Nesreče v plazu s srečnim koncem v zimski sezoni 2017/2018

Zima 2017/2018 nas je presenetila z velikimi količinami zapadlega snega. Na Kredarici ga je v tem času navrglo kar nekaj čez trinajst metrov, največja izmerjena višina pa je bila pet metrov. Pri velikih količinah snega se znatno poveča tudi nevarnost plazov. A sreča je bila tokrat na strani obiskovalcev gora. Pomoč gorskih reševalcev je bila potrebna ob splazitvi petih plazov, pri tem se je poškodovalo skupaj sedem oseb.

K sreči brez usodnih posledic. A nesreč zaradi plazov je bilo znatno več, kot jih navaja uradna statistika. O nekaterih izvemo iz različnih planinskih spletnih strani, družabnih omrežij, lahko pa ti nekdo prišepne: "Ti, a veš za tistega, ki ga je odneslo?"

Pri navedenih primerih nisem napisal nobenega komentarja. Že ob samem pripovedovanju akterjev bomo izluščili narejene napake, predvsem pa ukrepe, ki so botrovali srečnemu zaključku.

Tamar

Prijatelj M. mi je zaupal svojo zanimivo dogodivščino: "V idiličnem zimskem dnevu se na smučeh pomikam po dolini Tamar. V brezvetrju naletava sneg, na vrhovih Travnika in Mojstrovk, ki se skrivajo v megli, pa kar slutim veter. Informacijo o vetru v visokogorju sem dobil na Arsovih straneh, prav tako o drugi stopnji nevarnosti proženja snežnih plazov, temperaturo minus dve stopinji Celzija pa sem prečital s termometra pri vhodu planinskega doma v Tamarju. Od prejšnjega dne je zapadlo okoli trideset centimetrov suhega snega. Malo sem šel pogledat pod slapove, potem me obeti ugodne smuke potegnejo višje. Pot proti Slemenu zavije ostro levo. Še malo bom šel po grapi navzgor, sem si rekel. Po sredini je moral pred nekaj urami potegniti plaz, leva in desna stran sta bili še nedotaknjeni. No, ni bil samo en plaz. Tisti pršni del plazu je šel globoko v dolino, tekoči del se je ustavil v višini Desnega slapu. S pogledom sem določil "varne" točke. Šel bom le do lope pod steno, v primeru plazu se bom umaknil do police pod sosednjo steno ali v pobočje, kjer je sneg še nedotaknjen.
Večkrat pogledam navzgor in ob zadnjem pogledu imam občutek, kot da je nad mano nekaj nenadoma eksplodiralo. Nobenega zvoka, samo bela gmota, ki drvi proti meni. Takoj sem obrnil smuči poševno po bregu navzdol, a v tistih dveh sekundah je bil beli oblak že pri meni. Odpihne me kot muho. Zaradi smuči imam občutek, da so noge obtežene z utežmi. Začutim, da se odpne desna vez, potem še leva in preplavi me olajšanje. A samo za trenutek. V plazovini sem dobil od zadaj močan sunek, ki sem ga doživel bolj kot udarec. Nadaljnje sunke sem doživljal, kot da letim čez visoko, stopničasto steno. V resnici pa je naklonina, po kateri sem potoval v plazu, enakomerno pojenjavala z začetnih petintrideset na petindvajset stopinj. Vrti me, da ne vem, kje so noge, roke, glava. Snežna gmota se giblje v valovih in pri vsakem valu imam občutek, kot da letim z ene stopnice na drugo. Ko sunki valov ponehajo, mi pade na misel tisto, kar vedno učim na tečajih, namreč narediti je treba nekaj plavalnih gibov. Takrat začutim, da se gmota umirja, poskušam dati roke pred obraz, da bi si zagotovil nekaj prostora za dihanje. Desno roko mi uspe zadržati pred obrazom, levo mi potegne drugam - k sreči navzgor.

