Planinski vestnik - februarska izdaja ob 125-letnici izdajanja
Tema meseca je posvečena Gregu Lačnu, ki se je v začetku letošnjega leta smrtno ponesrečil v Grintovcih. Prijatelji, soplezalci so delili z nami svoje misli in čudovite spomine.
Uvodnik našega odgovornega urednika Vladimirja Habjana in prvi članek februarske številke pa sta posvečena seveda našemu častitljivemu jubileju, 125-letnici Planinskega vestnika, ki je prvič izšel 8. februarja 1895 in je najstarejša slovenska revija, ki še izhaja.
Na intervju smo povabili alpinistko Lidijo Honzak, resnično damo slovenskega alpinizma, ki je začela plezati leta 1978, z Nežo Erznožnik pa je Andreja Erdlen naredila terenski intervju.
V rubriki Z nami na pot vas vabimo nad dolino Maltatal v Avstriji, in sicer na Tandlspitze, 2633 m, Seemannscharte, 2695 m, Ritterkar, 2700 m in na tritisočak Schneewinkelspitze, 3016 m.
Pišemo o podelitvi najvišjih priznanj PZS za leto 2019, o Tonetu Škarji, novem častnem članu PZS, pa tudi o velikem alpinistu in planinskem publicistu, cesarsko-kraljevem univerzitetnem profesorju dr. Johannesu Frischaufu. Potepamo se po bosansko-hercegovskih planinah, spominjamo se odprave JAHO 68 in strmin življenja, preberite pa tudi zanimiv doživljajski članek o hribovskih malicah in južinah.
Sledijo stalne rubrike: Planinčkov kotiček, miniatura, novice iz vertikale, pisma bralcev, planinska organizacija, film, v spomin.
Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!
Planinski vestnik že najdete v spletni trgovini PZS, kioskih in bolje založenih trgovinah. Naročniki tudi že doma v svojih nabiralnikih.
|
V SPOMIN Grega Lačen DOŽIVETJA Z GORA INTERVJU ZGODOVINA BOSANKSO-HERCEGOVSKE PLANINE KJE JE TISTA ODPRAVA ... PLANINČKOV KOTIČEK SPOMINI MINIATURA HIMALAJSKI TREKING NOVICE IZ VERTIKALE V SPOMIN |
Ob častitljivem jubileju
Ko je pred 125 leti prvi urednik Planinskega vestnika Anton Mikuš pripravljal prvo številko glasila Slovenskega planinskega društva, ki je izšla en mesec pozneje, kot so načrtovali, si gotovo ni predstavljal, da bo to skromno glasilo, ki mu danes tudi zaradi bleščeče zunanje podobe rečemo revija, preživelo toliko let. Celih 125. Po podatkih, ki jih imamo iz Narodne in univerzitetne knjižnice, to pomeni, da je Planinski vestnik najstarejša slovenska revija, ki še izhaja. Pred njim je izhajalo nekaj teoloških tiskov (Lipica, Koledar Družbe sv. Mohorja in Cerkveni glasbenik), vendar se je njihovo izhajanje občasno prekinilo tudi za več desetletij.
V kakšnih časih je deloval urednik Anton Mikuš in kako je pripravil prvo številko? Ceste so bile lahko zaradi snega neprevozne, priprava na tisk in tisk s svinčenimi črkami zelo zamudna in zapletena, tudi risanje okrasnih vinjet in umetelnih verzalk, s katerimi so polepšali skromno grafično podobo, je zahtevalo dodatna čas in trud. Tisk fotografij je bil zelo drag, v celem prvem letniku so bile objavljene samo štiri. Vsekakor lahko zgolj ugibam, kako je potekal celoten proces priprave in izdaje Mikuševe številke, čeprav je bila po obsegu s šestnajstimi stranmi prav skromna, zagotovo pa mu kot uredniku ni bilo lahko. Članke je prejemal po navadni pošti ter jih prepisoval in sproti popravljal na roke, kar pa je, kot sem se lahko prepričal tudi sam, potekalo še do novega tisočletja (!). In skoraj bi pozabil omeniti pripravo vsebine.
Nedvomno ima vsak od sedmih urednikov pred menoj zasluge za to, da je Planinski vestnik uspešno preživel toliko časa, in to ne glede na leta urednikovanja, kajti s tem je vzdrževal kontinuiteto. Gotovo so se vsi trudili po najboljših močeh, saj Vestnik ni izhajal le v času prve svetovne vojne - tik po njej je izšla prehodna številka, med drugo vojno pa so bile izdaje skromnejše, a so vseeno bile. Ovir na poti izhajanja revije nikoli ni manjkalo, spomnimo se na vrsto kriz, od šestojanuarske diktature, prevzema Skale v vodstvu SPD in množice finančnih težav po drugi vojni, da ne naštevam vseh podrobnosti. Danes uredniško delujemo na popolnoma drugačnih obratih kot nekdaj. Resda moramo tu pa tam kakšen arhivski članek tudi prepisati, a to je res redko, sicer pa vse poteka po elektronski pošti, od pošiljanja gradiva do dogovarjanja z avtorji, uredniki in drugimi sodelujočimi, kar pomeni, da se ni treba za vsak pogovor srečati ali čakati na pismo v nabiralniku. Tudi fotografije, ki zasedajo veliko prostora na diskih, danes pridejo k nam v nekaj sekundah ali minutah, kar je res zanemarljivo.
Če sem moral pred kakšnim letom še osebno hoditi v tiskarno pregledovat ozalid, to je zadnji odtis besedila pred tiskom, mi danes ni treba več, saj je tiskarna proces tako poenostavila, da vse poteka digitalno. Vsako stran, ki gre v tisk, potrdim, popravke označim in vse gre zelo preprosto.
Če sta torej potek priprave in izida Vestnika tako različna, pa je ostalo nekaj enako kot pred 125 leti. Zavedanje, da imamo naše gore, na katere smo ponosni. Gore so nas združevale v preteklosti, nas združujejo danes in upam, da nas bodo tudi v prihodnje. Na to smo lahko Slovenci ponosni in pri tem nam je zagotovo pomagala tudi ta revija. Če pomislimo, s kakšno srčnostjo so se naši predniki dobesedno bojevali za gore, za njihova slovenska imena in pozneje za prvenstvene plezalne smeri - jim tega ne smemo nikoli pozabiti.
V uredništvu se vseh teh dejstev zavedamo. Hvaležni in ponosni smo, ker imamo možnost, da sodelujemo pri delu in s tem malce prispevamo tudi k skupni, slovenski stvari. Vesel sem, da lahko urejam najstarejšo revijo in imam podporo pri svojem delu, Vestniku pa želim, da bi nekoč z našimi nasledniki dočakal tudi praznovanje 200-letnice!
Vladimir Habjan