Knjižni poklon Mojstranškim vevericam in 130 let Planinskega vestnika - dvojni planinski praznik

Mojstranške veverice, ki se jim je Planinska zveza Slovenije leta 2023 poklonila s priznanjem za življenjsko delo v alpinizmu, svoje odmevne in tudi manj poznane alpinistične in gorskoreševalne zgodbe delijo v novi knjigi Planinske založbe. Klavdij Mlekuž, Janko Ažman, Janez Brojan in Janez Dovžan so jo med prve bralce pospremili 22. januarja v Mojstrani, predstavili pa jo bodo tudi 17. februarja na Festivalu gorniškega filma v Ljubljani. Plezalskih legend šestdesetih in sedemdesetih let ni združeval le skupni cilj, plezanje težkih smeri, ampak predvsem izredno dobro sodelovanje. Mojstranške veverice so tudi osrednja tema januarskega Planinskega vestnika, najstarejše še izhajajoče slovenske revije, ki v jubilejno leto vstopa tudi kot e-revija. Njena prva številka je izšla 8. februarja 1895, istega leta, ko so na Triglavu postavili Aljažev stolp. V čast 130. obletnici bo 30. marca v Slovenskem planinskem muzeju javna sodna obravnava urednika Vladimirja Habjana pred poroto, jeseni bo na ogled tudi dokumentarni film o Planinskem vestniku.

"Planinski vestnik, ki neprekinjeno izhaja že 130 let, je glasnik vsega, kar razumemo pod planinstvom in v najširšem smislu kaže podobo naše organizacije in vsega, povezanega z njo. Pisati, opisati, naslikati in fotografirati gore, planinska doživetja ali našo dejavnost je beleženje dogajanja in tudi prostor kulturnega udejstvovanja, ki je bilo in je še vedno del planinskega poslanstva," je na novinarski konferenci v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani uvodoma pojasnil podpredsednik Planinske zveze Slovenije (PZS) Martin Šolar, kot nadgradnjo Planinskega vestnika pa izpostavil založništvo PZS: "Mojstranške veverice niso živele romantičnega življenja. Trdo so delali za vsakdanji kruh, v alpinizmu pa dosegali za tiste čase vrhunske dosežke. Povrh vsega so bili tudi plemeniti gorski reševalci. Neverjetne zgodbe, preberimo jih v novi knjigi Mojstranške veverice!"



V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se mladci v Mojstrani in na Dovjem merili in ostrili svoj pogum s plezanjem v domačih stenah, s smučanjem ali skoki v bližnji Planici. Plezalska stremljenja so jih vodila naprej v Durmitor, Dolomite in še dlje. Po zgledu znanih Cortinskih veveric so se poimenovali Mojstranške veverice in tudi sami postali uspešni alpinisti, smučarji, gorski reševalci in organizatorji športnih dogodkov. Njihove legendarne zgodbe lahko beremo v novi knjigi Planinske založbe Mojstranške veverice, gradivo za katero je zbral in uredil Vladimir Habjan: "Fantje so pred dvema letoma prejeli najvišje priznanje, ki ga Planinska zveza podeljuje alpinistom. Že to je dovolj velik razlog za knjigo, da ne naštevam vseh drugih priznanj, ki jih imajo. Mojstranške veverice si zaslužijo knjižno izdajo predvsem zato, ker so v preteklosti močno dvignili težavnost plezanja in nakazali smer razvoja slovenskega alpinizma. Da bi dobili še večjo prepoznavnost, bi si v teh vizualno obarvanih časih zaslužili še svoj film." Tokrat še ne filma, ampak knjigo bodo Mojstranške veverice in urednik doživeto predstavili ob odprtju 19. Festivala gorniškega filma v Ljubljani, 17. februarja ob 16. uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.



