred padcem močno zastražene slovensko italijanske meje morda še nihče ni omenil. Z globoko hvaležnostjo stvarstvu, da še zmorem, da sem tukaj in zdaj. Znova sem podoživela preplet letnih časov, njihov čar, vonj po življenju in smrti narave. V mislih sem razpoznala prijazne obraze ljudi, ki so na tem tako turbulentnem obrobju naše dežele iz roda v rod vedno zaupali sanjam.

Vaša najljubša knjiga s planinsko tematiko?

Ena izmed mojih prvih najljubših knjig, ki so name naredile močan vtis, je knjiga Stena avtorja Toneta Svetine, ki me je povsem posrkala vase. Bila sem še zelo mlada in prvič v življenju sem se srečala z modrostmi, ki jih takrat še nisem povsem razumela. Z globoko mero občutka mu je uspelo ustvariti izjemno doživet alpinistični roman. Umešča ga v ekstremno okolje, ki si ga človek izbira sam, v katerem skupek dejavnikov, moč telesa in duše požene do njunih skrajnih meja. Visoko tam zgoraj, na tanki meji med življenjem in smrtjo, in kot pravi sam, »pred obličjem konca«, človek o sebi odkrije največ resnic.