Planinski vestnik s poklonom Danilu Cedilniku - Denu
Po poletnem premoru smo morali stopiti skupaj in tu je nova številka zanimivega branja. Kar izstopa, je gotovo - morate priznati - naslovka. To je ena od slik Danila Cedilnika - Dena, priznanega slikarja, alpinista, gorskega vodnika in reševalca. Pravi esej o slikah je napisal sociolog kulture Igor Škamperle.
Pogovarjali smo se z Andrejem Gradišnikom, koroškim alpinistom, ki se je v letošnjem maju povzpel na streho sveta - na vrh Mount Everesta. Drugi intervju je z Majo Kuzma Ganić, pogumno žensko, ki je gluha in je leta 2015 prehodila Slovensko planinsko pot ter o tem podvigu napisala knjigo, tretji pa z Uršo Godec, avtorico in pobudnico stripov o planinskih kočah.
Potepamo se po Tadžikistanu, po Karnijski vezni poti, pa po Svetih jezerih. Pišemo o odpravi Matičarjev v Hindukuš leta 1977, o delovanju Kranjske podružnice DÖAV, objavljamo prvi strip o planinskih kočah - tokrat o Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. V Vestniku smo zabeležili tudi o Vikiju Grošlju in njegovi uvrstitvi na Messnerjev seznam pomembnih alpinistov. Preberite pa tudi članek o ugodnih učinkih gibanja v gorah.
V rubriki Z nami na pot vas vabimo peš iz dolin do višin - v hribe z javnim prevozom. Ob tem pa še posebej na naslednje vrhove: na Kriško goro in Tolsti vrh, na Kopitnik, Mirno goro ter na Vremščico in v sotesko Reke.
Naročniki Planinski vestnik že najdete v svojih nabiralnikih, ostali pa v spletni Planinski trgovini, najbližji bolje založeni trgovini ali trafiki.
Uredništvo vam želi prijetno branje!
Uvodnik, kazalo
|
PLANINSKA KULTURA
Podobe gora in narave v slikarskem delu
POTOPIS Pravljična dežela, ki to ni INTERVJU Andrej Gradišnik DALJINSKE POTI Z NAMI NA POT Peš iz dolin do višin ZGODBE IZPOD HIMALAJE
Sveta jezera
INTERVJU STRIP INTERVJU ZDRAVJE IN GORE NEKOČ  |
|
»Pozdravljeni, v avgustovski poplavi mi je voda uničila zadnji Planinski vestnik 7-8, ki ga še nismo prebrali. Bi se dalo dobiti nov izvod?« Vam zveni nekako znano? Veste, za kaj gre? Gotovo da. Tole pismo smo dobili pred kratkim in zvesti bralki seveda poslali nov izvod. Verjetno se sliši čudno, a tega pisma sem se po svoje razveselil. Seveda nikakor ne zaradi tega, ker je imela bralka poplavljen dom, pač pa zato, ker ljudem ni vseeno - za knjige, revije. Zato, ker radi berejo našo revijo.
»Sem mislil, da sem veliko izgubil. Ko sem se po avgustovskih poplavah peljal po pitno vodo v Moste in se postavil s kanto v vrsto, sem spoznal, da je izguba podatkov na disku neprimerljiva s tistim, kar se je zgodilo poplavljencem.« To je pa iz še enega pisma, ki kaže na čase, skozi katere smo se prebijali te mesece v naši državi. Ko sem iskal fotografije za zbornik PD Kamnik, mi je to napisal alpinist Marko Prezelj, za katerega vem, da se mu je pred časom pokvaril zunanji disk, s katerega mu ni uspelo dobiti ničesar več. Ti stavki povedo veliko, pravzaprav vse.
O čem pišem, seveda vsi dobro veste: v noči na 4. avgust 2023 je Slovenijo doletela povodenj, ki ji še nismo bili priča. Koliko povzročene škode, zalitih domov, da ne govorim o povsem izgubljenih hišah ... Kdor tega ni doživel, si težko predstavlja, v kakšnih stiskah so se znašli ljudje. Kdor tega ni videl v živo, prav tako. Težki časi so iz ljudi izvabili dobre lastnosti, solidarnost, željo pomagati, kar je res lepo. Všeč mi je bilo razmišljanje vremenarja Andreja Velkavrha: »Ne predstavljam si, da ti odnese hišo. Kaj avtomobili, to že nekako gre. A ko nimaš kam! In potem razmišljam, kaj lahko naredim. Ali imam pravico doma v miru delati na vrtu, iti popoldne na kolo in uživati v skoraj dobesedno neokrnjeni naravi tu naokoli, iti na koncert, za katerega imam karte že dolgo rezervirane? Saj, nič ne bo pomagalo, če ne bom šel, če bom ves čas žalosten, obupan. Odzivi ljudi so različni. Neverjetni, pa tudi nezainteresirani, čeprav si težko predstavljam, da se koga ne bi dotaknilo.« (Dnevnik, 11. 8. 2023.)
Tudi sam v teh časih nisem hodil po hribih in izzival kakšne nesreče, kajti prav vsakemu se lahko zgodi in bi potem po nepotrebnem obremenjeval zdravstvene in druge službe. Niso bili časi za rekreacijo, pač pa za nudenje pomoči, po svojih zmožnostih. Že takoj tisti petek sem se v ekipi štirih gorskih reševalcev poskušal prebiti iz Stranj proti Kraljevemu hribu, kjer je bilo odrezanih 30 turistov, pa nismo prišli daleč. Ko smo prečkali podivjani potok Črna, visok vsaj pet metrov - v normalnih pogojih pa komaj meter - sem napačno ocenil, do kod sežejo naplavine, in se naenkrat znašel v vodi do ramen. Neverjetno težko se je bilo potegniti ven. Izkušnja, ki ni bila prav nič prijetna. Ko so me kolegi na to temo zbadali, sem jim rekel, da sem gorski, ne pa vodni reševalec. Dva dni po povodnji sem bil v ekipi, ki je prečesala Veliko planino v iskanju turistov, ki so še ostali tam. Kakšna izkušnja! Kot bi hodil po močvirju, tako je bilo ponekod mokro. Priznam, da naših uničenih društvenih prostorov GRS Kamnik nisem mogel priti pogledat, dokler niso bili vsaj za silo očiščeni. Preprosto bi mi bilo preveč hudo. Večina avgusta je šla potem za intenzivno čiščenje tistega, kar je ostalo. To je moja »zgodba v zgodbi«.
