Tujci po Slovenski planinski poti, Slovenci v Dolomite, s Kočevarjem, Miheličem in gamskom Vilijem v gore

Slovenska planinska pot (SPP) je najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji ter ena najstarejših v Evropi in na svetu. Nov vodnik Slovenska planinska pot izpod peresa prekaljenih piscev gorniške literature Gorazda Goriška, Mojce Stritar Kučuk in Andraža Poljanca je v slovenščini izšel v treh delih oktobra lani. Zaradi vse večjega zanimanja tujcev za SPP je v prevodu Gorazda Pipenbaherja izšel še vodnik v angleščini Slovenian Mountain Trail v eni knjigi, ki predstavlja celotno pot kot zaporedje posameznih dnevnih etap, dodani so tudi napotki za varnejši obisk gora. V vodniku so smiselno in pregledno podani vsi potrebni podatki za takšne poti: višina izhodišča in cilja etape, višinska razlika, dolžina in čas hoje, zahtevnost poti, zanimivosti ob poti, možni vzponi na bližnje vrhove in možnost zasilnega umika v dolino. Za vse koče na poti so podane informacije, perorisbe in QR-kode za pametne telefone, dodana sta zemljevid poteka etape in profil poti, ne manjka niti kratek opis poti.

O priljubljenosti SPP priča podatek, da je bilo prodanih že več kot 100 tisoč Dnevnikov s SPP,  v celoti jo je prehodilo 10.353 ljudi, med njimi 866 tujcev. "Mnogo turistov, ki pridejo v Slovenijo, zanimajo poleg turističnih znamenitosti tudi naše gore, zato se številni odločijo za obisk gora, si tudi izposodijo opremo in včasih najamejo vodnika. Če se v naše gore poglobijo še bolj, spoznajo, da čez skoraj vso Slovenijo vodi vezna pot, in ni jih malo, ki Slovenijo obiščejo še večkrat ravno zato, da to pot prehodijo. Nekateri tudi načrtno hodijo po veznih poteh tako v Evropi kot po svetu, med njimi najdejo tudi SPP, jo že doma raziščejo in nato med enim ali več obiski naše dežele prehodijo," razlaga urednik vodnika po SPP Jože Drab z bogatimi izkušnjami v gorah, tako slovenskih kot tujih: "Prednost Slovenske planinske poti je predvsem raznolikost, saj vodi tako po gozdovih, gorskih pašnikih in dolinah, kot tudi po skalnih vrhovih s čudovitimi razgledi, obenem obišče najvišji vrh Slovenije in slovensko obalo. Njena prednost je tudi, da je relativno kratka, da nudi mnogo možnosti za prenočevanje in da je Slovenija dokaj varna država. Posebnost pa je, da je SPP zelo zahtevna, težja od večine znanih veznih poti. Zanjo potrebujemo tako primerno opremo kot izkušnje na takšnih planinskih poteh."

Slovenska planinska pot je zelo zahtevna obhodnica, dolga 617 kilometrov, z višinsko razliko več kot 37 tisoč metrov, za kar predvidoma potrebujemo 37 dni. Prvi korak k varnejšemu obisku gora je načrtovanje poti ob planinskem zemljevidu in vodniku, da bo korak tako domačih kot tujih planincev v Sloveniji varnejši, da bodo primerno opremljeni, da se bodo znašli na planinskih poteh ali v primeru nesreče v gorah, je Planinska zveza Slovenije v sodelovanju z Gorsko reševalno zvezo Slovenije pripravila zgibanko z napotki za varnejši obisk gora poleti v slovenščini in angleščini. Tako z vodnikom SPP kot zgibanko v angleščini tuje obiskovalce že v začetni fazi, ko jim predstavljamo lepote slovenskih gora, opremimo tudi s podatki o njihovi zahtevnosti ter potrebni opremi in znanju za varen obisk gora.

