V septembrski številki Planinskega vestnika je tema meseca prva jugoslovanska ženska alpinistična odprava. Poleti so namreč minila štiri desetletja, odkar se je osem jugoslovanskih alpinistk prvič v obliki samostojne jugoslovanske ženske odprave podalo v tuje visokogorje s ciljem osvojiti sedemtisočak Pamir. Odprave se v tokratni temi meseca spominjamo skozi pogovore z nekaterimi udeleženkami, Lidijo Honzak, Marijo Štremfelj, Marjano Šah in Ireno Komprej.
V Vestniku najdete tudi zanimiv pogovor z alpinistom Janezom Marinčičem, ki izpostavlja tudi družabni del plezarije.
V sredici Z nami na pot vas vabimo na sončno stran Visokih Tur, na vrhove in potepe v okolici Valle Aurina oziroma Ahrntala. Tu so opisi do jezera Malersee, 2501 m, na Monte Spico/Speikboden, 2517 m, na Monte Fumo/Rauchkofel, 2653 m, in do koče Rifugio Giogo Lungo/Lenkjöchlhütte, 2590 m.
Potepamo se po Karniji in gori Zermula, pa po Monte Lodini nad dolino Cimoliana, pišemo o izginjanju alpskih ledenikov, o obisku saškeg kralja na Triglavu leta 1907, ko so bili to res nacionalno razburkanih časi. Bili smo tudi na odprtju prenovljene planinske koče na Uskovnici in z oddajo V navezi prvega programa Radia Slovenije na Slivnici.
Sledijo stalne rubrike: Planinčkov kotiček, v katerem se glavni junak sreča z velikanom iz Zadnjice, razmišljanje (tokrat o žmuli in plezanju), novice iz vertikale, športnoplezalne novice, literatura, v kateri se tokrat najde zelo bogata ponudba gorniških knjig oz. recenzij, planinska organizacija in v spomin.
Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!
Srečno na vseh vaših poteh in varen korak!
Naročniki Planinski vestnik že najdete v svojih nabiralnikih, ostali pa v spletni Planinski trgovini, najbližji bolje založeni trgovini ali trafiki.
Uvodnik, kazalo
TEMA MESECA
Prva jugoslovanska ženska alpinistična odprava
INTERVJU
Janez Marinčič
RAZMIŠLJANJE
Smer ob žmuli
RAZISKOVANJE
Direttisima in gorska pravljica ob boku prvakov
Z NAMI NA POT
Na sončni strani Visokih Tur
PLANINČKOV KOTIČEK
Srečanje z velikanom iz Zadnjice
KARNIJA
Gora dveh obrazov
ZGODOVINA PLANINSTVA
Saški kralj »nemškem« Triglavu
SVET, KI SE TOPI
(Ne)večni led
PLANINSKA DRUŠTVA
»Prenovljena koča na Uskovnici«
V ŽIVO
Dobro jutro, oglašamo se izpred planinske koče ...
NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
FILM
V SPOMIN
|
|
Alpski prometni kaos
Sliši, vidi in bere se kot slaba komedija, kot ponesrečen črni humor, kot potencirana novinarska raca v času pomanjkanja kislih kumaric, a na žalost ni tako. Kljub zamenjavi pridevnika makadamska z asfaltirana je prometna situacija v Vratih, "eni naših najlepših alpskih dolin", še naprej ne le zapletena, temveč zavozlana. Res je, prahu ni več, za kar bo rastlinski svet v obcestnem pasu, ki se v času največjega navala obarva v belo, večno hvaležen. A šoferji se ne dajo tako zlahka. Vozijo, se nalagajo na parkirišče, ko na njem zmanjka prostora, se nakladajo ob robu ceste, kjer ovirajo promet, zlasti avtobuse, med njimi tudi tiste, ki brezplačno prevažajo planince in izletnike iz Mojstrane v Vrata in nazaj. Kot srednješolec sem odkril, da v pešačenju od avtobusne postaje v Mojstrani do vhoda v alpsko dolino ni nobene romantike, zato sem se ravnal po naslovu Dumasovega romana in se dvajset let pozneje pripeljal z avtom.
