S knjigo v gore (12) Ljudje v gorah: Nasmeh Ajdovske deklice

Gorski svet je zakladnica, iz katere dobremu opazovalcu ni težko črpati tematike za pisanje, poudarja Dušan Škodič, ki nas v zbirki zgodovinskih zgodb Ljudje v gorah navdušuje tako z mojstrskim slogom pisanja kot pisano paleto predstavljenih tem. Po ljudskem pripovedovanju naj bi nekoč gamsji trop sprožil velik plaz s stene Prisojnika, ki so mu tovorniki ušli v zadnjem trenutku, rešila pa naj bi jih Ajdovska deklica, ki jim je v globokem snegu naredila rešilno gaz - in se jim nasmehnila ...

Šele v Klinu jih je dohitelo opoldansko zvonjenje. Tu je pot postala bolj strma in korak se jim je skrajšal. Slišati je bilo le dihanje iz pljuč, ki so nenasitno zahtevala zrak. Ta se je kljub sončnemu dnevu ohlajal in že kmalu se jim je poznala sapa. Do vrha je bilo še daleč, ko so stopili na prvi sneg. Od Mojstrovke je vsaj dvakrat zabobnelo, sneg na pobočjih je bil težak, mehak, in silil je proti dolini. A tega so bili vajeni in tveganje so sprejemali kot samoumevno. Pot se je čedalje bolj ožila in se spreminjala v stezo, ki se je na ovinkih prepletala v vozličast nered stečin, ki jih je vedno znova napravljala drobnica, kadar so jo gnali v prodajo.
Minila je še poldruga ura. Bili so redkobesedni in utrujeni, ko so prisopihali pod Močila in odložili težke tovore v sneg. Bilo ga je vsaj dve pedi visoko. Možem se je od segretih hrbtov kar kadilo. Izpod bele odeje se je slišalo žuborenje potočka, sem in tja si je tekoča voda pod njo izdolbla prazen prostor, ki se je udrl, in skozi nastalo razpoko je oko uzrlo živahno migotanje vode, ki je v dolini, po kateri so hodili še pred nekaj urami, radodarno napenjala vodne arterije. Zajeli so jo v dlani in si omočili ustnice.
"Še dobro, da ne vleče sever! To bi nas zdajle prepihalo, četudi bi lahko zaradi njega kar tekli v breg," je rekel najmlajši med njimi. Niti k vojakom ga še niso klicali, bil pa je mlad in močan in lahko je že služil. Snel je klobuk z glave in si omočil vroča lica s studenčnico.
Sorč ga je pogledal izpod čela. "Moja srajca je na hrbtu vsa premočena, ampak povem ti, bolj bi bil zdajle vesel mrzlega severa kot tele zatišne gnilobe. Se vsaj ne bi dol podiralo!"
Niso hoteli izgubljati časa, kmalu so si oprtali krošnje in se zagrizli v zadnjo strmino. Gazili so čedalje globlje, skoraj do kolen. Odjuga je sneg obupno zmehčala. Opirajoč se na palice so krepko zdihovali in v vedno krajših presledkih so se menjavali na čelu. Strmina je počasi popuščala in odpiral se je pogled proti jugu. Nad Šitom glava je zlovešče strmela v prišlece, ki so rezali tanko gaz v snežno pokrajino.
Vsa pobočja Mojstrovk, ki jih je ogrevalo sonce, so bila ovešena s sivkastimi jeziki plazovine, na dnu podprtimi z manjšimi in večjimi grudami zbitega snega. Gore so se otresale svojega bremena. Jezerce, kjer so se poleti napajale ovce in gamsi, je bilo popolnoma pokrito in le po kotanji, v katero se je zaril najdaljši jezik, se je še poznala njegova lega. Zavili so levo, proti pobočjem Prisojnika. Tam je bilo varneje, senca je še držala hrib skupaj. Vseeno so pohiteli, kolikor se je dalo. Pod zloveščimi stenami je bilo tesnobno in neprijetno. Ajdovska deklica je imela resnoben pogled. Solze, ki so jih zarisale lise polzeče snežnice po njenih kamnitih licih, so bile ovešene z redkimi ledenimi svečami, ki so še vztrajale pred padcem v globino. Na sedlu so za nekaj trenutkov postali in si oddahnili. Hrup oddaljenega plazu z Zadnje Mojstrovke, ki je planil čez vso Veliko dnino, jim je prebudil dodatno pozornost.
