Planinski vestnik pred poletnim oddihom

Delo pri reviji zahteva nenehno aktivnost in pozornost. Ves čas moraš biti na preži. Če kakšen dan nisem dosegljiv po elektronski pošti, me že čakajo desetine novih sporočil. Pošiljatelji ne marajo čakanja, torej moram odpisati kar se da hitro in ažurno. Še v času, ko oddam številko v prelom in se napetosti malce sprostijo, se vedno najde delo, ali moram urejati zadeve za nazaj, ali v bazo vpisati nove članke, ali pa kaj tretjega. Še posebej stresno je neposredno pred tiskom, takrat moram biti res on line, sicer smo deležni nervoznih klicev iz tiskarne. Povsem jih razumem, imajo pač svojo časovnico - če jo zamudimo, bo tudi izid revije zamujal, česar si pa nihče od sodelujočih ne želi. Na srečo si zadnji vročični del deliva z dolgoletnim tehničnim urednikom Emilom - če ne more eden, vedno vskoči drugi. In tako je dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom ... Včasih se šele potem, ko se malce umiriš, začneš zavedati, kaj sploh počneš, kakšna je vrednost vsega, kar delaš. Ali pa ob obletnicah.

S to številko Planinskega vestnika sem izpolnil 25 let urednikovanja. To je moj stoti uvodnik.

Petindvajset dolgih let. Tretjina življenja? Kdo bi vedel. Vseh izdanih številk revije se je do zdaj nabralo 284, to pomeni 284 mesecev. Če bi upošteval še dvojne številke (tako kot je tale, za julij-avgust), jih je točno 300. Lepe številke, moramo priznati. Nikoli si ne bi mislil, da bo tako. Ampak je dejstvo. Te okrogle številke me sicer ne ganejo prav močno (obletnice in praznovanja me ne navdušujejo, rojstni dnevi pri teh letih tudi že dolgo ne), pa vendar ne morem kar zamahniti z roko in reči, da se me to ne tiče. Nikakor ne. Je pa taka obletnica priložnost, da se vprašam, kaj sem sam dal reviji in kaj je revija dala meni.

Najprej moram omeniti svoje kolege, sourednike. Sam brez njih take revije nikoli ne bi mogel izdajati. Taki časi so nepreklicno mimo. Veseli me, da so se v dolgih letih izpopolnili, osebno napredovali. Če sem moral včasih za njimi urejati oziroma popravljati članke, mi tega danes ni treba več, ker jim zaupam, popravljam bolj oblikovne malenkosti. So več kot samostojni. Pridobivajo nove, mlade avtorje. Več jih piše uspešne knjige. Postali so uredniki knjig. Hodijo na delavnice kreativnega pisanja. Vodijo pogovore v knjižnicah ... Kaj bi si želel še več, kot da so s svojim napredkom in sami s seboj zadovoljni? Pa tudi s svojim prispevkom reviji.

Meni se pozna, da sem bil 16 let poklicni novinar pri reviji, to človeku vsekakor da rutino in potrebno samozavest. Če bi se primerjal sam s seboj iz leta 2000, ko sem prevzel urednikovanje, vidim bistveno razliko, gotovo na bolje. In če se ozrem na prehojeno pot, lahko ugotovim, da urejanje Planinskega vestnika zame predstavlja poslanstvo življenja.

Takšen je torej odgovor. Revija je glavna in prav je tako, ampak delamo jo ljudje. Revija je preživela novih 25 let v svoji 131-letni zgodovini. Verjamem, da je še kakovostnejša, kot je bila septembra leta 2001. Za njo stoji trdna ekipa ljudi, ki znajo delati in se tudi dobro zavedajo, kaj počnejo.

Kako naprej, koliko časa, ali me zanima rekord urednikovanja, me večkrat vprašajo novinarji. Moram priznati, da mi je to vprašanje vedno odveč, pravzaprav se mi zdi nesmiselno, kot da ni dovolj drugih, tehtnejših vsebin. Ampak v redu. Čeprav se trudimo s pomlajevanjem, še vedno nismo naredili dovolj, potrebujemo še kakšnega mlajšega sodelavca ali sodelavko. In ja, vedno se revija lahko izboljša. S to ali z novo ekipo.

Naj bo s to ekipo še kakšno leto. To je moja želja ob jubileju.