Ponekod po svetu je treba za obisk nacionalnega parka kupiti vstopnico. Ni treba ravno v Ameriko, tako je že na Hrvaškem. Nekje so za obiskovalce uvedli dnevne kvote, drugje jih uvrstijo na seznam in jim sporočijo datum, kdaj bodo na vrsti. Kot vem, se pri nas plačuje vstopnina le v Krajinskem parku Sečoveljske soline, v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok sta le za skupine z več kot desetimi ljudmi obvezni predhodna prijava in plačljivo vodenje.
Predsednik Turističnega društva Dovje - Mojstrana Matjaž Podlipnik je za 24ur.com dejal, da je "asfaltirana cesta z neurejenim prometom še slabše od tega, kar je bilo prej. Zdaj imamo na cesti tudi tiste, ki jim je bilo prej škoda avtomobila ali kolesa, imamo vozičke, specialke in rolerje. Imamo vse, zato je kaos še večji."
In zakaj je tako? Zato ker nihče ne upošteva informacijske table, na kateri se prižge rdeč napis, da je parkirišče polno in vožnja naprej ni dovoljena (nekako tako piše, v živo je še nisem videl). In zakaj je ne upošteva? Ker se mu ne bo nič zgodilo. Angelov na zemlji ni, razen na podobicah in freskah. Je pa hudobec, ki je občutljiv na določene udarce. Eden hujših, ki lahko zadane človeka, je udarec po žepu. To vem iz lastne izkušnje.
Ker je voznikom red osemnajsta briga, bi ga moral nekdo vzpostaviti. Običajno so to redarji ali policisti. Zakaj sploh pišem o tem? Zato ker mi gre na živce kronična nesposobnost občinskih in državnih organov, da se ne morejo ali nočejo zmeniti, čigava bo cesta (še vedno je državna), kdo bo skrbel zanjo in za red na njej. Pri tem ima glavno besedo politika, zato se ne smemo čuditi dolgoletnemu reševanju te problematike.
Ne vem, kolikšna je parkirnina letos. Nazadnje sem parkiral v Vratih avgusta 2019, takrat se mi je zdela smešno nizka. Zato se nisem čudil, da sva zaradi zabasanega parkirišča ob 6.00 morala s prijateljem parkirati na bregu suhe struge. Če Bohinjcem za svoj naravni čudež ni težko zaračunati tri evre za uro parkiranja v Stari Fužini oz. 15 evrov na dan na planini Blato (pohitite, naslednje leto bo dražje!), bi se lahko tudi v Vratih okorajžili in jih posnemali, vsaj malo.
Druga vnebovpijoča zadrega je prelaz Vršič, kjer je prometna situacija zelo podobna tisti v Vratih. Mi lahko nekdo razloži, prosim, zakaj se z avtomobili in motorji zastonj fijakajo gor in dol ter čez preval po cesti, ki je, enako kot v Vratih, v osrednjem delu Triglavskega narodnega parka? Seveda, zato ker ni treba plačati cestnine, parkirnina pa je bolj simbolična kot ne. Narava in ozračje nista iz rostfraja, čeprav se dostikrat tako obnašamo. Ponekod po svetu se za vožnjo v zaščitenih območjih plača cestnino. Spomnim se razburjenja zaradi uvedbe plačila vstopnine v Krajinski park Logarska dolina od aprila do oktobra. Pa se je hitro poleglo, delno, ker se človek vsega privadi, delno, ker ni visoka, delno, ker imajo nekatere kategorije obiskovalcev odpustek pri plačilu.
Primorci so pragmatiki. Omejili so število vozil na cesti proti Mangartskemu sedlu na 90 vozil na dan. Postavili so avtomatsko zapornico s števcem prometa, pri odcepu ceste Pri Mlinču pa digitalni prikazovalnik zasedenosti parkirišča. Uporabniki ceste plačajo deset evrov ekološke takse Mangart Razvojni zadrugi, z. o. o. Če navedem Lynn Hill iz filma Vstaja v dolini, "Da, se, fantje, da."
Naj se neodgovorni odgovorni za to blamažo zapeljejo samo čez severno mejo in uporabijo avstrijske alpske ceste. Spoznali bodo, da severni sosedje pobirajo denar kar na cestah. Dobesedno. Morda bodo iz te izkušnje potegnili kaj koristnega. Morda.
Mire Steinbuch