Ustanovna četverica Mojstranških veveric so bili leta 1968 Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler, Janko Ažman in Janez Brojan, ki so pet let pozneje v svojo alpinistično druščino sprejeli še Janeza Dovžana in Miho Smoleja. "Zdaj, ko smo se dodobra spoznali in sem spoznal tudi njihovo notranjo dinamiko, če temu lahko tako rečem, mislim, da jih je združeval ne le skupni cilj, to so težke smeri, ki so jim bile močan izziv, pač pa tudi izredno dobro sodelovanje. Imeli so razporejene vloge, ki so jih sprejeli, predvsem pa so se odpovedali tekmovalnosti. To je recept za uspeh, sodelovanje, ne pa tekmovanje. Dopolnjevali so se, spoštovali in si zaupali. In vse to velja tudi za današnji čas," poudarja Habjan, ki je tudi avtor kronološkega pregleda, strokovni pregled knjige pa sta opravila France Malešič in Žarko Rovšček, ki nas vabi med knjižne platnice: "Spoštljiv knjižni poklon predanim gornikom iz Planinske založbe nas kliče k branju." Habjan še dodaja: "Velik pečat pri nastajanju knjige je imelo medgeneracijsko srečevanje in sodelovanje ljudi, ki so našli veliko življenjskega smisla v povezavi z gorami. Seveda je bil to dolgotrajen proces, ki je od vseh sodelujočih zahteval veliko aktivacije, od iskanja gradiva, vključno s fotografijami, pa dogovarjanja in včasih tudi kresanja mnenj, a to ravno gradi odnose med ljudmi in ustvarja - lahko rečem tudi - prijateljstvo. Čeprav je bil to eden najzahtevnejših projektov v moji publicistični dobi, mi je bil res poseben izziv."



Začetki Mojstranških veveric pripadajo najstarejšemu med njimi, 81-letnemu Klavdiju Mlekužu, ki je začel plezati leta 1960, in tako se je začela razvijati osupljiva alpinistična zgodba, ki je traja desetletje in pol, do vrhunca leta 1975, ko sta Ažman in Dovžan stala na vrhu Makaluja, prvega slovenskega oz. takrat še jugoslovanskega osemtisočaka. Vmes so bili mojstranški alpinisti uspešni na odpravah na Anapurno II (1969), v Hindukuš (1971), na Makalu (1972) in Kangbačen (1974). "Gradili smo ta sistem, zraven pa redno reševali v gorah, vse peš do leta 1970, včasih tudi tri dni v kosu, pozneje pa je helikopter olajšal reševanje. Iz klasične dobe gorskega reševanja smo prišli v moderno, pa smo še vedno zraven," je dejal in obudil spomine na veveričje začetke: "Leta 1967 smo šli plezat v Dolomite in splezali prve težke smeri v Cini, na poti domov pa v Cortini d'Ampezzo opazili vodniško pisarno Cortinskih veveric, ki so bili alpinisti, gorski reševalci, smučarji in delavci na smučiščih, tako kot mi, saj smo sodelovali in še sodelujemo tudi pri izvedbi skokov v Planici in smučarske tekme v Kranjski Gori. Po njihovem vzoru smo si nadeli ime Mojstranške veverice, Brojanova mama pa nam je spletla rdeče puloverje z veverico na rokavu. Interno smo se dogovorili, da alpinist iz AO Mojstrana pridobi naziv Mojstranška veverica, če prepleza vsaj pet skrajno težkih smeri doma in vsaj dve težki smeri v tujini."



Kot pravi Mlekuž, se mladim alpinistom danes zdi nemogoče, s kakšno opremo so plezali takrat. Plezali so v gojzarjih in ne v plezalkah kot danes, v prvih letih niso poznali niti plezalnega pasu, ampak so se navezali le na vrv. Težke smeri so plezali tehnično, torej s tehničnimi pripomočki, železnimi klini in vponkami, lojtrcami, stremeni, tako da so plezali z vso težko opremo na hrbtu. Mojstranške veverice so bili med drugim leta 1968 prvi Slovenci, ki so preplezali enega od t. i. treh zadnjih problemov Alp - steno Grandes Jorrases po Walkerjevem stebru, in sicer celotna originalna zasedba in še dva pridružena člana. "Načrtno smo sodelovali po dve navezi, takrat smo že bili vsi gorski reševalci in smo obvladali reševalno tehniko. Ko smo se podali v to steno, smo naštudirali vse možnosti in vedeli, da če se kaj zgodi, se lahko rešimo in ne bomo odvisni od pomoči drugih. Nikoli nismo šli z glavo skozi zid," poudarja najstarejši med njimi, ki je prvi plezal v najzahtevnejših smereh tistega časa, bil gonilna sila vrhunskih vzponov v Julijskih in Zahodnih Alpah, Dolomitih in Durmitorju ter se prvi srečal s Himalajo leta 1969. Bil je prvi med enakimi, saj sta jih gnala zdrava tekmovalnost in trdno prijateljstvo, kot začetnik pa se je zelo razveselil izida knjige Mojstranške veverice: "Odlični občutki so bili, ko smo prvič v roke prijeli knjigo. Dobro je narejena in je lep spomin na naše zgodovinske zgodbe."