Med tujci je vse bolj priljubljena SPP, Slovenci pa vse pogosteje zahajamo v Dolomite. Izbirni planinski vodnik Dolomiti po dolgem in počez, ki je nadgradnja legendarnega razprodanega vodnika Dolomiti, sanjske gore, predstavlja 60 zanimivih, najbolj obiskanih poti na sijajne dolomitske vrhove. "Pri naboru tur so me vodili osebno poznavanje območja, estetski moment in zanimivosti posamezne ture - tudi zgodovinsko dogajanje na posameznem območju ali poti - pa tudi uravnovešenost tur po zahtevnosti, od povsem nezahtevnih do za gornika - nealpinista zelo zahtevnih vzponov. V vodniku prevladujejo zahtevne in zelo zahtevne ture, pohodniških je manj, saj se mi zdi pomembno slovenskim gornikom v našem jeziku predstaviti najpomembnejše vzpone v gorstvu," svoj jagodni izbor predstavi Andrej Mašera, ki je večinoma izbral ture po zavarovanih plezalnih poteh (feratah), najdemo pa tudi nekaj lažjih tur in še izbor najzahtevnejših, že kar alpinističnih vzponov.

Mašera, izkušen poznavalec in zaljubljenec v gorsko pokrajino, vpisano na Unescov seznam naravne in kulturne dediščine, je Dolomite prvič obiskal že leta 1961, omrežili pa so ga s svojo izjemno arhitektonsko lepoto: "Čudoviti kontrast med vznožnim zelenjem, nad katerim se dvigajo sivo-rdečkaste stene navpičnih stolpov, ozkih temnih žlebov in divjih škrbin je res enkraten. Če se nad tem razteza še modro nebo, je slika še popolnejša, najbolj pa človeka prevzame, ko v zahajajočem soncu vse skupaj rdečkasto zažari v neki nezemeljski lepoti, ki ji ni para." Avtor vodnika, ki je izšel s podporo Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS, še opozarja, da se je treba kot pri vsakem obisku visokih gora dobro pripraviti, izuriti in opremiti tudi za vzpone v Dolomitih, nekaj najzahtevnejših izbranih vzponov pa priporoča v spremstvu gorskega vodnika.

Knjiga Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja, ki sta jo soustvarila Rado Kočevar in Mojca Volkar Trobevšek, je le dva meseca po februarskem izidu že doživela ponatis. "Veseli me, da je toliko zanimanja za čase, ko smo še s konopljenimi vrvmi in borno opremo prišli do šeste stopnje. V knjigi so opisani detajli, ki jih današnji alpinisti ne poznajo. Bili so popolnoma drugačni časi, zaprta meja, slabi finančni pogoji, drugačna oprema, a trdna prijateljstva. Morda je to tista privlačnost branja knjige mojih spominov! Imel sem tudi fotoaparat in naše vzpone dokumentiral," se spominja Kočevar, odličen alpinist prve povojne generacije, ki je v takratni alpinizem vnesla nekaj športnega duha, nov pristop k plezalnim problemom in predvsem drznost. Od leta 1946 do sredine petdesetih so se lotevali smeri, ki so bile za tiste čase na meji mogočega. S peto in zgornjo šesto težavnostno stopnjo so dosegli in presegli dosežke predvojne generacije in opravili tudi z nekdanjimi predsodki. Še vedno goreč občudovalec gorskega sveta je leta 2018 prejel priznanje PZS za življenjsko delo v alpinizmu, leta 2010 pa je nastal dokumentarni film o njem Tista lepa leta. Pri 91. letih je kleni Jeseničan vitalen, dobrovoljen in aktiven, za nastajanje knjige se je celo naučil uporabljati računalnik, v mladosti pa se ga je prijel vzdevek "živa mišica", saj "sem bil močan v rokah, brez težav sem se držal v previsih in prenašal težek tovor, ponesrečence pa tudi štuporamo".

"Pisanje knjige je bilo ustvarjalno obdobje, prežeto s sodelovanjem, obujanjem spominov, brskanjem po arhivih, pogovori. Z Radom sva stkala nenavadno prijateljstvo, ki obema veliko pomeni. Sodelovanje z njim doživljam kot izjemen privilegij, ker mi odstira vrata v zelo drugačen svet, ki bi bil brez takšnih pričanj že pozabljen. Od Rada se učim potrpežljivosti, strpnosti, discipline in prijaznosti," poudarja Mojca Volkar Trobevšek, ki je Radovim zapiskom in fotografijam vdihnila končno knjižno podobo: "Vsak zapisan spomin na ta čas je zelo dragocen, še posebej če s svoje perspektive opisuje dogodke, pri katerih je bil Rado soudeležen. Predvsem zapiski in članki Franceta Zupana in Cica, s katerima je največ plezal, so izjemen prispevek k razumevanju in doživljanju Radove zgodbe. Rado ni bil samo izjemen alpinist, bil je tudi discipliniran zapisovalec vzponov, soavtor plezalnega vodnika, veliko pa je objavljal tudi v Planinskem vestniku in drugih publikacijah. Ti zapisi in članki so bistveno pripomogli k avtentičnosti in dokumentarni vrednosti zgodbe."

