Enkrat mladi planinec, vedno srčen planinec

Natalija Marovt iz Braslovč je bila med pobudnicami izdaje prvega slovenskega Planinskega zabavnika. Vzgoja mladih planincev je v precejšnji meri vezana na delo mentorjev v vrtcih in šolah. Ker gre za prostovoljno delo, je nihanje aktivnosti seveda razumljivo. Iz istega razloga je tudi v planinskih društvih zdaj ena in zdaj druga dejavnost bolj zastopana. Za vzgojo odgovornih in predanih mladih planincev, ki bodo sobivanje z naravo ponotranjili za vse življenje, je zato najbolj pomembno sodelovanje med vrtci, šolami in društvi. Brez temeljne podpore in spodbude staršev pri tem seveda ne gre.

Planinska zveza Slovenije je pred časom izdala Planinski zabavnik - delovni zvezek o gorah z nalogami za zabavo, ustvarjanje, učenje in vzgojo. Gre za novost, ki so jo težko pričakovali predvsem tisti, ki se ukvarjajo z vzgojo mladih planincev in staršev, ki bi radi svojim otrokom na zabaven način približali lepoto planin. Med njimi je tudi soavtorica publikacije Natalija Marovt iz Braslovč. Planinska spodbuda, ki je je bila deležna kot otrok, jo je usodno zaznamovala za vse življenje.

Za hribe jo je navdušila mentorica v tretjem razredu osnovne šole. Vse od takrat je neprekinjeno vpeta v delovanje domačega planinskega društva Dobrovlje Braslovče. Hribi ji pomenijo način življenja. V srednji šoli je šla na prvi planinski tabor Mladinske komisije PZS v Bavšico. Potem je šlo po sistemu snežne kepe. »Izobrazila sem se za vodnico, vaditeljico orientacije, kot študentka sem organizirala pohode za ŠOU Šport in bila aktivna v Mladinski komisiji PZS, vodila sem otroke in odrasle, prevzela funkcije članice upravnega odbora, načelnice mladinskega odseka in vodniškega odseka PD, zbrala in uredila sem zbornik ob 20-letnici PD, vodila mladinske tabore.« Ob tem ji ni zmanjkalo niti energije za ustvarjanje kulturnega utripa v domačem kraju, ko je kot predsednica Prosvetnega društva Braslovče poskrbela za nekaj odmevnih projektov. Etnologinja in kulturna antropologinja je odgovorila že na številne karierne izzive, pri čemer gorništvo in pohodništvo še vedno ostajata njena prva velika ljubezen.

Ideja z dolgo brado
Kot vedno znova ugotavlja Natalija, dobijo hribi v kombinaciji z otroškim živžavom še toliko lepšo podobo. »Otroci so na planinskih izletih, taborih in izobraževanjih neizčrpen vir radovednosti, tako so polni energije in imajo tako poseben pogled na svet, da ti včasih zastane srce in ti oči zalivajo tiste ta prave že skoraj pozabljene smejalne solze.« Ko se je podrobneje seznanila s tiskano ponudbo založniške dejavnosti pri PZS, je hitro ugotovila, da tam ni skoraj ničesar, kar bi ponudila mladim planincem, njihovim staršem in mentorjem. Ideja o zabavno-poučni knjižici je tako postajala vedno bolj oprijemljiva. »Za to morajo seveda biti pravi ljudje ob pravem času na pravem mestu. Prisluhnila mi je urednica Planinske založbe Mojca Stritar Kučuk. K sodelovanju sva povabili še njeno mamo Urško Stritar, sicer soavtorico kultnega vodnika Z otroki v gore, Karmen Usar in ilustratorko Petro Grmek.« Ženske so se pri ustvarjanju izkazale za izjemno uspešen tim, končnemu uspehu pa je botrovala tudi vsestranska podpora vodstva PZS.

Koristno in zabavno v isti malhi
Planinski zabavnik se je že izkazal kot neizčrpen vir navdiha, poučen in zabaven vodnik, ki povezuje in krepi skupinske in družinske vezi. Namenjen je otrokom med četrtim in devetim letom, za katere je sicer odlična Planinska šola še preobsežna in prezahtevna. V 44 delih, sestavljenih iz uvoda, glavne naloge za reševanje, navodil za odraslega spremljevalca ter »sovine« zanimivosti, je tako obdelana večina pomembnih tem na primeren in razumljiv, poučen, praktičen in zabaven način. »Planinski zabavnik lahko samo prebirate in se iz njega kaj novega naučite, lahko ga uporabljate kot pomoč pri pripravi na turo, lahko vas spremlja na pot, se zabavate ob njem v planinski koči ali šotoru. Ob njem lahko obujate spomine na prehojeno pot po turi. Izbira je prepuščena vam in vašim malim planincem,« je slikovita Natalija.

