Planinski vestnik in gorski vodnik - (junija) z roko v roki

 Tone

Stavek iz članka na straneh 52-53 tega Vestnika: Tone ob koncu dneva pošlje iz bolnišnice SMS: »Če je tebi dobro, je tudi meni, zato hodi, samo hodi« mi je prižgal alarm. Bil je četrtek, sedmega maja. Takoj sem ga poklical. Toneta, seveda. Oglasil se je, a s šibkim glasom. Žal ga nisem razumel prav ničesar. Kot je pozneje povedal Damijan Meško, mu je odpovedovala govorna funkcija. Pa sem mu napisal SMS, naj se kaj javi, da držimo pesti zanj, a je bil SMS v ponedeljek, 11. maja, žal presenetljivo kratek in dokončen. Tone Škarja je, čeprav že v zrelih letih, vrsto let obiskoval sestanke alpinističnega odseka (AO) Planinskega društva Kamnik, smo pa v zadnjega pol leta opazili, da je prihajal vse manj. Še vedno pa je bil prisoten s svojimi poštnimi sporočili, ki jih imam za celo goro. Te dni sem se poglobil vanje in obudil mnoge stare težave, dileme, tudi konflikte, s katerimi smo se spopadali. Toneta sem spoznal pred dvajsetimi leti, ko sem prišel k Vestniku. To je bil čas zatona odprav, ki jih je vodil in po katerih ga najbolj poznamo, pa vendarle je bil še kako prisoten pri delu planinske organizacije, tudi kot podpredsednik. Ravno on me je povabil na AO Kamnik, ko sem mu nekoč potožil, da bi kot »odcveteli« alpinist še rad hodil na sestanke AO, a so tam prisotni le mladi in nikogar več ne poznam. Tako sem presedlal z ljubljanske Matice v Kamnik, kjer sem še danes. Tam so pogosto prisotni tudi alpinisti starejše generacije, ki znajo posebej ob zapletenih položajih še kako pomagati s svojimi nasveti. Če je bil na sestankih od starejših sam, sem pogosto stopil k njemu in sva debatirala. Težko ga je bilo razumeti, ker je nerazločno govoril, a z nekaj truda in ponavljanja vprašanj je šlo. Tako sva izmenjala vrsto zanimivih tem, z leti tudi tiste bolj kočljive. Čeprav je bil nesporna avtoriteta, sem si sčasoma dovolil tudi kako bolj osebno vprašanje in se ni prav nič obotavljal z odgovori. Moram priznati, da sem tako izvedel - čeprav takrat nisem bil osebno poleg, sem pa natančno spremljal zadeve »iz ozadja« - za vrsto cvetk iz alpinističnih in himalajskih dogajanj.

Druga zgodba, v kateri sva bila povezana, je bila Planinska zveza. Ker sem bil v začetkih urednikovanja za tedanje vodstvo popolna neznanka, je bil v časih »nezaupanja« član uredništva vedno tudi kdo iz vodstva PZS. Na ta način je vodstvo vedelo, kaj počnemo, kaj bomo objavljali, kakšna stališča imamo. Tako je kot podpredsednika ta vloga v letih med 2003 in 2007 doletela tudi Toneta. Čeprav je bil za nas zaradi svoje vloge bolj »tujek« kot pa zaresni član, se je v delo uredništva tako dobro vključil, da smo ga po preteku njegovega mandata kar obdržali v svoji ekipi. Pogosto nam je znal, posebno v konfliktnih situacijah, ki jih sploh ni bilo tako malo, odlično svetovati. Med dopisovanji sem tako zasledil izraz »poskusi discipliniranja uredništva«, ki se danes bere presenetljivo ostro, a tedaj pač času primerno.

Z leti sem Škarjo tako dodobra spoznal, a njegov pravi značaj, njegovo borbeno in odločno jedro sem spoznal šele z dejanji. Po približno enem letu uredniškega dela je bila moja kapa polna »notranjih pritiskov«, zato sem napisal odstopno izjavo in jo poslal referentki na PZS. Zame je bila stvar zaključena. S tem se nisem hotel več ukvarjati, preveč živcev me je stalo. Pa me je naslednji dan poklical Tone in mi zelo plastično orisal, kaj bom s tem naredil. Nič, priznal svoj poraz. Če misliš, da delaš dobro, pač delaj naprej. Pritiski so vedno bili in še bodo, je rekel. Tone je mislil tudi na druge, sem takrat spoznal, in ni mu bilo vseeno. Še danes sem mu za ta klic hvaležen. Tudi sicer je aktivno sodeloval pri delu uredništva, npr. ob težavah s tehničnim urejanjem revije mi je predlagal Emila, s katerim delam še danes, pomagal je pri zamenjavi tiskarne, oblikovalca in še bi lahko našteval.

Skupaj pa sva s Tonetom preživela tudi »posebno obravnavo«. Leta 2005 smo objavili njegov uvodnik, ki ni naletel na odobravanje. V njem je bil kritičen, med drugim je zapisal, da je vse več funkcionarjev in vse manj planincev, pri čemer je omenil tudi meddruštvene odbore. Zato so se me lotili na upravnem odboru, a kaj hitro spoznali, da je bil pobudnik pač - avtor. Saj vendar niso mogli pričakovati, da bom zavrnil željo Toneta Škarje! Potem so se lotili njega in ga dve uri bombardirali s stališči, ki so bila nasprotna njegovemu. A se ni zgodilo - nič!

Takrat sem spoznal, kakšna veličina je Tone in kako ga spoštujejo, čeprav je razmišljal drugače.

Tudi midva sva se pred desetimi leti hudo sporekla ob mojem nedostojnem pismu referentki na zvezi, za katero je izvedel. Takrat sem mu celo zagrozil, naj se ne meša, pa mi je spravljivo, a še vedno ostro odgovoril ob dveh ponoči, kar je bil tudi sicer pogost čas njegovih pisem. Čez nekaj dni sva se povsem običajno menila po telefonu, ko me je spreletelo, da bi morala biti po vseh »pravilih« sprta. To sem mu tudi omenil, a je le odvrnil, da imam preveč pomembno funkcijo, da bi se kujala. Ni bil zamerljiv, je pa res, da morata biti za to dva takšna.

Pošta, ki jo imam od Toneta, je dragocena. Polna je drobnih cvetk, pregovorov, odlomkov iz knjig, npr. iz Malega princa Antoina de Saint-Exupéryja, pa Svetega pisma itn., polna odličnih analiz in stališč, ki so nam dala misliti, nam odpirala obzorja in vidik gledanja. O njem se bomo bolj razpisali v poletni številki, upam pa, da to ne bo zadnje in da se bomo z njim v prihodnosti še srečevali, če ne osebno, pa s pisanjem. Saj se je vendarle zapisal v zgodovino.

Tone me je navduševal in ponosen sem, da sem ga poznal.

Vladimir Habjan