Intervju z Vladimirjem Habjanom ob izidu vodnika Karnijske Alpe

Kako je prišlo do odločitve za novi vodnik, čeprav sem se že pred tem večkrat trdno odločil, da se tega ne grem več, se niti ne spomnim. Dejstvo je, da so naju z Ireno te gore "potegnile" in sva si vmes - po stari navadi, da nama bo to že enkrat prišlo prav - delala zapiske. In tako je nastal predvsem z željo, da bi tudi bralci doživeli čim več tistega, kar sva v teh gorah midva. Je pa bilo to leta 2017, tega se dobro spomnim. In kot nalašč, letos sem začel delati novi vodnik, svoj deseti, tokrat upam, da res zadnji. Z Andražem Poljancem piševa izbirni vodnik po Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah. Podobno kot sta bila dva po Julijcih. Sam sem zadolžen za Karavanke.

Ta je predvsem zelo obsežen, saj je v naboru kar 100 ciljev, ker pa pri posameznih turah opisujeva še dodatne, se jih je nabralo okoli 120. Nekaj podobnega kot so bile Alpe brez meja (Sidarta, 2017), kjer sva predstavila izbirne cilje Vzhodnih Alp, a tam jih je "le" 80. Zbrati toliko podatkov in informacij, pa še v italijanskem jeziku, ki ga ne govoriva, je bil kar zalogaj. Mislim, da bova z zbiranjem podatkov in tudi knjig s tega območja še nadaljevala. To je pač nikoli končana zgodba, ki jo "plačamo" avtorji vodnikov.

Pri vodnikih je to nujno, zato nagovarjamo različne ciljne skupine, seveda tudi za prodajo, saj žal brez tega ne gre. Jasno je, da vsi niso tako zelo vešči gora, da bi hodili kjerkoli. Zato je v izboru praktično vse, kar današnjega obiskovalca gora zanima: izleti po dolinah in soteskah, vzponi na lažje in težje dostopne vrhove, markirane zavarovane poti in vse bolj priljubljene športne ferate, ne nazadnje je tudi nekaj brezpotnih gora z elementi plezanja, saj je tudi to del gorništva. Torej za vsakogar nekaj.

Izrecno o tem ne govoriva, so pa zagotovo nekateri izleti za družine povsem primerni. Naj jih nekaj naštejem: Ojstrnik, Lepi vršič, soteska Krnice, Hochwipfel, Montusel, Tersadia, Dimon in Paularo, Pal Piccolo, Pieltinis, Lastroni, Tudaio, San Simeone, Cuar, Verzegnis, dolina Val Montanaia, Ferrara, Dosaip, Borga, ne nazadnje Karnijska vezna pot. Ni jih prav malo.

Že z nekaterih nam bližnjih vrhov bomo videli daleč. Ko se naredi kak lep dan, se daleč vidi, takrat se Karnijci odkrijejo z naših vrhov, ne nazadnje se z naših gora vidijo tudi visoki Dolomiti, Karnijci pa so vmes. Najboljši razgledniki so "osamelci", to so gore, ki v okolici nimajo višjih vrhov. Tako so lepi razgledi na primer z Amariane, Sernia in Bivere, s Cime dei Preti, Pramaggiora, Frascole, z najvišjega Cogliansa, Sasso Nera, Grosse Kinigata, s Peralbe, Rauta, Col Nuda.

Vodnik je namenjen bolj kopnim vzponom kot zimskim, čeprav se na lažje vrhove (na primer Lepi vršič, Ojstrnik, Verzegnis idr.) lahko vzpnemo tudi v snegu. Večinoma je najboljša sezona za vzpone do junija do oktobra. Spomladi je bolj zeleno, jeseni pa je stabilnejše vreme.

Nekaj je res izjemnih, za to imajo zasluge zvesti sodelavci Planinskega vestnika in založbe. Je pa dejstvo, da je bilo za toliko različnih ciljev težko vedno dobiti odlično fotografijo, kajti midva sva hodila tudi v razmerah, ki za fotografiranje niso bile najprimernejše. Seveda bi lahko dobili slike tudi s foto portalov, a bi to izdajo precej podražilo. Verjamem pa, da bodo fotografije bralcem vseeno tako približale cilje, da se bodo odločili za pot.

Naju so Karnijci dobesedno začarali. Posebno južni del, ki je tako zelo prvinski. Tam se počutim, kot bi bil "doma". To je v bistvu kar težko opisati. Podobno je kot sam čutim v naši Trenti. Nič komercializacije, nič vplivov civilizacije, le prvinska narava. Kot je bilo tam pred tisoč leti. Kje to še doživiš v tem modernem in stehniziranem svetu? In ta čar bi rada posredovala bralcem, uporabnikom vodnika. Pa da se malo zazrejo čez mejo. Saj so naše gore res lepe in so "naše", a tu in tam je le treba pogledati čez. Šele takrat naše gore zažarijo v vsej lepoti.

