Knjiga meseca | Tista lepa leta Rada Kočevarja
Knjiga meseca - v oktobru po le polovični ceni! Odlično branje spominov legende slovenskega alpinizma, Rada Kočevarja, ki je s prav tako legendarnim Cicem preplezal prvo VI v slovenskih stenah. Spomine Radovih najplodnejših alpinističnih let je zapisala Mojca Volkar Trobevšek.
Radova zgodba, zbrana v delu Tista lepa leta, na videz ni dramatična, ni senzacionalna in ni napeta. Ta zgodba je polna malih korakov, velikih odločitev, trdega dela, tovarištva, pristne ljubezni do gora in sočloveka ter neomajne vztrajnosti, ki so iz Rada ustvarili vrhunskega plezalca in vrhunskega človeka.
Rado Kočevar (1928), odličen alpinist prve povojne generacije, s svojim nekajletnim intenzivnim delovanjem, velikimi plezalnimi uspehi in nenadnim zatonom predstavlja svojevrsten fenomen slovenskega alpinizma. Slovel je kot močan, trden, zanesljiv in predan plezalec, ki se je alpinizma loteval načrtno. Deloval je tudi kot gorski reševalec, alpinistični inštruktor in učitelj.
S plezanjem se je spoznal leta 1946, začetkom je posvetil tudi uvodno poglavje knjige Tista lepa leta. Že dve leti kasneje je nizal neverjetne vzpone v Julijcih - Aschenbrenner, Skalaška v Špiku, Severovzhodni raz Jalovca in Čopov steber v osmih urah. Leto kasneje sta s Cirilom Debeljakom - Cicem preplezala Centralni steber v Dedcu in se s prvim vzponom z zgornjo šesto težavnostno stopnjo pri nas vpisala v zgodovino slovenskega alpinizma. Sledili so težki zimski vzponi in odprave v francoske Alpe (Hudičev greben v Mont Blanc du Taculu, prečenje Grépona in vzpon v južni steni Velikanovega zoba) in v Severne Apneninške Alpe, kjer je svoje mojstrstvo znova dokazoval z odličnimi vzponi.
Kazalo, vsebina
Bili smo študentje, večkrat lačni kot siti, in že samo dostop do sten je bil vsakokrat znova svojevrstna dogodivščina, a sem prav zaradi teh razmer še bolj krepil svoj značaj; utrjeval sem voljo in vztrajnost, kar mi je zelo prav prišlo tudi v nadaljnjem poklicnem in družinskem življenju. Spoznal sem številne prijatelje. Še vedno se radi srečujemo in obujamo spomine - tisti, ki smo še ostali. /.../ Vrv sem delil z mnogimi soplezalci in soplezalkami. Najpogosteje sem plezal s Cirilom Debeljakom, Francetom Zupanom, Danico Pajer (poročeno Blažina) in Mihom Verovškom, s temi sem se navezal več kot desetkrat, velikokrat pa sem plezal tudi z Danetom Škerlom, Marjanom Perkom, Milanom Pintarjem, Marjanom Keršičem, Darom Dolarjem in drugimi. Tista lepa leta so bila zares lepa, a žal jih nikoli več ne bo nazaj.
Rado Kočevar
|
||