Sedaj se je že vse umirilo. Pojma nimam, kje sem, čeprav sem bil vseskozi priseben. Kljub temu da me sneg stiska z vseh strani, lahko diham, sicer nekoliko oteženo, ker se sneg pred prsmi ne umika toliko, da bi lahko zadihal s polnimi pljuči. Premakniti se, jasno, ne morem. A premikajo se lahko prsti na roki, ki mi jo je potegnilo navzgor. Torej so prsti leve roke tik pod snegom. Ko sem že mislil, da se ne bom mogel odkopati, mi je po daljšem intenzivnem vrtenju zapestja uspelo premakniti roko v komolcu. Začutil sem olajšanje. Ves čas sem bil povsem miren. S prsti začnem odmetavati sneg - kot kura, ki brska po zemlji. Končno osvobodim prostor pred obrazom in vdihnem svež zrak. Šele ko zagledam Desni slap, se zavem, kje sploh sem! Uuuuuuu ...
Odkopljem še drugo roko in začutim bolečino. Slutim, da imam zlomljeno ključnico, a ni časa za razmišljanje. Zazvoni telefon v nahrbtniku. Kar naj zvoni - imam nujnejše opravke. In kaj mi pade najprej na misel? O ti bedak !!! Letos imam za seboj že najmanj sedemdeset zimskih tur, od tega petdeset turnih smukov, in prvič si tokrat na izhodišču nisem vklopil plazovne žolne. Potegnem jo iz nahrbtnika, ki ga imam nad glavo, jo vklopim, vtaknem v prsni žep flisa in ga zaprem z zadrgo - če me slučajno zajame še en plaz ...

Ponovno sežem v nahrbtnik in izvlečem plastično lopatko "TRAB". Tudi to redkokdaj vzamem s seboj, kajti v plazovnem trojčku imam vedno lopato z ročajem. Tokrat s plastiko naredim skoraj nemogoče. Po hitrem pregledu plazovine zagledam eno smučarsko palico dvajset metrov pod mano. Naredim fotografijo mesta, kjer sem se izkopal iz snega, in se hitro odpravim z območja, ker je bila še vedno velika nevarnost novega plazu. Brez smuči sem se počutil zelo nebogljenega, počasnega, kljub temu da se mi je zaradi velike gostote plazovine udiralo le nekoliko čez gleženj čevlja.

Luknji v lopatki mi omogočata dober prijem, tako da odmetana plazovina povečuje prostor pred mano. Po dvajsetih minutah se izkopljem iz snega in jo ucvrem v dolino. Brez lopate bi zanesljivo rabil več ur - v tem primeru bi seveda takoj obvestil 112.

Izgubljeno opremo sem šel večkrat iskat. Šele četrtič sem na začetku maja našel eno smučko in palico. Takrat sem tudi izmeril, kako daleč me je nosil plaz - kar 280 metrov.

Še na nekaj sem se spomnil. Nahrbtnik mi je takrat potegnilo nad glavo. Ker v njem nisem imel težke opreme, sem prepričan, da je deloval kot neke vrste zračna blazina. Verjetno je vsaj malo pripomogel, da sem obstal v pokončnem položaju. Da bi pripomogel še za tistih nekaj centimetrov, kolikor so prsti gledali iz snega, pa že skoraj ne upam pomisliti.

In kje je bila druga smučka? Zanimiva zgodba. Skupina Madžarov je smučala s Slemena v Tamar. Pod Desnim slapom je dekle želelo opraviti malo potrebo, uglajeni fantje so ji izkopali luknjo in naleteli na smučko. In namesto da bi smučko pustili v koči ter sporočili, kje so jo našli, so jo odnesli s seboj domov. Nekaj tednov po nesreči je eden od mojih kolegov v naključnem pogovoru z Madžari v Domu na Komni dobil to informacijo in smučka sedaj (bliža se konec leta) potuje nazaj k meni."