»Hribi so zame še vedno neprecenljiv vir življenjskih spoznanj in težko si predstavljam, da bi se kje lahko bolj nazorno naučila vseh naravnih zakonitosti. Tu ni instant poti. Narave ne moreš pretentati. Vsakdo, ki bi izkusil vsaj malo hribov, bi bil bolj realen ter spoštljiv do ljudi in narave.«

»Na Triglavu na primer ne moreš stati, če ne narediš prvega še tako majhnega koraka. Na drugi vrh ne moreš priti, če se ne spustiš in v nov vzpon ne vložiš veliko energije. Včasih je v dolini megla in si nezaupljiv, ne vidiš sonca, v hribih pa sta jasno modro nebo in sonce. Tako je kot v življenju, ko pride do »teme«. In koliko vztrajnosti je treba ... Včasih mi kdo skromno reče, češ da hodi po bolj nizkih hribih. Je to sploh pomembno? Šteje trud in to, da smo si napolnili baterije.«

Ko jo »zabelijo« mladi planinci Da z otroki v hribih res ni nikoli dolgčas, pričajo tudi Natalijini zapiski s planinskih taborov. Nekaj bistroumnih domislic malih »bučk« je delila tudi z nami. Izvrsten osnovnošolski maser Saši masira vodjo tabora. Sašo: »Kok dolg že hodite u hribe?« Franci: »Že kakih 60 let!« Sašo: »Oooo, pol že mate pa tk stare kosti, da vam paše masaža.« Skupina mladih planincev gre mimo jagod ob poti. Eden se glasno spomni na svojega skritega prijatelja: »Tule maš jagode, moj skriti prijatelj. Naber si jih!« Ponoči so se dogajale včasih tudi malo nenavadne dogodivščine (zvezani čevlji, pajkova mreža, muca Copatarica ...). Udeleženci se niso več počutili povsem varno in osnovnošolec Andrej je ob tabornem ognju glasno modroval: »Zdej mamo pa en problem. Če spimo tuki, mormo bit pripravljen na vse. Če gremo spat v šotor, mormo spet bit pripravljen na vse.« Ženska je lahko za nekoga sanjska, za nekoga pa nič posebnega. In tako medtem ko izbranec vozi svojo sanjsko žensko s plovilom po jezeru, poteka na obrežju razprava med prijateljema: »Kaka se ti zdi sanjska ženska?« »Ah, veslača bi že rešu, za njo mi je pa čist vseen.« Otroci v taboru so v večini primerov zelo lepo vzgojeni. Tako je nekaterim težko dopovedati, da smo vodniki čisto navadni planinci in da v hribih veljajo drugačna pravila kot v dolini. Ampak na srečo so ti otroci tudi zelo »brihtni« in hitro »pogruntajo«, v čem je bistvo. Leon med pogovorom na turi ves čas: » ... gospa ... gospa ...« Natalija ga sredi dopusta, kjer ne želi biti gospa, pouči: »Leon, jaz nisem gospa.« Leon začudeno po poljčansko: »Zaka te ne?« Natalija na kratko: »Ker nisem v službi.« Leon še bolj začudeno: »Ka nič nea zaslužite?« Natalija že rahlo v smehu: »Ne, nič.« Leon modro ugotovi: »A potem ste tuki iz čistega veselja in ljubezni do nas otrok?« Natalija v glasnem smehu: »Da!« Vsi že vemo, da je naša Anka najboljša kuharica daleč naokoli. To dokazuje tudi Sašijeva izjava: »Če bi Anka vampe skuhala, bi jih pa tud js jedu, čeprav jih drugač ne jem.« Letos nismo obdelali vseh tem iz planinske šole. Tega si zaradi posledic ne bomo več privoščili. Vodnik Martin: »Zakaj se uporabljajo dereze?« Osnovnošolka Sara: »Za plezanje po telegrafncih.« Pa naj še kdo reče, da jim je z otroki kdaj dolgčas.

Saška T. Ocvirk

* Članek je bil objavljen v Novem tedniku 10. septembra 2015. Na spletni strani PZS je objavljen z dovoljenjem Novega tednika. V formatu PDF je dosegljiv na tej povezavi.

-----------------------
Povezani novici:
Planinski zabavnik - novo v Planinski trgovini
Težko pričakovane poletne novosti Planinske založbe PZS