Čutil sem, da moram naslikati kmečke domove in se jim pokloniti

Kot gimnazijec sem naslikal prve slike, seveda je to bila pokrajina. Hkrati sem raziskoval svet okrog domačega kraja. Dar slikanja me je pripeljal na likovno akademijo, kjer v programu ni bilo posebnega poudarka na krajini, a sam sem vedel, da sem ji zapisan s srcem. Pisanje mi je bilo vedno blizu, z njim v vseh letih izobraževanja nisem imel težav. Marsikaj sem zapisal, da ne bi pozabil. Prvi resnejši zapis pa je bil o Gačniku. Le ta nas je - raziskovalne prijatelje - popolnoma prevzel. Prvi moj članek je bil o njem objavljen v Planinskem vestniku. Takratni urednik Tine Orel ima s svojo iskreno pohvalo in vzpodbudo, naj le še pišem, zagotovo vse zasluge, da moje pero nikoli več ni obstalo in tako sem dopisnik Planinskega vestnika že skoraj 50 let. In prav Gačnik je tudi prvi v moji zadnji knjigi.

Najprej me je prevzela pokrajina od Porezna do Javornika, ki sem jo prehodil že s starši in sem se ji kasneje kot samostojen hodec posvečal vse podrobneje. Pil sem njeno slikovitost, občudoval njen relief, ki ga oblikujejo vode, ki dolbejo grape in ustvarjajo doline. Iskal in užival sem na razglediščih, ki ti ponudijo široke poglede na vso to slikovitost in raznolikost. Spoznavanje krajine je šlo vedno vštric s spoznavanjem kmečkega sveta. Spoštujem umnost, s katero so ga nekoč ustvarili naši predniki in njegova zapuščenosti in izginjanje me je vedno ganilo. Srečeval in govoril sem še z njenimi zadnjimi prebivalci. Zaradi njih sem pisal, prav se mi je zdelo, da vsaj za nekom od njih ostane kakšna zapisana beseda. Na vsaki poti je bilo vsaj eno prijetno kmečko doživetje, malo koga sem poznal po imenu, a zapomnil sem si in zapisal delčke njihovih pripovedi. Predvsem pa sem čutil, da moram naslikati kmečke domove in se jim pokloniti ter jih način ohraniti v spominu, sploh ko slike in besede predstavim še drugim.

Od malega smo s starši zahajali na planinske izlete v bližnjo okolico. Že starša sta v naravi iskala sprostitve. Planinci v Idriji so bili vedno povezani s Planinskim društvom, kamor sta s sedmimi leti vpisala tudi mene. Zelo rad se spomnim planinskega mentorja Janeza Jerama, vodil je mladino na planinske izlete, z njim smo zahajali na ture tudi pozneje, dokler je on še zmogel.

Nekdaj je bila to prekrasna krajina, bajni razgledi in doživetja na poteh. Kasneje so vedno bolj v ospredje stopale rože, že dolgo so glavne, že daleč prej kot sem jih začel slikati.

Posebno mesto ima več hribov, težko bi se odločil. Najbolj se me je dotaknila Košarica, Kovk nad Colom je prostor, ki ga bom obiskoval, dokler le lahko ali Zaklanc v Lazcu, in še mnogo drugih ...

»Trmast sem. Pririnem se daleč do Statarske vode v Gačnikovem drobovju. Zaustavi me razbit, z vseh strani solzav, z mastnicami obraščen kotel; vanj se grapa spušča v širokem slapu z črne soteske. Tolmuni si med razsežnimi kladami podajajo roke. Grozljivo. Samota je dopolnjena. Ven! mi kriči preplašena mladostniška duša. Gamsove police nad slapom še ne poznam, zato se ihtavo zažrem v strme žlebove, da se nekako le dokopljem do zaraslih Statarskih senožeti. Bučanje vode se oddaljuje do nezbledelih slutenj.« (odlomek iz knjige Griči)