"Glejte," je čez nekaj trenutkov rekel najmlajši in poln občudovanja z dvignjeno palico pokazal v Prisojnik. Možem se je iz grl izvil vzdih občudovanja. Trop desetih gamsov je počival na dolgi zasneženi polici in nemo zrl nanje. Sneg jih je očitno presenetil zelo visoko in se še niso utegnili spustiti niže, ali pa jih je kaj pregnalo in so zdaj obstali na tisti izpostavljeni polici. Vodnica je brezskrbno stala na robu in ni dala nikakršnega znaka za nevarnost. Ljudje so bili daleč spodaj.
"Lepo so rejeni, kljub minuli zimi," je vzdihnil fant. Tako kot vsak Trentar je v tem trenutku obžaloval zgolj dejstvo, da ima v rokah le palico namesto puške.
Od roba se je odtrgala manjša snežna zaplata in padla na pobočje nekaj sežnjev niže. Zaplata se je ustavila, zgolj v zraku viseče pobočje pa je v tem že krenilo navzdol. Snežna odeja se je nagrbančila, zadnje plasti so začele riniti in prehitevati sprednje, ki še niso popustile, in v nekaj trenutkih se je vse kotalilo in valilo po steni. Trop se je prestrašil in zbežal po polici. V begu niti žival nima previdnega koraka in možje, ki so imeli usta odprta od začudenja, so le nemočno opazovali bežeče živali, za katerimi se je zasneženo pobočje odpiralo kakor zadrga. Zrak se je napolnil z drgetanjem, ki je preraščalo v bobnenje. V kolenih so začutili drhtenje tal, gora se je zaradi silne sproščene teže majala v temeljih, ko je niz belih slapov drvel navzdol ter spotoma že trgal skale in ruševje.
Sorč se je prvi zavedel velike nevarnosti in kriknil. Če bi to bil suh sneg, bi bilo že prepozno za beg, težke mokre gmote, ki so lomile in z zbitimi grudami uničevale vse na svoji poti, pa so bile strašne, glasne, a veliko počasnejše kot bliskovita puhalica. Možje so se, razen najmlajšega, ki je le zmedeno pogledoval okoli sebe, hipoma osvobodili tovorov in se zapodili naprej. Od varnejšega mesta pod Sovno glavo jih je ločilo trideset, največ petdeset korakov. Že po nekaj skokih so omagali in začeli cepati v sneg, se pobirati, močnejši so odrivali slabše, bučanje pa se je vedno bolj bližalo. Sorč je prvi, že skoraj brez sape padel v gaz, ki je prej zaradi nasprotne svetlobe sploh ni opazil. Opotekel se je in vsi drugi takoj za njim.
Šele nato se je oglasilo fantovo proseče stokanje. Možje so se postavili na noge in z drhtečimi prsti so si zarisali križe hvaležnosti na čela, usta in nemirne prsi.
"Pomagajte mi vendar," je nemočno stokal fant in se skušal opreti na palico, da bi se dvignil. Zasulo ga je le do pasu, le nekaj korakov mu je zmanjkalo, pa bi ušel na varno. Možje so ga osvobodili šele po dobri uri. Palice so komajda opraskale zbito plazovino, tako je bila trda. Šele ko so ga odkopali, so videli, da so mu kot skale trde snežne grude polomile obe nogi. Sneg mu je hladil bolečine, ko so zmetali kramo iz njegove edine krošnje, ki jim je ostala, in ga posedli vanjo. Vse drugo je bilo pokopano in raztreseno pod plazovino. Ajdovska deklica jih je gledala. Sneg, ki ji je prej pokrival glavo, je zaradi piša plazu odpadel, sveče njenih solza so popustile in se nekje v podnožju razbile na tisoče koščkov. Sorču se je zdelo, da se jim je nasmehnila. Ko je pogledal druge, so umaknili oči, kajti nihče si ni upal tega glasno izgovoriti. Nato so se skupaj z ranjencem še pred mrakom spustili v domačo dolino.