V tem gorovju sva doživela veliko lepega in tudi pestrega. Seveda v vodnik, ki je bolj informativne narave, takšne prigode ne spadajo ravno najbolj, kar pa ne pomeni, da jih nikjer ne omenjava. Na primer za vzpon na Duranno sem takole napisal: "Duranno je najtežja tura v vodniku, plezanje na več mestih doseže zgornjo III. stopnjo, ne podcenjujmo ga. Naj na tem mestu dodam najino izkušnjo: ko sva se vračala z vrha, sta se po kaminu vzpenjala dva Italijana, se precej na silo zagnala vanj, a v njem tudi obtičala. Reševala sta se kar dolgo, vendar naprej nista prišla. Nekako smo navajeni, da se bo vedno nekako izšlo, da bomo plezalske težave že zmogli, a se v tem primeru pač ni."

V uvodu pa sem napisal takole: "V teh krajih in gorah sva doživela veliko lepega, spoznala čudovite hribe in srečala veliko obiskovalcev z vseh koncev Evrope. Prevozila sva na tisoče kilometrov, od avtocest (skozi Pordenone znava priti skoraj zavezanih oči) do ozkih gorskih cestic, kjer je komaj prostora za enega, kaj šele za srečevanje z drugimi (na primer med krajem Paularo in prelazom Lonice). Bila sva priča celi vrsti prometnih nesreč - v popolni temi je na avtocesti na prehitevalnem pasu ležal avto brez luči na strehi, midva pa sva letela mimo ..., v italijanskem predoru je odpadal strop ... Spominov je cela vrsta. Spala sva v avtu in kombiju na najbolj čudnih koncih; razbila prtljažnik za kolesa, saj ta ni primeren za strme mokre gorske ceste; iskala avtomehanike v nedeljo zvečer; pustila prižgane luči v kombiju, da sem moral v dolino namesto na hrib; tipala v megli, ko nisva niti vedela, ali sva na pravem vrhu; obračala, ker nama ni uspelo priti do vrha, in se znova vračala; doživela najhujšo moro - sredi zahtevne ferate, kjer se nimaš kam umakniti, je začelo grmeti in se bliskati; prečila sva pot, ki je bila uradno zaprta (in to ne le enkrat ...); zgrešila dolino, v katero sva bila namenjena; se prebijala skozi rove podrtih dreves; na samotnem gorskem vrhu naju je preletaval dron in še bi lahko našteval. Seveda se danes, ko se oziram nazaj, vsega spominjam v olepšani luči, kar je tudi prav. Vse negodovanje, slapovi znoja, razbijanje glave, kako se bova iz tega izvlekla ..., so pozabljeni. Ostajajo le spomini na veličastne razglede in vtisi na čudovito gorstvo, ki ga je nedvomno vredno obiskati, in vam ga toplo priporočava."

Ni vsakdo Tine Mihelič, da bi pisal pesniško, romantično in vabljivo. Irena je natančnejša, zato je ona pisala opise, nekaj pa je bilo tudi mojih. Uvodi pa so bili moja zadolžitev. Priznam, da ni bilo lahko, predvsem je bil problem tuj jezik. Na spletu se prevod še da dobiti, s knjigami pa si moraš pomagati sam. Tako sem gotovo celo vrsto zanimivih podatkov izpustil, po drugi strani pa je vodnik že tako preveč obsežen, da smo ga komaj spravili v knjigo. Naj povem, da sem za celih 100.000 znakov besedilo skrajšal, da je bila objava sploh možna. Tega mnogi žal ne razumejo, a take so "zahteve" založbe, ki se jim preprosto moraš podrediti, da smo potem vsi zadovoljni. V uvodih sem se bolj osredotočil na značilnosti gora in pristopov, manj na tisto "zraven", kar pa je sicer pogosto zanimivejše. Kakorkoli, mislim, da so uvodi dovolj povedni in da se bo uporabnik znašel, predvsem pa da ga bo "potegnilo".

Nujno morajo prebrati vse leposlovne knjige Planinske založbe! No, v pravem pomenu sicer to niso leposlovne, ker niso zgolj fikcija, ampak so recimo temu polliterarne knjige, spomini, odprave, zbrana in izbrana dela ... Tega imamo na voljo kar precej, pa še jih načrtujemo. In te knjige imam najraje, ker te ponesejo v neki drug svet, ker ti pričarajo občutke, ki jih včasih sam ne znaš izraziti. To je najlepša gorska simfonija, harmonija. Preberite torej Rafaela Terpina, Olgo Kolenc, Jano Remic, prihajajočo novo knjigo Marjana Bradeška, pa še kdo bi se našel. Sam poskušam spremljati vse, kar je novega na področju gorništva. V zadnjem času so to knjige Paula Cognettija, Maura Corone idr. Navdušila sta me tudi Marija in Andrej Štremfelj, kakšna skrita talenta sta! Ko bi se vsaj naši najboljši "pesniki", kot sta na primer Danilo Cedilnik - Den ali Igor Škamperle, še kdaj spravili kaj gorskega napisati! To čakam.

Naročite planinskI vodnik KARNIJSKE ALPE v spletni Planinski trgovini, na e-naslovu trgovina@pzs.si ali s klicem na brezplačno številko 080 18 93. Cena 39,90 €, enotna cena velja do 15. decembra 2023.