Planinski vestnik, oktober 2013

Oktobrsko temo meseca smo v Planinskem vestniku namenili potem brez markacij in brezpotjem. V prispevkih so avtorji zapisali svoje začetke hoje po brezpotju in zagate, ki so jih pri tem zaradi neizkušenosti premagovali. Zapisali so tudi nekaj nasvetov, ki se jih kaže držati na začetku spoznavanja z neznanim. Kako pa lahko v resnici poteka tura v brezpotju lahko preberete v članku naše dopisnice.
Za vas smo se pogovarjali z akademikom Matjažem Kmeclom, literarnim zgodovinarjem, pisateljem in ljubiteljem gora ter s Sašem Hribarjem in Lukom Kodro, skakalcema in letalcema BASE.

Preberite si še neobičajno zgodbo o petelinu v gorah, manj znani dolomitski lepotici Moiazzi Sud, hribovskih podobah Gorenjega Lokovca, o Denaliju v Severni Ameriki in Rinjaniju v Indoneziji in o oknu Polhograjske Grmade.

V rubriki Z nami na pot smo se povzpeli na Kočno in na razglednike Spodnje Ziljske doline.

Sodelavci so pripravili članke o vremenu v meteorološkem poletju 2013, o tekmovanjih športnega plezanja za cicibane ter o zdravilnih rastlinah v naših gorah. Sledijo stalne rubrike: Novice iz vertikale, Novice iz tujine, Pisma bralcev, Literatura, Planinska organizacija in TNP.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Poiščite ga v svojem kiosku.

Kazalo PV, oktober 2013 (1,14 MB)

Uredništvo Planinskega vestnika
--------------------------------------------
Planinski vestnik, oktober 2013, lahko kupite tudi v Spletni trgovini PZS.


Vsebina - Članki

BREZPOTJE 4
Svet brez markacij. V brezpotju se lahko izgubiš, ne moreš pa zaiti s poti. Mire Steinbuch
Kjer poti ne določajo markacije. Nekaj brezpotnih napotkov. Vladimir Habjan
Brezpotje kot imperativ svobode. Ko je markacija znak rešitve. Damjan Slabe
Lahko bi se končalo tudi drugače. Trentski Pelc. Breda Pirc
INTERVJU 15
Tam zgoraj je svojevrstno "osvobojeno ozemlje". Pogovor z Matjažem Kmeclom. Vladimir Habjan
OSKRBNIKOVI SPOMINI 20
S petelinom v gore. Zgodba o neobičajnem prijateljstvu. Bogomil Jelačin
MINIATURA 23
Vodnik. Janez Gril
STRMI DOLOMITI 24
Manj znana dolomitska lepotica. Moiazza Sud, 2878 m. Borut Alič

Z NAMI NA POT 28
Največja graščina Grintovcev. Kočna. Vladimir Habjan
OPISI 33
Vratca. Irena Mušič Habjan
Jezerska Kočna po Kremžarjevi poti. Irena Mušič Habjan
Jezerska Kočna iz doline Kokre. Irena Mušič Habjan
Kočna po jugozahodnem grebenu. Vladimir Habjan

Z NAMI NA POT 41
Sosedje. Razgledniki nad Spodnjo Ziljsko dolino. Marjan Bradeško
OPISI 37
Gorjanski vrh/Göriacher Berg po stari poti. Marjan Bradeško
Ojstrnik/Oisternig, obkroženje gore. Marjan Bradeško
Čekelj/Tschekelnock. Marjan Bradeško
Kobesnock. Marjan Bradeško

ROB NAD IDRIJCO 45
Skozi Gorenji Lokovec, tudi čez Lašček. Odprta razstava hribovskih podob. Rafael Terpin
100 LET DENALIJA 48
Hladna gora. Vrh Severne Amerike. Boris Strmšek
INTERVJU 51
Živeti za minuto užitka. Sašo Hribar in Luka Kodra, skakalca in letalca BASE. Mojca Volkar Trobevšek
DALJNE GORE 54
Drugi najvišji vulkan Indonezije. Vzpon na Rinjani. Tone Golnar
POLHOGRAJSKO HRIBOVJE 56
Tudi Polhograjska Grmada ima okno. Z Jevcovo Francko na "ekskurzijo". Milka Bokal
VREMENSKE STOPINJE IN OPRIMKI 58
Hladno zatočišče pred hudo vročino. Vreme in razmere v gorah v meteorološkem poletju 2013. Miha Pavšek in Miha Demšar
MLADI IN ŠPORT 60
Ciciban tekmuje. Kako bi lahko plezalne tekme postale našim otrokom bolj prijazne. Uroš Perko
ZELIŠČA NAŠIH GORA 64
Zdravilna špajka ali baldrijan. Rastlina za lahek spanec in mirno srce. Lovro Vehovar
NOVICE IZ VERTIKALE 66
NOVICE IZ TUJINE 69
PISMA BRALCEV 70
LITERATURA 70
PLANINSKA ORGANIZACIJA 71
TNP 72



