V Planinskem vestniku tokrat o obiskovanju gora starejših planincev

Prvi intervju je s poljskima alpinistoma, s Krzysztofom Wielickim in Leszkom Chichyjem, ki sta preplezala mnoge osemtisočake, med njimi sta na vrhu najvišje gore sveta, na Mt. Everestu kot prva stala pozimi leta 1980. Chichy je postal prvi Poljak, ki je zaključil turnejo po najvišjih vrhovih vseh sedmih kontinentov. Krzysztof pa je peti človek, ki je priplezal na vseh štirinajst osemtisočakov; poleg Everesta se je kot prvi človek pozimi povzpel še na Kangčendzengo, Manaslu in Lotse.

Drugi intervju je z Dušico Kunaver o knjigah Andreja Zlobca, njenega očeta. Dušica pravi, da se je vredno boriti za to našo zemljo.
Tretji intervju pa je z 29-letnim Andrejem Ježem, Korošcem z (že do zdaj) nekaj izjemnimi vzponi in nominacijo za zlati cepin. Andrej je eden izmed tistih, ki zagotovo gradijo prihodnost alpinizma.

---

Vsebina 4/2024 TEMA MESECA Starejši planinci in gore INTERVJU Krzysztof Wielicki, Leszek Cichy VEZNE POTI Aprilsko doživetje na Velebitu INTERVJU Dušica Kunaver Z NAMI NA POTI V soseščini Storžiča KOLESARSKI DOLOMITI V čarobnem objemu vršacev ALPINIZEM Kirgiški Yosemite POSEGI V NARAVO Drevesna zgodba INTERVJU Andrej Jež ZGODOVINA Novi znak ZGVS z letnico 1877 ZGODOVINA ALPINIZMA Tudi o koči na Polhograjski Grmadi VARNOST V GORAH Kako do varnejše hoje v gorah STRIP Ilegalni planinski klub Krpelj ZGODBE IZPOD HIMALAJE Skrivnostna pokrajina DOŽIVETJE Lepota, ki ji je kos le malokdo ZDRAVJE Bolezen s številnimi obrazi PISMA PLANINSKA ORGANIZACIJA V SPOMIN

 Ni prostora za starce*

Od svoje rane mladosti se spominjam, da sem se gibal v gorah. V mlajših letih bolj po kucljih v okolici Ljubljane, po Šišenskem hribu in Rožniku, po Polhograjcih ter v Škofjeloškem in Cerkljanskem pogorju, pozneje tudi v visokogorju. Gibanje v naravi in gorah je bilo moji družini nekaj samoumevnega. Vse to je posledica očetove usmerjenosti v gore, ki je za seboj potegnila celotno družino. Z devetimi leti sem obredel Kamniško-Savinjske prvake, z desetimi sem stal na Triglavu. Saj ni bilo vedno lahko, včasih je šlo tudi na silo. Spomnim se, ko smo se v neki hladni zimi, kakršne danes v sredogorju komaj še poznamo, v debeli snežni odeji izgubljali nekje v Polhograjcih, oče pa me je ves čas opozarjal, naj vendar dam roke iz žepov, kamor sem jih tlačil, ker me je tako zeblo. Danes vem, zakaj mi je to govoril, takrat pa mi ni bilo najbolj jasno. Da ne govorim o tem, s kakšnimi čevlji sem takrat hodil, ker pri hiši ni bilo veliko denarja za te reči. Pa smo vseeno preživeli, in ne le to - na to obdobje imam prelepe spomine. Obiskovanje gora sem potem nadaljeval in stopnjeval aktivnosti vse do tujih gora in premagovanja sten, pač v domeni svojih sposobnosti.

Ampak leta tečejo in ne prizanašajo nikomur. Če sem včasih letal po hribih kot norec, poln energije, je te z leti žal vse manj. Hribi so postali visoki, stene vse bolj pokončne. (Zanimiva misel pri tem je, da si v mladosti pogumen in pripravljen veliko več tvegati kot v starosti, ko postaneš ves boječ ...) Čeprav si včasih nočeš priznati, je pač dejstvo, da z leti za nek vzpon potrebuješ več časa, bolj se utrudiš, skratka manj si sposoben. Pred nekaj leti sva bila s sinom Mihom na Široki peči, od bivaka Za Akom do vrha in nazaj do doline v enem dnevu, in spomnim se, kaj sem si takrat rekel: ta gora me skoraj gotovo ne bo več videla, preveč je bilo naporno, preveč za en dan. Ko pa sem bil mlad, sem se na primer vzpel na vse tri Rokave v enem dnevu!

Če si torej priznaš in spoznaš, da ne gre več tako kot nekoč, si že na dobri poti, da si postavljaš cilje, ki si jih pač sposoben doseči, a pri njih še vedno uživaš, če si vse življenje hodil po gorah. Težava je večja, če tega nisi počel in si se začel s hribolazenjem ukvarjati v zrelejših letih. Kajti če vse življenje hodiš po gorah, boš le zmanjšal tempo in zahtevnost, pri čemer ti vseživljenjsko gibanje še kako pomaga pri motoriki in sposobnosti gibanja. Če se naučiš pravilne tehnike plezanja v mladosti, tega ne boš nikoli pozabil, le nekaj časa boš potreboval, da se spet uplezaš, če si si privoščil premor. Če si svoje čase prelezel večino slovenskih dvatisočakov, potem jih boš nekaj sposoben tudi na stara leta.

O tem pišemo v temi meseca, kako lahko v zrelih letih še kaj postorimo v hribih, na kucljih ali pa tudi v visokogorju. Tema, ki jo je sprovocirala urednica Mateja, je uredništvo dodobra nasmejala, samo če se spomnim imen, s katerimi sem jo v zapisniku zavedel: seniorji v gorah, starci v gorah, starostniki in gore ... Mislim, da je tema primerna in bo mnogim prišla prav, saj je naših bralcev med zrelo in starejšo populacijo največ.

Nisem nikakršen strokovnjak, se mi pa zdi, da se še kako pozna, če hribolazenje neguješ vse življenje. Miha mi je povedal, da je na spoznavni turi za alpinistično šolo opazil, da nekateri tečajniki niti hoditi ne znajo najbolje. Tudi hoje se moramo naučiti! V gorah je pa to zaradi varnosti še kako potrebno. Že v mladih letih sem zašel v brezpotje, torej v svet, kjer ni uhojenih poti, kjer moraš paziti na vsak korak, v strmih travah, med razbitimi balvani, v drobnem šodru, na drsečih ploščah ... Vse to te utrdi pri zanesljivosti hoje. Prepričan sem, da si s tem bolj varen tudi v primerih poledice v dolini. Če si torej v dilemi, kdaj bi se lotil hribov, če si jih želiš, se jih loti takoj - kolikor ti pač čas dopušča. Če razmišljaš takole: zdaj študiram, nimam časa, v službi je na vrsti kariera, ko dobiš družino, skrbiš za otroke in ostarele starše ... in pač ne gre, ker ni časa. Ko pa imaš končno čas, je najboljša doba za hribe že mimo!

Tudi v časih, ko nisi več mlad, je možno obiskovati gore. V kolikšni meri, bo odvisno od tega, koliko si sposoben, pa tudi od tega, koliko si se gibal vse življenje. Rado Kočevar, o katerem smo pisali v prejšnji številki, je kolesaril še po devetdesetem letu. Kako to? Ja, svoje čase je bil živa mišica ...