Največ himalajskih izkušenj ima Janko Ažman, z Maticem Maležičem leta 1972 na odpravi na Makalu (8463 m) prvi slovenski alpinist, ki je prestopil magično mejo 8000 metrov, ko je Slovencem uspelo preplezati prvenstvo smer v južni steni Makaluja. Kot se spominja, je znameniti Reinhold Messner na srečanju evropskih alpinistov v Trentu pripomnil, da če so Jugoslovani prišli tako visoko, bodo Avstrijci dosegli vrh - a naslednje leto so končali odpravo nižje kot naši, prav tako ni vrha osvojila mednarodna odprava leta 1974, ampak šele naslednja jugoslovanska leta 1975. Kot prva sta vrh dosegla Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, ki je vzpon opravil brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil takrat svetovni višinski rekord. Tri dni pozneje sta na vrhu stala Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, nato naveza Viki Grošelj-Ivč Kotnik in nazadnje Janez Dovžan. "Leta 1972 smo naredili ogromno delo s pol manjšo ekipo kot leta 1975, a smo bili prekurjeni in brez podpore do dvojke; če bi bilo boljše vreme, bil je namreč močan veter, ki naju je zasipaval s snegom, bi morda dosegla vrh. Te izkušnje so nam veliko pomagale tri leta pozneje, bilo smo številčnejši, močna ekipa in vedeli smo, kaj nas čaka. Nekaj alpinistov nas je bilo istih kot tri leta prej, razdelili smo se po dvojicah, čeprav je vsak hodil posebej, saj je tam vsak odgovoren zase. Celo steno smo preplezali brez dodatnega kisika in sedem se nas je povzpelo na vrh," je dejal 79-letni Ažman. Trideset let pozneje so se člani odprave pod Grošljevim vodstvom spet odpravili po poteh svoje himalajske mladosti, in - leta 2005 že "sami stari dedci", kot se je pošalil, osvojili Ama Dablam (6812 m), kar je bilo zanj nekaj neverjetnega, da mu je kar zaigralo srce.

Leta 1971 je bil član odprave na Istor-o-Nal (7398 m) v Hindukušu, z Zvonetom Koflerjem sta dosegla vrh po prvenstveni smeri v južni steni, med sestopom zdrsnila, a preživela, Kofler pa je tragično umrl v prometni nesreči med potjo domov. To je bila velika izguba za Mojstranške veverice, saj je bil njihova gonilna sila, ki je rad iskal nove izzive. "Zvoneta ne bi mogel nihče nadomestiti, njegova smrt ni bila velika izguba le za GRS in Mojstranške veverice, ampak tudi za njegove domače in celotno Mojstrano, saj je bil dober na vseh področjih. Izučen je bil za mizarja in pomagal vsem, kjer je le lahko. V prvi vrsti je bil najboljši prijatelj, poleg tega sva vse težke smeri preplezala skupaj, bil je zelo dober, znal je preceniti stvari in zelo dobro sva se ujela in skupaj iskala plezalne izzive," se tovariša spominja Ažman. Skupaj sta leta 1969 preplezala tudi Raz mojstranških veveric v znameniti Sfingi Triglavske severne stene, edino plezalno smer, ki nosi ime po Mojstranških vevericah in je še danes trd alpinistični oreh. "Večkrat sva hodila pod Triglavsko steno in skoraj vedno pogled usmerila proti Sfingi. Vedela sva, da so Kunaver in Mikec ter Ščetinin in Mahkota preplezali dve smeri in tudi naju je vleklo v Sfingo, študirala sva, kako bi se dalo iti. Zvone je bil zelo sposoben najti pravo smer. En dan sva nesla robo pod Sfingo, in ko sva se naslednjič vrnila, sva prvi dan preplezala spodnji, najtežji del smeri, dobrih 40 metrov, celo smer pa preplezala v treh dneh. Ker smo pred tem plezali Raz Cortinskih veveric, sva se odločila, naj bo ta smer za Mojstranške veverice, da imamo nekaj svojega." Ni bil le eden najboljših alpinistov svojega časa, ampak tudi eden najboljših gorskih reševalcev; nekoč so ga z vrha Sfinge spustili 180 metrov v globino, ob nekem drugem reševanju mu je uspelo nase pripeti plezalca ravno v hipu, ko se mu je izpulil klin, iz Čopovega stebra pa je pobral dva plezalca na jeklenici 60 metrov pod helikopterjem. 



