Barva, čopič in ... packarija v Trnovskem gozdu!

Kar nekaj časa je že minilo, od kar sem se z Velikega Golaka nazadnje zazrla v šklapatorne (skalnate kotanje, vrtače) Trnovskega gozda in s pogledom pobožala Deželo tam spodaj … Po nekaj metrih sem obstala kot vkopana.

V topli poznopopoldanski svetlobi sem po nedavno zapadlem snegu prikorakala do grebena, od koder se odpre pogled na Julijce. Za trenutek sem prisluhnila tišini, ki je bila tako gosta, da bi jo lahko z nožem rezal, potem pa malce pomislila, kje bom nadaljevala pohod. Na levo, proti Srednjemu in Malemu Golaku, sem zavila že prejšnji teden, torej pojdimo tokrat na desno. Kar nekaj časa je že minilo, od kar sem se z Velikega Golaka nazadnje zazrla v šklapatorne (skalnate kotanje, vrtače) Trnovskega gozda in s pogledom pobožala Deželo tam spodaj ... Po nekaj metrih sem obstala kot vkopana. Na svetlo sivi skali se je bohotil velik rdeč obroč, ki je bil od daleč videti kot Knafelčeva markacija. Kaj za vraga ...?! V nejeveri sem korakala naprej, a bliže kot sem bila vrhu, bolj se je zaprepadenost razraščala v jezo.

Pot s Staniša na Veliki Golak po besedah Dušana Brusa, domačina s Predmeje in markacista pri PD Ajdovščina, nikoli ni bila označena. Po novem v spodnjem delu steze dvome ob nekaj razpotjih prežene rdeča črta na skalah. Vršni del poti pa je »junak z barvo in čopičem« dobesedno iznakazil. Od sedelca, kjer se steza dotakne Slovenske planinske poti, ki pripelje z Vojskega in se nadaljuje proti Malemu Golaku, pa do vrha Velikega Golaka sem bila priča posledicam nedoumljivega pleskarskega izražanja nekoga, ki je samovoljno označil stezo na območju naravnega rezervata Golaki in Smrekova draga. S kakšnim motivom? Ne glede na to, ali je to storil iz objestnosti, nevednosti ali bog ne daj žlehtnobe, gre za zgovoren primer, kaj nam v gorah ne sme pasti na pamet. Zato je nastal ta zapis, podkrepljen s slikovnim gradivom. Če bi kdo rad s čopičem nanašal barvo na skale in drevesa, zidove in plotove, se lahko pridruži markacistom v planinskih društvih. Dušan Brus pravi, do bodo pomoči pri označevanju poti zelo veseli, a le, če bo risanje markacij pod njihovim nadzorstvom. »Markacisti imamo že z vzdrževanjem obstoječih planinskih poti veliko dela. Takšno divje markiranje za nas pomeni dodatno delo, saj bomo morali oznake odstraniti.«

Za nekaj pojasnil v zvezi z označevanjem planinskih poti pa smo se obrnili na Bogdana Seligerja, načelnika Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije.

Katere poti se lahko markirajo?
Imamo Zakon o planinskih poteh (ZPlanP), ki govori o planinskih poteh in načinih označevanja. To pomeni, da lahko nosijo predpisane oznake iz omenjenega zakona le registrirane planinske poti. Vprašanje je zastavljeno preširoko, izven okvirov planinskih poti, ki so skrb PZS in planinskih društev - skrbnikov planinskih poti. Obstajajo npr. razne tematske in druge pohodne poti, ki nimajo v ozadju nikakršnega predpisa, razen v definiciji enostavnih objektov gradbenega zakona. Zakon o planinskih poteh obravnava le planinske poti, planinske obhodnice - vključno z evropskimi pešpotmi, te naj bi tudi zaščitil z registracijo; dodatno pa imamo tudi zaščiteno Knafelčevo markacijo kot blagovno znamko in ve se, kdo in v kakšne namene lahko to markacijo uporablja.

Kdo lahko markira planinske poti?
Vsaka registrirana planinska pot ima skrbnika, ki mora vzdrževati planinske poti tako, kot zahteva ZPlanP, tako tudi učimo na usposabljanjih za markaciste. Skrbnik mora zagotoviti, da je mreža planinskih poti, za katere je zadolžen, primerno prehodna in označena (markirana).

Kaj storiti v primeru, če na terenu naletimo na divje markiranje?
Postopke, in kdo lahko uradno postopa, se da razbrati iz omenjenega ZPlanP. Planinsko društvo - skrbnik planinskih poti na svojem območju - lahko le opozori pristojni inšpekcijski organ, tudi zato, da zaščiti sebe.

Kaj storiti z oznakami, ki nastanejo na tak način?
Planinsko društvo, ki je skrbnik, mora le zagotoviti, da so planinske poti nedvoumno označene. Če je nekdo naredil odcep neregistrirane poti od planinske poti in pri tem uporabil označevanje, ki je predpisano za planinske poti, mora skrbnik odstraniti oznake, ki bi planinca lahko zavedle, da bi skrenil z registrirane planinske poti, najmanj v vidnem delu okoli planinske poti.

Morda veste, kako pogosti so primeri divjega markiranja?
Po dostopnih informacijah se občasno zgodi, da se pojavijo neregularne poti, ki so označene z oznakami za planinske poti. Pred leti nas je na en primer opozorila gozdarska inšpekcija, na drugega pa GRZS. Zgodi se tudi, da skrbniki sami delajo prestavitve ali nove planinske poti, ki jih ne izvedejo pravilno po predpisanih postopkih; včasih je vzrok lahko tudi zamenjava generacij v društvu, pri čemer kljub vsej razpoložljivi tehniki ni bil opravljen prenos zatečenega stanja.

So predvidene kakšne sankcije za samovoljno označevanje poti?
Sankcije so predvidene v omenjenem ZPlanP. Tiste, ki samovoljno markirajo z oznakami za planinske poti, redko odkrijemo, to je kot iskanje igle v kopici sena. Običajno se nekje pojavi nekaj, kar ni prav, storilca je težko izslediti, zato ostane le to, da mora skrbnik planinskih poti tistega področja odstraniti oznake. Lahko se včasih koga najde, ko se pohvali, kako je markiral poti. Skrbnik ima že z zadostitvami zahtevam ZPlanP (pravilnim urejanjem planinskih poti, sanacijo bližnjic - kar je običajno Sizifovo delo - ipd.) več kot dovolj dela.

V katero kategorijo označevanja poti sodi postavljanje kamnitih možicev?
Postavljanje kamnitih možicev je eden od prvotnih načinov označevanja, omenjeni ZPlanP jih ne predvideva, zato ne sodijo med načine označevanja planinskih poti. Najdemo jih seveda tudi na planinskih poteh, postavijo jih pohodniki zato, ker je kamenje v bližini ali pa ker skrbnik ne opravlja svoje naloge tako, kot bi jo moral.

Ob ponovnem obisku v začetku maja so bile markacije že prekrite s sivo barvo.