Uvodnik 

Trajni predmet hrepenenja

    Si predstavljate mladega fantiča, kako z Rodeža zasanjano gleda na zasnežene Grintovce v daljavi? Toliko časa in s tako hvaležnostjo, da so mu postali trajni "predmet hrepenenja". Oče mu je obljubil, da bodo po drugi vojni vsi skupaj odšli na Triglav. A ko je bilo vojne konec, je zaman čakal obljubljene hoje, saj so bili starši zasuti z obveznostmi. Leta pa so tekla, dočakal je maturo, njegov ravnatelj, sam Tine Orel, dolgoletni urednik in publicist, pa mu je še podpihoval staro pričakovanje, zdaj že hrepenenje - po gorah, seveda. Takrat je sklenil, da je čas dozorel. A ni imel ničesar, še nahrbtnika ne, kje neki čevlje. Do Triglava je bilo daleč, pa se je odločil za bližnje Grintovce. Če ni bilo čevljev, pa pač brez. In jih je prehodil bos po vsem grušču in julijskih snežiščih. Vrnil se je popolnoma obtolčen, vendar neizmerno srečen.
     Tako nam v osrednjem intervjuju pripoveduje akademik, dr. Matjaž Kmecl, naš tokratni sogovornik. Kot slavnostni govornik je bil prisoten na akademiji ob 120-letnici planinskega društva Kamnik, kar je bila seveda idealna priložnost za pogovor. Iskrive misli, zanimiva razmišljanja in celo paleto podatkov je navedel v tem govoru in intervjuju. Kmecl zase pravi, da ga je zmeraj, ko se je odpravljal v hribe, napolnil prelep občutek, kot da odhaja na nekakšno osvobojeno ozemlje: »Kot da ostajata vsa vsakodnevna rutina in krama daleč za menoj, spodaj v čadasti dolini, z vsemi družbenimi, moralnimi in drugimi krizami vred, z vsemi aferami in tajkuni, z vsemi prepiri med sindikati in vlado. Imel sem zmeraj sicer nekaj dezertersko slabe vesti, ampak potem sem vse to odslužil, ko sem se očiščen vrnil s tega svojega osvobojenega ozemlja. Priznam, preprosto, otročje; mogoče tudi poceni, toda tako je bilo.«
     Osvobojeno ozemlje je po Kmeclu tudi kraj, kjer si - nekako po kugyjevsko - nabiramo prijazne spomine za stara leta. Naj mi bo dovoljeno iztrgati še drugi odlomek iz govora na akademiji, da ne bi (prehitro) poniknil v pozabo. Takole pravi: »In za stara leta sem si pripravljal velikansko zalogo nostalgije, album ljubih podob. Ne primerjam se z nikomer, bog varji, preprost šodrovec sem, toda mogoče se kdo spomni zgodb o starem Kugyju, ki je kot starec živel v Ovčji vasi: nikamor ni več mogel, mogoče na kak kratek sprehod, toda neprestano, če se je le dalo, je zrl gor v visoke gore, od koder so se mu prikazovali nešteti ljubi spomini. Zanj je bilo tam, na tistem osvobojenem ozemlju, varno in za zmeraj, vsaj za ves njegov življenjski vek, spravljeno nekdanje najlepše. Kadar je to nekdanje najlepše sklenil popisovati, pa se mu je sproti spreminjalo v poezijo; saj se ve - bil je 'poet Julijcev'. Vsak izmed nas je vsaj malo Kugyja, v vsakomer spominsko gnezdi neizmerno lepa zbirka podob, nekakšno bistvo tistega, po kar smo hodili v hribe, pa če smo hodili junija gledat neboglasnice ali malo pozneje kamniške ivanjščice ali jeseni zlato macesnovje. Sploh ni potrebna velika filozofija, preprosto je. Miha Potočnik je isto reč z nekoliko grenkobe imenoval 'posušeni rožmarin'.«
     Uživam v intervjujih, kjer je sogovornik bogat v odgovorih. Ki pove tako, da si oblizneš prste, ko prebereš napisane vrstice. Ki ti da vedeti, da se gore niso začele ne s tabo ne s kom drugim, da niso važni ne rekordi ne težavnost preplezanih smeri, da obstaja v gorah celo erotika (kje je to, boste morali poiskati v pogovoru). Kjer začutiš veliko znanja, talenta in izkušenj, obenem pa neizmerno skromnost. 
     Revija je bogata toliko, kolikor vam imamo povedati. Upam, da vam bo branje (intervjuja in tudi ostalega) ravno tako v užitek, kot je bil meni pogovor z dr. Kmeclom. In želim vam, da bi imeli na stara leta na voljo neizmerno lepo zbirko podob, ki vam jih bo prinašal Planinski vestnik ... 

Vladimir Habjan