Poseben pečat gorskemu reševanju je dal tudi Janez Brojan, ki so mu bile gore položene v zibelko, saj je bil že njegov oče odličen alpinist, gorski reševalec in ustanovni član društva GRS Mojstrana, zato je imel "trdno uhojeno pot in bil kot otrok pod strogim nadzorom glede varnosti". Velja za enega začetnikov alpinističnega smučanja. Z Mitjem Koširjem in Francijem Mrakom je marca 1973 kot prvi v zgodovini smučal z vrha Triglava, že prej pa je oral ledino alpinističnega smučanja pri nas, ko je opravil smučarske spuste z Rjavine, Pihavca, Gamsovca in bohinjskih hribov: "Veselje sem imel, da bolj kot je bilo strmo, bolje je bilo." Tone Fornezzi - Tof je imel divje ideje in jim je predlagal, da bi smučali z vrha, on pa bi o tem posnel film. Zaradi smole z vremenom in tako gosto meglo, da se ni videlo niti deset metrov, so smučali v območju markirane poti s Triglava na Kredarico, prvotni načrt spusta prek Milerjevega kamina pa je večkrat izpeljal pozneje. 

Ob vrhunskih alpinističnih dosežkih, ki so jih dosegali, so fantje postali tudi vrhunski gorski reševalci. Kot najbolj nabrušeni so se vedno podali v najzahtevnejše stene in reševali. V tistem času je bila pomoč helikopterja bolj izjema kot pravilo (prvo helikoptersko reševanje je bilo izvedeno leta 1968), zato so bili pogosto v prvih bojnih vrstah klasičnega stenskega reševanja."Ko smo Mojstranške veverice začele plezati vedno težje smeri, smo takoj pristopili h gorskim reševalcem. Za plezanje smo se kalili na reševalnih akcijah in na akcijah nabirali izkušnje za plezalne vzpone. Tako smo bili vedno pripravljeni na najtežje stvari," izpostavlja 78-letni Brojan, ki je bil 26 let načelnik postaje GRS Mojstrana, najbolj obremenjene postaje v Sloveniji, z Ažmanom, Mlekužem in Smolejem so bili tudi reševalci letalci. Ko je leta 1973 končal vrhunsko alpinistično pot, se je posvetil gorskemu reševanju in izobraževanju, leta 1991 postal inštruktor letalskega reševanja, ob tragični nesreči nad Okrešljem pa napisal priročnik letalskega reševanja. Leta 1998 je kot prvi Slovenec prejel italijansko priznanje Targa d'Argento za požrtvovalno in humanitarno delo. 



Pod njegovim vodstvom so bile Mojstranške veverice leta 1991 na vrhu Triglava, ko so ob osamosvojitvi Slovenije razobesili slovensko zastavo, kar je bil svojevrsten podvig, ki ga je bilo treba izpeljati v strogi tajnosti in kljub neugodnemu vremenu, zagodel pa jim jo je tudi močan veter, tako da so se morali znajti tudi pri prižigu bakel, ki so bile neuporabne, zato so se znašli, jih ovili s starimi vojaškimi cunjami in pomočili v nafto, kar je Brojan kot slepa potnika naložil v helikoper za poznejšo kresno noč. "Tako je šla v svet krasna fotografija, bakle so kljub močnemu vetru gorele na vrhu Triglava. Pozno zvečer smo se vrnili na Kredarico in sami pri sebi ugotovili, da smo naredili res nekaj posebnega. Še bolj pa se je to videlo na televiziji, ko se je med proslavo prelivala slika iz Ljubljane in z vrha Triglava," spomine na edinstveno misijo obuja Brojan in doda, da so dva dni pozneje prijeli za orožje v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. 

