Planinski vestnik | Mitja Kilar in njegov čas

Drugi intervju je z Rajkom Lotričem, smučarskim skakalcem, udeležencem na olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988. Danes je upokojeni vojak, a vsako leto pomaga pri tekmovanjih v Planici, pomaga izobraževati in usposabljati v različnih organizacijah in je aktiven gorski reševalec letalec. Izjemen oče, mož, prijatelj, sodelavec, alpinist, reševalec ... Z dvema besedama: velik človek.

---

Vsebina 4/2023 TEMA MESECA Mitja Kilar in njegov čas KROŽNE POTI Sreča je v majhnih stvareh INTERVJU Rajko Lotrič ZGODOVINA ORGANIZIRANEGA PLANINSTVA Podružnice DÖAV na Slovenskem KOLUMNA Eno samo jamranje ŠIRIMO OBZORJA Pse na vrvice, kakce pa v dolino Z NAMI NA POT Učka in porečje Raše ZDRAVJE Higienske in prehranske navade gornikov ZGODBE IZPOD HIMALAJE Najvitkejša gora VZPON Mumije na Snežniku DOŽIVETJE Po zgornji ali po spodnji MLADI IN GORE Neustaršni gorski ulčenjaki in Gorski kuri najboljši TEKMOVALNO LEDNO PLEZANJE Zadnja tekma to sezono DOŽIVETJE Še ena kljukica ALPINIZEM Rašiški tabor lednega plezanja ČLANI UREDNIŠKEGA ODBORA Marta Krejan Čokl FILM NOVICE IZ VERTIKALE LITERATURA PISMA BRALCEV PLANINSKA ORGANIZACIJA V SPOMIN

 Modrost prvopristopnikov

Te dni sem končal intervju z Žigo Oražmom, obetavnim mladim alpinistom in nekdanjim smarovcem. Moram priznati, da sem se ob pogovoru s tem iskrivim plezalcem, ki ima očitno vse stvari, s katerimi se ukvarja, urejene tudi v svoji glavi, dobro zabaval. Na vprašanje, ali gresta skupaj družina in vrhunski alpinizem, je prav posrečeno odgovoril: »Gresta, itak. Tisti, ki pravi, da ne, ima napačno punco." Med drugim sem ga vprašal tudi o starejših plezalnih generacijah in odgovor me je zelo presenetil. Žiga pravi, da so bili stari alpinisti boljši, kot so zdaj: »Več je bilo tistih, ki so imeli pogum za poseganje po še nepreplezanih smereh, bolj ko ne tudi po himalajskih vrhovih in stenah. To je bilo popularno, zdaj pa so bolj popularni varni cilji in nižje stene. Sploh z vidika, da nisi ves čas toliko na meji. Čedalje manj odprav gre v zelo težke stene.« In še nekaj se me je dotaknilo v njegovi iskrenosti: »Lažjih smeri se lotevam tako, da preberem opis. V steni potem nikoli več ne pogledam skice. Pač greš in bereš steno. Postavljaš se v vlogo prvopristopnika, ki je tu plezal še v gojzarjih. Kam bi šel jaz, če bi bil prvič v tej smeri, in to v gojzarjih?« Le kdo še danes razmišlja tako?

Ravno zato v Vestniku predstavljamo tudi t. i. stare generacije, ekstremiste, ki so nekdaj premikali meje težavnosti in so nam lahko danes za zgled, čeprav so že v letih ali so se že poslovili. Ti ljudje so morali poleg sten premagati tudi mnoge druge ovire, ki so v času po drugi svetovni vojni stale na njihovi poti proti svetovnim alpinističnim velesilam. Poleg tega niso imeli takih pogojev, kot jih imamo danes - od opreme do logistike. Kot pravimo v tokratni temi meseca, so bili to plezalci, ki so z vztrajnostjo in predanostjo kljub nasprotovanju starejše generacije začrtali smer razvoja slovenskega in jugoslovanskega alpinizma v prihodnosti. Mitja Kilar je bil eden izmed njih, pa tudi eden od štirih avtorjev enega prvih plezalnih vodnikov Plezalni vzponi. Vzhodne Julijske Alpe, iz leta 1954, ki je bil dolga desetletja pravzaprav edini vodnik na trgu in ga je uporabljalo več generacij.

Žiga slovi kot plezalec, ki je v vseh zvrsteh plezanja, od balvanov pa do lednih smeri dosegel visoko raven težavnosti. Smo v aprilu, ko je dan že dovolj dolg za resne ture, in smo sredi meseca, ki je za nas hribovce pravzaprav še kako zanimiv. Zimska sezona je še vedno aktualna, v gorah so zimske razmere, lahko pristopamo na vrhove, tudi plezamo, čeprav lednih slapov ni več prav veliko. V dobrih razmerah se pleza tudi na vrhove nad tri ali štiri tisoč metrov, kjer snežišča omogočajo hitre in varne vzpone. V polni meri je še vedno sezona za turne smučarje, tudi tiste, ki se podajajo v višine čez tri tisoč metrov. Po drugi strani pa je v dolinah že prava pomlad, toplo je, kar pomeni, da imamo vse možnosti za športno plezanje, ponekod tudi za večraztežajne smeri. Seveda manjka plezanje v kopni skali, kar pa za tiste najboljše sploh ni ovira, kar poglejmo odmevni solo vzpon čez Čopov steber, ki ga je nedavno opravil izredni Gašper Pintar.

Po tretji strani pa je april lahko tudi zahrbten. Temperature že toliko narastejo, da je ozračje bolj turbulentno, kot je bilo v času sušca, kar pomeni, da lahko pričakujemo tudi močne padavine z nevihtami in bogato snežno bero. Sneg pa je običajno južen, moker, torej težek in spet nevaren za plazove. V spominu imam več hudih ur, ki so povzročile nesreče. V času, ko sem bil glavni piarovec pri GRZS, smo bili ravno aprila priča tragediji dveh mladih plezalcev v Mangartu, čemur je botrovalo nenadno in hudo poslabšanje vremena s silnimi snežnimi padavinami. Te dni smo bili priča odmevni nesreči v steni Male Mojstrovke, na srečo brez žrtev. Žrtve pa bodo očitno še prišle na vrsto, ne toliko zdravstvene, temveč kakšne druge, na primer tiste o ločevanju alpinizma, gorskega reševanja in vodništva.
Ko se odpravljamo v gore aprila, imejmo torej v mislih modrost prvopristopnikov, iskrivost mladih in pamet pri izbiri sopotnikov ali soplezalcev, seveda tudi vodnikov.

Srečno!