Veliki vrh

Pred odhodom na turno smučanje po norveških gorah se trije fantje in dekle (dva alpinista in alpinistka) odločijo, da bodo šli prej še na kakšno skupno kondicijsko turno smuko v naše hribe. Prvotni načrt smučanja z Ovčjega vrha zaradi pozabljenega osebnega dokumenta enega člana (na mejnem prehodu Ljubelj jih niso spustili naprej) zamenjajo za Begunjščico, a jih tudi od tu odvrne množica turnih smučarjev. Kot tretjo možnost izberejo Veliki vrh. Čeprav so že malo pozni, jih pri kmetiji Matizovec še pošteno zebe. A se z vsakim pridobljenim višinskim metrom tudi temperatura dviga in ko okoli enajstih pridejo do koče na Kofcah, je že pošteno vroče. Zaradi tega vzpon na vrh takoj odmislijo. Iz lastnih izkušenj ter iz skupnih tur s tržiškimi prijatelji vedo, da je v takih razmerah edina varna možnost vzpon po Froncovem grebenu na Kofce goro in dalje po glavnem grebenu na vrh. Ker so tudi za to varianto malo pozni, pri križu nad kočo zavijejo levo in sledijo smučini, ki sta jo zjutraj potegnila dva smučarja. Ustavijo se pred skupino dreves, kjer se je začela smučina predhodnikov vzpenjati, in sklenejo, da se vrnejo. Pred povratkom se odločijo, da bodo naredili še prerez snežne odeje.

Tedaj se nad njimi nad Otroškimi čermi odtrga kloža, in to na celotnem pobočju v dolžini kakšnih tristo metrov, ter zdrvi proti njim. V zraku obvisi krik - "Plaaaaz!!!" Dva fanta se v trenutku obrneta s smučmi in s smukom poševno jima uspe kljub kožam na smučeh uiti iz vpadnice plazu. Tretjega fanta in dekle zajame plaz.

Fant: "Odpnem vezi, da bi začel delati prerez. A komaj stopim s smuči, se začne premikati pobočje nad mano. Da bi tekel, nisem niti pomislil, ker se je globoko udiralo, zato sem videl edino rešitev v osamelem drevesu, ki sem se ga nameraval okleniti in se skriti za njim, a že so me snežne gmote nesle s seboj. Občutek sem imel, kot bi me nosila voda. K sreči imam glavo stalno nad površino snega in ko se plaz ustavi, začnem takoj boksati pred sabo in s tem odmetavam sneg pred obrazom."

Dekle: "V trenutku, ko zaslišim ne prav glasen krik, pogledam navzgor. Zagledam plaz, ki drvi proti nam. Takoj poskušam obrniti smuči za stoosemdeset stopinj v levo in odsmučati poševno po pobočju, a plaz me udari od zadaj v nahrbtnik. Prijatelj, ki je prvi zagledal plaz, s polno hitrostjo (s kožami na smučeh) švigne mimo mene, drugih dveh ne vidim več. Prvi pomislek, nemogoče, zajelo me je. Takoj zatem se spomnim, kaj so me učili: plavaj, plavaj ... Migam z rokami - koliko uspem, ne vem. Nosi me kakšnih stoštirideset metrov in ko se vse skupaj umiri, sem v bočnem položaju zakopana v snegu. Kot bi bila zabetonirana. K sreči sem nekje v podzavesti upoštevala nasvete mnogih predavanj o ravnanju pri zasutju v plazu in sem si poskušala, preden se je plaz ustavil, spraviti dlani pred obraz. Z levo golo roko mi je to uspelo. Takoj sem odgrebla sneg pred obrazom in si s tem ustvarila zračni žep. Zavestno sem upočasnila globoko dihanje in začela preverjati, ali se sploh lahko premikam. Noge nič, beton. Drugo roko sem imela stegnjeno navzgor. Začutim, da zgornje členke prstov lahko malo premaknem in začnem "kopati" še z njimi. Nisem vedela, koliko se prsti vidijo in če so sploh zunaj. Sledilo je soočenje - groza, kaj če je zasulo vse štiri? Kmalu zaslišim glasove nad sabo in zagledam svetlobo, ki postaja vedno močnejša."

Fanta, ki sta uspela ubežati plazu, sta ravnala preudarno, hitro in prav po "šolsko". V trenutku, ko sta bila na varnem, sta začela opazovati dogajanje in s pogledom spremljati prijatelja v plazu. Ko se je plaz ustavil, sta takoj preklopila plazovni žolni na iskanje, eden je stekel do fanta, ki ni bil popolnoma zakopan, mu pomagal osvoboditi glavo, nato sta se oba takoj lotila iskanja dekleta. Hitro sta jo našla in odkopala z lopatama. Potem sta v celoti odkopala še fanta.