Avtobiografsko delo Vprašaj goro je žlahtna pripoved o skromnih in poštenih ljudeh, ki so živeli predani svojemu rodu, domu in zemlji. Je spomin na otroštvo v Bohinju, na prijateljske vezi, ki so nastale v dobi zorenja, na plezalne začetke in najbolj polna leta njegovega alpinizma ter na turno smučanje, ki mu Joža Mihelič ostaja zvest vse življenje. Nov slavospev bohinjskim goram odlikujeta izbrušen slog in ljubezen do gora, po katerem slovijo tudi dela Joževega brata Tineta Miheliča.

"Želel sem si, da bi bil naslov te knjige blizu naslovu, ki ga je svoji poslednji knjigi dal brat Tine. Skupaj prenašava naslednjim rodovom Miheličev izročilo svojih staršev, zanimivih, izjemno pozitivnih ljudi, ki sta naju, kakor pišem v knjigi, kot dve mladi drevesci presadila v Bohinj, ki je bil za najino odraščanje izjemno okolje. Vprašaj goro je prispodoba za spoštljiv odnos do narave, posebno gorske. V njem se skriva želja, da bi narava ne bila le objekt doživljanja, raziskovanja, izkoriščanja, temveč subjekt. Takega gledanja sem se 'nalezel' od prijateljev, kot so bili Tomaž Budkovič, Boštjan Anko, Renato Vidrih, izjemnih naravoslovcev, ki so bili domači tudi v družboslovju, pozna pa se tudi moje dolgoletno delo na področju izobraževanja v Triglavskem narodnem parku," razlaga odličen pedagog, turni smučar in izvrsten fotograf Mihelič, ki je s svojimi fotografijami, pravo pašo za oči, oplemenitil tudi knjigo: "Na jeseniškem alpinističnem odseku sem postal alpinist, na mojo fotografsko pot sta pa najmočneje vplivala oče, ki je bil odličen in zagnan fotograf, in njegov prijatelj Jaka Čop, tudi Jeseničan, s katerim sva postala zelo dobra prijatelja. Prav pod njegovim vplivom najmočneje uživam kot fotograf detajlov, kjer se oko ustavi, da v svojem bogastvu ne gredo neopazno mimo."

Najmlajšim bralcem je namenjena slikanica Pravljica o gamsku Viliju in gorskih rožicah Stanke Klakočer, ki se je podpisala že pod vrsto knjig za otroke, tokratno je ilustrirala Sara Di Sante, naslovnico pa je prispeval Jernej Kovač Myint. Gamsje šole je konec, Vilijevi prijatelji pa so se razkropili po planinah in gorskih pašnikih, zato jih pogreša, a radovedni gamsek se spoprijatelji s številnimi gorskimi cvetlicami in jih tako tudi približa mlademu bralcu. "Gamsek Vili je prvič nastopil v moji knjižici Gorate zgodbice, ki smo jo preoblikovali tudi v lutkovno igrico. Med otroci je bil res lepo sprejet, zanimivo pa je bilo, da kar nekaj otrok za to gorsko žival sploh še ni slišalo.Tako sem dobila idejo, da bi o gamsku Viliju napisala še kakšno zgodbico. Ker otroci med gorskimi rožami poznajo praviloma samo planiko, sem se odločila, da nekaj značilnih gorskih rož predstavim prek pravljice," razlaga ustvarjalka, goram predana že od malega, zato želi otrokom približati tudi vrednote iz gorskega sveta: "Vrednote, ki jih želim poudariti v svojih knjižicah, so prijateljstvo, pomoč, če si v stiski ali težavah, hvaležnost in spoštljiv odnos drug do drugega. In seveda lepote gorskega sveta, spoznavanje gorskih živali in gorskih rožic na način, ki je nevsiljiv in otrokom najbližji, prek pravljic."