"Z Miho sva z Dovjega, torej Mojstranški veverici z napako, če se pošalim. So naju pa ti alpinisti vpeljali v alpinizem, že prej sva jih spoštovala in plezala z njimi. Bili so najin vzor, zato sva bila izjemno ponosna, ko sva se jim pridružila in lahko naročila rdeče puloverje z veverico pri Brojanovi mami," se spominja 80-letni Janez Dovžan, med Mojstranške veverice sprejet leta 1973 skupaj z že pokojnim Miho Smolejem: "Mihu sem popolnoma zaupal, včasih v navezi na vrvi njemu celo bolj kot sebi. Bil je močan, vztrajen, eleganten plezalec, miren in preudaren, a tudi za hece. Super sva se imela ter leta in leta skupaj plezala, a se nikoli resno sprla." Leta 1973 sta bila tudi prva Slovenca, ki sta preplezala mogočno steno El Capitana. Slovenska šesterica se je tja odpravila na povabilo Boruta Dekleve, profesorja na Berkleyju, potem ko so v Sloveniji plezali z njegovim sinom Kennethom, ter tam doživeli izjemno gostoljubje. "Borut Dekleva nam je razkazal univerzi Berkley in Stanford, spoznali smo velikane Silicijeve doline, ko nas je peljal v Yosemite, pa so se nam zatresle hlače. Ko smo videli to grozljivo, tisoč metrov visoko steno, ki ti visi nad glavo, bi najraje obrnili," svoj prvi stik z znamenitim kalifornijskim granitnim monolitom opiše Dovžan. Ker so imeli zelo malo opreme, je lahko plezala le ena naveza naenkrat in Dovžan-Smolej se je po kombinaciji smeri prva povzpela čez El Capitan v šestih dneh, s čimer sta si prislužila vstopnico za odpravo Kangbačen 1974, kot druga Nejc Zaplotnik-Janez Gradišar in kot tretja Tržičana Janez Lončar in Dušan Srečnik. Pri tem vzponu so jima najbolj prišle prav izkušnje iz Dolomitov, saj "imajo Cine ogromno streho, kjer sva se navadila na previs in videla, kaj je zunaj vertikale".



Naslednji dve leti ga je alpinistično zaznamovala Himalaja. Leta 1974 se je povzpel na vrh Kangbačna (7902 m) brez dodatnega kisika, leta 1975 pa v neizprosnih razmerah dosegel vrh Makaluja (8463 m) in takrat z reševanjem prijatelja Zorana Bešlina nad 8000 metri, v coni smrti, spisal največjo zgodbo slovenskega alpinizma. Ko je Dovžan izprosil drugo priložnost za vzpon na vrh, potem ko je prvič ob le dveh delujočih kisikovih jeklenkah dal prednost Marjonu in Šraufu, se je iz tabora pet spustil 300 metrov nižje po jeklenko za Zorana, in ko je dosegel šotor na višini 8000 metrov, je bil ta že zaseden, zato je težko dihajoč prečepel nekaj ur in začel ponoči plezati proti vrhu. Preplezal je strmo ledišče in po fiksni vrvi 50 metrov strmega kamina, ključnega mesta vzpona v južni steni Makaluja. 150 metrov više je v zavetrju Francoskega grebena čakal tovariša, a ga ni dočakal, zato se je na vrh v močnem vetru povzpel sam. Med sestopom je srečal Zorana, a ga ni uspel pregovoriti, da bi se obrnil, ker je bilo že prepozno za vzpon. Do večera se ni vrnil, zato se je Dovžan zjutraj z zadnjimi močmi in brez kisika povzpel skozi kamin in do grebena, pa ga ni bilo nikjer. Vrnil se je v šotor in zvečer ni mogel verjeti, ko je zaslišal klic na pomoč: Janez, pomagaj. "Po fiksni vrvi sem se povzpel do njega in ga spravil čez ledišče. Ker je bil pomrznjen, sem mu masiral roke in ga zavil v spalno vrečo, iz katere zjutraj ni hotel, saj je bil popolnoma odsoten. Zvlekel sem ga do vrvi, ga pripel, in počasi, dva dni, sva se spuščala do pod stene. Rešila ga je kisikova jeklenka, ki je ostala nad štirico na višini 7500 metrov. Ne vem, kako je preživel viharno noč na prostem na 8400 metrih, in ne vem, kako sva skoraj tri dni zdržala nad 8000 metri brez dodatnega kisika in podhranjena. Odrešitev sta bila Janko in zdravnik Damijan Meško, ki sta nama iz baze prišla nasproti."