Takoj so zapustili mesto nesreče, da se ne bi sprožil še kakšen plaz. Preden so odšli v dolino, so v koči seveda povedali, kaj se jim je pripetilo. Smuči so našli maja, ko je že skoraj skopnel ves sneg.

Stubeck

Avstrijski Stubeck je priljubljen cilj mnogih slovenskih turnih smučarjev. Pa gremo še mi.
Nekako zgrešimo parkirišče pri planinski koči, avstrijskih prometnih znakov ne obvladamo najbolje - le kaj pomeni tisti rdeče obrobljeni rumeni okrogli znak? In tudi nemščino smo že malo pozabili - verboten - a ti veš, kaj mislijo s tem?. Junaško pritisnem na plin, zimske gume zagrizejo po globokih kolesnicah v snegu in po štiristo metrih parkiram na praznem prostoru ob cesti. Pa smo nekaj prišparali. Skoraj že zložimo vso opremo iz avta, ko se nam približa domačin, se nam nasmehne in nas prav prijazno pozdravi, z mobilnim telefonom poslika naš avto, še posebno ga privlači registrska tablica. In potem nam zopet prijazno reče, naj v petih minutah izginemo z njegove parcele, drugače bomo imeli opravka s policijo. Kot politi cucki zmečemo opremo nazaj v avto in se zapeljemo do uradnega parkirišča.

Med macesni sledimo smučini in se redkobesedni počasi vzpenjamo. "Ti, a veš, da je prejšnji teden malo pod vrhom odneslo enega našega?" Kako odneslo? Kje? Saj na takem pobočju praktično ni nikjer nevarnosti plazov. In pri tako majhni količini snega, ko moramo včasih na grebenu paziti, da ne praskamo s smučmi po skalah. Ravno zaradi tega tudi niso steptali proge s teptalnim strojem, kar običajno naredijo. In ne nazadnje - v vodniku na nevarnost plazov opozarja le ena snežinka. Tako modrujemo do točke, ko zagledamo vršno pobočje in malo pod vrhom široko plaznico.

Naj nadaljuje Matej Ažman: "Lep spomladanski konec tedna s še tremi prijatelji kmalu stojimo na vrhu Stubecka. Še smuči na noge in gremo. Vršni del grebena, po katerem smo se vzpenjali, je spihan skoraj do podlage, zato zapeljem nekaj metrov bolj levo od grebena, kjer je še nedotaknjena snežna odeja. In potem se je zgodilo v trenutku. Brez kakršnega koli poka, ki naj bi bil značilen za kložasti plaz, se je pod mano vse skupaj odpeljalo. Sicer velja, da se kloža običajno utrga nad smučarjem. Zaradi šoka in bliskovitosti dogajanja se šele zavem, da ležim z zgornjim delom telesa na snežni odeji tik nad odlomom, visokim okoli enega metra, z robniki smuči pa se dotikam snega pod odlomom. Da bi se enostavno zapeljal po plaznici poševno navzdol, mi ne pade na misel, kajti naprej zgleda še vse dokaj nestabilno. V tistem zagledam Aleša, ki mi od zgoraj ponuja smučarski palici. Zagrabim ju in se nekako skobacam čez odlom. K hitrosti me dodatno sili nastanek nove razpoke nad Alešem.

In enostavna razlaga - veter je spihal sneg s grebena in pod njim ustvaril kložo. Ko sem videl, kje se je plaz ustavil, sem sklepal, da snega ni bilo toliko, da bi izginil v plazovini, a tiste klade klože bi me vseeno lahko močno poškodovale."

Torej - če je v gorah sneg in ga na nekaterih mestih ni, se vedno vprašaj, kje je.

Jani Bele,
Komisija za informiranje in analize pri Gorski reševalni zvezi Slovenije

Prispevek je objavljen v decembrski številki Planinskega vestnika