Podcast V steni #92: Mojca Volkar Trobevšek o romanu Oblekla je tišino, odhajanju v gore in o tistih, ki čakajo doma

Najprej je čakala očeta, ko je odhajal na reševalne akcije. Potem fanta. Danes čaka moža, gorskega reševalca. Mojca Volkar Trobevšek – profesorica slovenščine, literarna komparativistka, scenaristka in učiteljica leta 2026 – je tudi iz teh izkušnj napisala roman Oblekla je tišino, prvi slovenski gorniški roman izpod ženskega peresa. V 92. epizodi podcasta V steni govori o posebni tišini, o pogumu za prvenec in o tem, zakaj so knjige morda zadnja rešilna bilka v ponorelem svetu.

Na začetku je bila pesem

Roman Oblekla je tišino se je začel z nekaj verzi, v katerih avtorica zapiše, da oblači tišino. Pesmi so ji preveč intimne, da bi jih izdala, o prozi pa lažje govori. »Veliko stvari se pri meni začne s pesmijo. Ali pa konča.«

Naslov ima več plasti. Junakinja želi tišino obleči, da se umiri in s pomočjo tudi gora najde sebe. Hkrati jo mora prebiti in spregovoriti o sebi. Tišino namreč lahko oblečemo, da se pomirimo, ali pa zato, da se ustavimo, zamislimo, morda spet najdemo in se ponovno dvignemo.

V gorah ni nikoli čisto tiho

V gore bežimo pred hrupom doline, a popolne tišine ni niti tam. »Vedno je vsaj piš vetra ali pa slišiš svoje dihanje, če drugega ne.« Razlika med naravnimi zvoki in hrupom, ki ga ustvarjamo spodaj, pa je vedno večja. Ko si v gorah, ko plezaš, mnogokrat vsi zvoki izginejo. 

Mojca je dolgo tekla po več deset kilometrov na teden in se spraševala, kako se bo sploh kdaj umirila. Prelomnica je prišla po enem od maratonov. Umirila se je z dihanjem, drobnimi gibi na tleh in predvsem s pisanjem. 

Pogum za prvenec

Komparativisti, obkroženi z velikani svetovne literature, si včasih težko upajo napisati kaj svojega. V slovenski alpinistični literaturi je bila poleg tega letvica vedno postavljena pri dosežkih avtorjev: pišejo tisti, ki so preplezali velike stvari. Mojca pravi, da sama ni preplezala nič tako fantastičnega. Leta je zbirala pogum. »Zame je bila to ena večjih stvari, ki sem si jih upala narediti.«

Da piše prvi tak roman, sploh ni vedela. Ko je iskala vzornico, je ni našla. Pavlina Pajk je s Planinsko idilo (1895) prišla le do pašnikov, kasnejše avtorice pa so odlično pisale zapise o doživetjih, ne pa romanov. 

Penelopa, ki čaka svojega Odiseja

To je jedro romana. Odpravarska literatura je pisana z zornega kota alpinista, ki ima pred očmi le goro in smer. O tistih, ki ostanejo doma, govorimo šele, ko se zgodi najhujše. »Jaz sem bila od nekdaj v poziciji čakajoče,« pravi Mojca. Pozna veliko žensk v enakem položaju, kot je bila Dušica Kunaver ob Alešu, in želela jim je dati glas.

Pri tem ne gre za spol: tudi vrhunske slovenske alpinistke so doma puščale može in otroke. Mojco zanima pozicija drugega – tistega, ki skrbi za dom in psihološko podpira odhajajočega. A za tako življenje se odločita oba. Zato roman govori širše: o odhajanju, odsotnosti in čakanju. In o tem, kaj se zgodi, ko se čakanje nikoli ne konča – če pride domov le žara ali niti ta ne. »To je tisto, kar potem rečemo, da smo oblekli tišino.«

Knjigo lahko bere vsak, tudi kdor ne hodi v hribe. Gore so v njej prizorišče, točka hrepenenja in skoraj samostojen lik, v ospredju pa so strah, ljubezen, pogum, kompleksnost odnosov in izgube.

 

Iz reševalske družine

Mojca se spominja otroštva, ko so pred hišo ustavili policijski avto z modrimi lučmi in je oče šel na reševalno akcijo. Kot otrok je zaupala, da se bo vrnil. Vtisnil pa se ji je dan, ko se je med reševanjem v Brani smrtno ponesrečil eden od kamniških reševalcev in dolgo niso vedeli kdo. Težko čakanje je bilo mučno. Danes je podobno, le z možem.

»Preden se odpravite na podvig, ki vam morda ni kos, pomislite tudi na družine reševalcev. Vsak reševalec ima za sabo družino.«

Učiteljica, ki ne nosi maske

Mojca na OŠ Stranje pri Kamniku uči že 13 let, njeno vodilo pa je pristnost. »Učenci vedno iščejo osebo. In stik.« Kdor pride v razred z masko, ga bodo razkrinkali. Avtoritete ne more podeliti nobena oblast; zgradiš jo s pristnostjo, zdravimi mejami, srčnostjo in zgledom. Če od otrok zahtevaš branje, morajo videti, da tudi sam bereš.

Opozarja na vse večjo stisko mladih in na štiri ure in pol, ki jih dnevno preživijo na telefonu. Odločno zagovarja omejitev pametnih telefonov za osnovnošolce. S pet sekundnim posnetkom učitelj ne more tekmovati, ostaja pa posrednik med knjigo in otrokom. Robot bi lahko razlagal slovnico, a v šolo hodimo tudi zaradi človeške bližine.

 

Pisanje je obrt

Kdor hoče dobro pisati, mora veliko pisati in veliko brati. Mojca vsak dan na roko popiše stran dnevnika – navado je prevzela od povojnih alpinistov. Zgodbo napiše hitro, v zanosu, podobnem tistemu v steni, sledi pa dolgo brusenje. »Nobena dobra stvar ne pade kar iz tebe.«

Beremo gore: knjiga kot povezovalka

Z Ireno Cerar vodi bralni klub Beremo gore v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, kjer se pogovarjajo o različni literaturi. Usposabljata nove moderatorje, zato klubi že delujejo tudi v Gozdu Martuljku, Baški grapi in na Bledu. Pridruži se lahko vsak: prebereš knjigo in prideš na srečanje.

»Knjige so vstopnica v druge svetove,« pravi Mojca. Bolj ko bereš, bolj si sočuten, in v vse bolj krutem svetu ne pozna boljšega recepta kot poglabljanje v dušo drugega. Ljudje pa pogosto berejo, a nimajo sogovornika – zato potrebujemo klube, predstavitve in festivale, kjer se srečamo v živo.

Prisluhnite notranjemu glasu

Na koncu Mojca nagovori poslušalce: ko začutite vzgib, da bi naredili nekaj dobrega – vzeli v roke knjigo ali šli na dogodek, čeprav se vam ne da – mu sledite. Ta notranji glas smo z zunanjim hrupom skoraj preglasili. Pogovor se tako konča tam, kjer se je začel: pri tišini.

 

»To so me naučili hribi: samo s preseganjem dosežeš nekaj. Tisti prvi vzgib, ko začutiš ›tja bi pa šel‹, je ponavadi pravi.«

Prisluhnite celotni 92. epizodi podcasta V steni na vseh večjih platformah za podkaste. Pustite komentar o knjigi ali pogovoru – med komentatorji bomo podarili izvod romana Oblekla je tišino s posvetilom avtorice.