Leta 1977 je trojica veveric, Ažman, Dovžan in Smolej, uresničila sen o večji alpinistični odpravi v Cordilliero Huayhuas in opravila prva slovenska vzpona v tej andski skupini preko 1000-metrske stene Yerupaje Grande (6634 m) in po grebenu na Yirishanco Chico (5634 m). Poleg tega je bil Dovžan leta 2005 tudi sam neizmerno vesel, ko sta z Ažmanom pri njunih 60 letih skupaj stala na vrhu Ama Dablama. Knjiga Mojstranške veverice pa je bila zanj eno najlepših daril ob nedavnem 80. rojstnem dnevu: "Za nami je čudovito obdobje, knjiga je tako simpatično napisana in lepo je izpostavljeno, da smo bili ves čas prijatelji."



Mojstranškim vevericam je posvečena tudi januarska številka revije Planinski vestnik, najstarejše še izhajajoče slovenske revije, ki ljubitelje gora razveseljuje že 130 let, od časa Jakoba Aljaža. Njegova prva številka je kot glasilo Slovenskega planinskega društva v Ljubljani izšla 8. februarja 1895, jubilejna februarska številka pa bo že 1344. V desetletjih izhajanja je postal del narodnega bogastva in kulturne dediščine ter najpopolnejši arhiv slovenskega planinstva. "Zaradi obsežnega požara, ki je leta 1958 upepelil stavbo Planinske zveze Slovenije, smo v povojnih letih ostali brez vsega arhiva iz časa začetkov organiziranega planinstva na naših tleh in revija je s tem postala praktično edino ogledalo in najpopolnejši arhiv delovanja naših prednikov, ki so nam omogočili zavedanje, da se Slovenci upravičeno štejemo med alpske narode," pojasnjuje član uredniškega odbora Dušan Škodič in razkriva recept za dolgoživost revije: "Recept je eden in edini ta, da Planinski vestnik nikoli ni bil komercialen. Če bi bil, ga namreč že zdavnaj ne bi bilo. Tako pa je vezan predvsem na svoje zveste naročnike, ni jih malo, ki so naročniki dolga desetletja ali celo nasledijo pripadnost reviji."

Letošnji jubilej je tudi priložnost, da širše osvetlimo gorniški tisk. Po Škodičevem mnenju lahko Planinski vestnik postavimo ob bok najstarejši gorniški reviji na svetu: "Alpine Journal je prva publikacija o gorah, ki jo je začel izdajati londonski gorniški klub The Alpine Club že leta 1863. Angleži imajo najstarejši gorniški klub na svetu in če bi mi Slovensko planinsko društvo ustanovili takrat kot Nemci, bi s svojo revijo za Alpine Journalom zaostajali le za kakšno desetletje. Planinski vestnik je potrjeno najstarejša revija pri nas, ki še vedno izhaja, prav tako kot angleška je tudi naša revija nekomercialna, po številu izdaj pa smo Angleže že zdavnaj prehiteli, saj smo mesečnik, Alpine Journal pa izhaja le enkrat letno."



Vladimir Habjan, zadnja leta tudi urednik Planinske založbe, je šele osmi urednik Planinskega vestnika, ki razkriva, kakšen je njegov recept za 24 let urednikovanja tej reviji: "Recept je poln močnih začimb. Priznam, da je za tako dolgo dobo potrebno kar precej lastnosti, sposobnosti ali vrlin. Na primer vztrajnost, trma in trda koža. Vsekakor mora cilj prevladati nad ovirami, ki se pojavijo na poti do tega cilja. To mi je nekako uspevalo in me niti griči niti gore na tej poti niso uspeli ustaviti, prej nasprotno, še podžgali so me. Če pa govorimo o uredniškem odboru, je bilo potrebnega veliko tistega, kar sicer velja za skupine, treba je sodelovati, spoštovati drugačna mnenja, v dilemah iskati najboljše rešitve in še kaj. Mislim, da mi je uspelo, da je vsaj urednik zadolžen za ravno tisto področje dela, ki mu najbolj ustreza. Pa treba je znati pohvaliti in motivirati. Za zdaj recept deluje, lahko pa se bo pa znašel še kak poper vmes ..."

