Planinski vestnik - kdaj, zakaj, kako in koliko z otroki v hribe?

Marčna številka. Svetla pomlad, čeprav je morda za nekatere temačna naslovnica, a črna barva je v fotografiji ena najbolj značilnih in uporabljenih. Tokrat prinašamo obsežno temo o otrocih v gorah. Sodelovali so mnogi poznavalci in starši, ki skupaj prinašajo veliko zanimivih izkušenj in nasvetov, med njimi, s kako majhnim otrokom v gore in zakaj, kako nositi otroka po hribih, ali izlet v gore lahko ogroža otrokovo zdravje, pišejo pa tudi o naravi kot pomočniku pri motivaciji otrok, nekaj za popotnico staršem mladih planincev in o družinam prijaznih planinskih kočah.

Sledita dva intervjuja, tokrat oba planinska delavca. Mire Steinbuch se je podal na Orožnovo kočo na planini Za Liscem do oskrbnika Francija Beguša, Andreja Erdlen pa do Gvida Španringa v Planinsko društvo Poljčane.
V sredici, v rubriki Z nami na pot, vas vabimo na turno smučanje po avstrijski Koroški avtorja Mitje Peternela, velikega poznavalca turnosmučarskih območij, ki vas tokrat vabi nad dolino Pöllatal.

V nadaljevanju je tu še cela vrsta člankov, doživetij, spominov, vzgojnih člankov o trenutnih razmerah v gorah, planinčkov kotiček ... in tudi stalne rubrike kot so kolumna, novice iz vertikale, planinska organizacija, film in v spomin.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!

Planinski vestnik je izšel 15. marca. Poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.

Srečno in varen korak na vseh vaših poteh!

 Uvodnik, kazalo

---------------------------

Vsebina 3/2019 TEMA MESECA Z otroki v gore INTERVJU Franci Beguš KOLUMNA Posmeh umirjanju prometa PLANINSKO GOSPODARSTVO Pri nas je vse na plečih prostovoljcev NARAVA Zakasnelo spoznanje DOŽIVETJA Z GORA Od Krna do Ljubljane - morda kdaj drugič Z NAMI NA POT Samoten turnosmučarski raj ODŠTEKANO Goli pred svojim strahom NORVEŠKA Zgodba s severa INTERVJU Gvido Španring PLANINSKISPOMINI Uši pod Jalovcem DOŽIVETJA Kako me je Zlatorog hotel zapeljati VZGOJA Skrite pasti globokega pršiča VZGOJA Derezice niso dereze GORSKA DOŽIVETJA Noč na Rombonu PLANINSKI SPOMINI Moj prvi vzpon na Triglav PLANINČKOV KOTIČEK Gozdni duh čadež s planine Razor NOVICE IZ VERTIKALE PLANINSKA ORGANIZACIJA FILM V SPOMIN

Iti ali ne iti?

Kako daleč v mladost seže moja hribovska zgodovina, pravzaprav ne vem. Po fotografijah sodeč, se je začela pisati kaj kmalu. Nedelje so bile namenjene družinskim izletom in marsikatero smo preživeli v bližnjih Polhograjskih Dolomitih, kamor so radi zahajali očetovi starši. Domnevam, da sem tam še kot dojenček prvič vdihnila gorski zrak. Čeprav so bili stari starši navdušeni hribolazci in se je tudi moj oče rad potikal po visokogorju, sem šla na prvo turo v "ta zaresne" hribe šele kot mlajša osnovnošolka, ko me je oče odpeljal v svoj priljubljeni hribovski rajon med Voglom in Triglavskimi jezeri. Bil je skorajda pretirano naklonjen postopnosti in šele kakšnih deset let pozneje sem ga uspela prepričati, da sva se končno lotila tako želenega očaka. Nikoli ne bom pozabila njegovega ogorčenja, ko je v Domu na Kredarici v vpisni knjigi zagledal z okorno otroško pisavo zapisano Julija, 7 let, in Maja, 5 let, pod smer odhoda pa Triglav. Čeprav se takrat nisem ukvarjala s tem, kdaj je pravi čas, da starši svoj podmladek prvič peljejo na Triglav, vsaj ne na tak način, kot se danes, se mi je ob tem podatku le zazdelo nekam nepravično - kot bi dejala moja otroka -, da je oče toliko časa odlašal z najinim vzponom na očaka.

Še danes težko rečem, ali je imel prav ali ne. Zagotovo pa vem, da se je s tem modro izognil marsikateri nevšečnosti, ki doleti nadobudne starše ob prizadevanjih, da bi svoje naslednike čim prej uvedli v zahajanje v gore. Ob tem se spomnim razpredanja, ki sva ga imela s plezalskim kameradom, ko je beseda nanesla na starševstvo, ki se je tisti čas nekam razpaslo v naših krogih, in je bil ferajn naenkrat poln mladih družin. "Ah, saj otrok gre pač tja, kamor greš ti," je modroval, jaz pa sem se v grobem strinjala. Kot mnogokrat doslej sem potem hitro spoznala, da je teorija eno, praksa pa drugo. Kruto streznitev, da ne bo šlo tako zlahka, sem v iskanju utehe popisala v zgodbi za revijo, ki jo ravnokar berete (Planinski vestnik). Kljub napornim trenutkom sem zlagoma trmarila dalje, le da smo družinskega poglavarja večinoma raje modro pustili doma, s seboj pa vzeli kakšnega prijateljčka mojih otrok. Tako sem postala nekakšna planinska samohranilka in "iz petnih žil" vlekla energijo in domislice za motiviranje predšolskih otrok za hojo v hrib. Včasih je družba vrstnikov vžgala, včasih ne. Včasih sem bila otovorjena kot mula, ne le z nahrbtniki, pač pa tudi s pohodniki, včasih so nogice zdržale brez pritoževanja. Še zdaleč ni bilo lahko in več kot enkrat sem snedla obljubo, da je bil to pa zares zadnji izlet, dokler ne bosta otroka dovolj stara, da me bosta sama prosila, da gremo v hribe. Po treznem premisleku sem potem hitro sklenila, da ne gre tvegati in zares čakati na ta trenutek, zato sem za ziher vseeno nadaljevala zahajanje v planinski raj. In glej čudo, počasi smo prišli do točke, ko noge niso več utrujene, še preden zdrsnejo v gojzarje, ko je tempo primeren tudi za tata, ko z veseljem ugibamo, kje bo škrat Hudiman pustil kakšen priboljšek za dobre hodce, četudi dobro vemo, kdo nastavlja bombone v dupline, in ko pravljica o jari kači in steklenem polžu, ki sta šla na Havaje, zaleže celo bolj kot skrite sladkarije. Je pa res, da mora pripovedovalec imeti dobre glasilke in bujno domišljijo, kadar pohod traja več ur ... Če se ozrem nazaj, so mi od vseh peripetij ostali v glavnem lepi spomini. Upam, da tudi mojim in drugim otrokom, ki so bili z nami. Prav tako potihoma upam, da bodo nekoč rekli, da nam je bilo v hribih skupaj lepo.

Iti ali ne iti z majhnimi otroki v gore, to je zdaj vprašanje ... Pojdite, ampak po pameti. Pa ne nujno vedno po svoji ...

Mateja Pate