V tokratni osrednji temi pišemo o čudovitih slikah Danila Cedilnika - Dena, o katerem oziroma o katerega delih je pravi esej napisal sociolog kulture Igor Škamperle. Razstave sicer ni več, slike pa so ostale in s tem prispevkom jih nekaj tudi ohranjamo. Morda se bo komu zdelo, da niso ravno časi za kulturo, pa smo se vseeno odločili pisati ravno o tem. Še namig: kdor se bo lotil podrobnejšega pregleda nekaterih slik, bo lahko presenečen, kajti odkril bo zanimive podrobnosti, med drugim skrito kačo, Šmarno goro, pa Kočno in Grintovec ter celo avtorjev EKG ... To pa je Denova »zgodba v zgodbi«.
»Sem mislil, da sem veliko izgubil. Ko sem se po avgustovskih poplavah peljal po pitno vodo v Moste in se postavil s kanto v vrsto, sem spoznal, da je izguba podatkov na disku neprimerljiva s tistim, kar se je zgodilo poplavljencem.« To je pa iz še enega pisma, ki kaže na čase, skozi katere smo se prebijali te mesece v naši državi. Ko sem iskal fotografije za zbornik PD Kamnik, mi je to napisal alpinist Marko Prezelj, za katerega vem, da se mu je pred časom pokvaril zunanji disk, s katerega mu ni uspelo dobiti ničesar več. Ti stavki povedo veliko, pravzaprav vse.
O čem pišem, seveda vsi dobro veste: v noči na 4. avgust 2023 je Slovenijo doletela povodenj, ki ji še nismo bili priča. Koliko povzročene škode, zalitih domov, da ne govorim o povsem izgubljenih hišah ... Kdor tega ni doživel, si težko predstavlja, v kakšnih stiskah so se znašli ljudje. Kdor tega ni videl v živo, prav tako. Težki časi so iz ljudi izvabili dobre lastnosti, solidarnost, željo pomagati, kar je res lepo. Všeč mi je bilo razmišljanje vremenarja Andreja Velkavrha: »Ne predstavljam si, da ti odnese hišo. Kaj avtomobili, to že nekako gre. A ko nimaš kam! In potem razmišljam, kaj lahko naredim. Ali imam pravico doma v miru delati na vrtu, iti popoldne na kolo in uživati v skoraj dobesedno neokrnjeni naravi tu naokoli, iti na koncert, za katerega imam karte že dolgo rezervirane? Saj, nič ne bo pomagalo, če ne bom šel, če bom ves čas žalosten, obupan. Odzivi ljudi so različni. Neverjetni, pa tudi nezainteresirani, čeprav si težko predstavljam, da se koga ne bi dotaknilo.« (Dnevnik, 11. 8. 2023.)
Tudi sam v teh časih nisem hodil po hribih in izzival kakšne nesreče, kajti prav vsakemu se lahko zgodi in bi potem po nepotrebnem obremenjeval zdravstvene in druge službe. Niso bili časi za rekreacijo, pač pa za nudenje pomoči, po svojih zmožnostih. Že takoj tisti petek sem se v ekipi štirih gorskih reševalcev poskušal prebiti iz Stranj proti Kraljevemu hribu, kjer je bilo odrezanih 30 turistov, pa nismo prišli daleč. Ko smo prečkali podivjani potok Črna, visok vsaj pet metrov - v normalnih pogojih pa komaj meter - sem napačno ocenil, do kod sežejo naplavine, in se naenkrat znašel v vodi do ramen. Neverjetno težko se je bilo potegniti ven. Izkušnja, ki ni bila prav nič prijetna. Ko so me kolegi na to temo zbadali, sem jim rekel, da sem gorski, ne pa vodni reševalec. Dva dni po povodnji sem bil v ekipi, ki je prečesala Veliko planino v iskanju turistov, ki so še ostali tam. Kakšna izkušnja! Kot bi hodil po močvirju, tako je bilo ponekod mokro. Priznam, da naših uničenih društvenih prostorov GRS Kamnik nisem mogel priti pogledat, dokler niso bili vsaj za silo očiščeni. Preprosto bi mi bilo preveč hudo. Večina avgusta je šla potem za intenzivno čiščenje tistega, kar je ostalo. To je moja »zgodba v zgodbi«.
V tokratni osrednji temi pišemo o čudovitih slikah Danila Cedilnika - Dena, o katerem oziroma o katerega delih je pravi esej napisal sociolog kulture Igor Škamperle. Razstave sicer ni več, slike pa so ostale in s tem prispevkom jih nekaj tudi ohranjamo. Morda se bo komu zdelo, da niso ravno časi za kulturo, pa smo se vseeno odločili pisati ravno o tem. Še namig: kdor se bo lotil podrobnejšega pregleda nekaterih slik, bo lahko presenečen, kajti odkril bo zanimive podrobnosti, med drugim skrito kačo, Šmarno goro, pa Kočno in Grintovec ter celo avtorjev EKG ... To pa je Denova »zgodba v zgodbi«.
Vladimir Habjan