"Največji korak je to, da še vedno izhajamo, da nas ni povozil čas tako kot številne druge revije. Najvidnejša sprememba je povečanje formata leta 2010, s čimer smo dobili večjo možnost boljšega oblikovanja revije. Iz glasila, ki je večinoma objavljalo nenaročene članke, smo postali revija, ki načrtuje svoje vsebine in s tem sami ustvarjamo uredniško politiko. Vsebina je dovolj raznovrstna in aktualna, da še imamo zvesto bazo naročnikov. Letos je največji izziv e-revija, s katero upamo, da pridobimo predvsem mlajše bralce, ki jih je zdaj komaj kaj," dosežke in izzive predstavi urednik in napoveduje dogajanje v jubilejnem letu: "Pripravljamo temo meseca za februarsko številko, sicer pa bo bolj delovno. Da ne pozabim, čaka me sodna obravnava. Obtožen sem, da Planinski vestnik objavlja preveč in premalo člankov o alpinizmu, markacistih, kolesarjih, turnem smučanju, domačih hribih, tujih hribih, leposlovja, zgodovine ... Zna se zgoditi, da se ta dolgoletna pravljica kmalu konča."

Ljudstvo proti Vladimirju Habjanu ali Haubija ne damo! 30. marca ob 18. uri bo namreč v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani v čast 130-letnici Planinskega vestnika potekala javna sodna obravnava pred poroto, sestavljeno iz uglednih in pomembnih imen iz sveta gorništva. Odgovornemu uredniku lahko pomagate dokazati nedolžnost z obiskom obravnave in/ali s celoletno naročnino na Planinski vestnik. 



Kaj je tisto, kar revijo Planinski vestnik, najstarejšo revijo na Slovenskem, ki še izhaja, drži pri življenju že 130 let? Kdo so ljudje, ki velik del prostega časa posvečajo delu za vodilno gorniško publikacijo v našem prostoru? Zakaj vztrajajo, nekateri že več desetletij? Napovednik dokumentarnega filma, ki nastaja ob visokem jubileju izhajanja revije, odgovarja na nekatera vprašanja, še več jih zastavlja. Živopisana revija, bogata s fotografijami, doživetji, uporabnimi informacijami, polna zgodb in zanimivih ljudi, pa nastaja prav zdaj in bo nastajala še naprej ... dokler jo bomo brali. Tako napovedujeta Mojca Volkar Trobevšek in Andrej Podbevšek, avtorja dokumentarnega filma, ki bo na ogled predvidoma jeseni 2025. 

Mojstranški veverici in urednik Planinskega vestnika so gostovali tudi pri Mihi Habjanu v podcastu PZS V steni: 
Janez Dovžan - vrhunski alpinist in srčni gorski reševalec na 8000 metrih
Klavdij Mlekuž: vrhunski alpinist, član Mojstranških veveric in gorski reševalec
Vladimir Habjan: Pisanje, urednikovanje, gorska brezpotja in vseživljenjska povezanost z gorami

Manca Ogrin

------------------------
Medijske objave: 
Knjiga o Mojstranških vevericah (TV Slovenija)
Jutro na Planetu: Mojstranške veverice, plezalske legende (Planet TV)
Intervju: Intervju: Mojstranške veverice Klavdij Mlekuž, Janko Ažman, Janez Brojan in Janez Dovžan (Prvi program Radia Slovenija)
Mojstranške veverice: zgodba o prijateljstvu in nesebični pomoči, ki temeljita na ljubezni do gora (MMC RTV Slovenija)
 Premikali meje in spravili zastavo na Triglav (Delo)
Alpinisti v rdečih puloverjih premikali meje v gorah in nesli zastavo na Triglav (Delo)
Janez Dovžan in nesebično reševanje v območju smrti (N1 Sportklub)
Planinska založba praznuje 130 let Planinskega vestnika in izid knjige Mojstranške veverice (STA)
Planinska založba praznuje 130 let Planinskega vestnika (Siol.net)
Planinska založba praznuje 130 let Planinskega vestnika in izid knjige Mojstranške veverice Mojstrana (Gorenjski glas)