PLANINSKI VESTNIK na Slovenski planinski poti

Ljudje imamo različne poglede na rekreacijo v naravi. Večini - iskreno upam, pomeni vstop v naravno okolje, kjer se z mislimi in telesom za nekaj časa preselimo tja, kjer se počutimo dobro. Na nas deluje pomirjujoče, poleg telesa si lahko prezračimo še misli in vsakdanje skrbi.

Manjšini je rekreacija v naravi zgolj nadomestek za športni poligon, kar je manj zaželeno vsaj zaradi varovanja narave. Odnos ljudi, ki neokrnjeno naravo znajo ceniti, je do okolja manj obremenilen.

Ne glede na večno vprašanje, zakaj hodimo v gore, se moramo kljub različnim odgovorom za redno udejstvovanje v svoji najljubši rekreaciji nekako motivirati. To je izrazito pri vseh ljubiteljskih oblikah, med katere spada tudi običajno planinstvo ali pohodništvo. Razlog je preprost - k zahajanju v gore večine ne silijo visoki športni cilji tako kot kategorizirane športnike.

Izjeme so. Ljudje se radi potrjujemo ne le pred seboj, ampak tudi z drugimi. Rešitve so na dosegu roke in že dolgo je znano, da obstaja cela vrsta hišnih gora, na katere se nekateri redno vzpenjajo, vpisujejo v posebne vpisne knjige, medsebojno tekmovanje v številu letnih vzponov pa vzamejo zelo resno. Izziv se lahko še stopnjuje z najavljenimi dogodki, ki potekajo z določeno časovno omejitvijo, recimo opravljeno število vzponov in sestopov v času 24 ur ali število prehojenih višinskih metrov na časovno enoto. Paleta izzivov ne pozna meja.

Čeprav se večini običajnih planincev tovrstne oblike hoje v hrib zdijo nesmiselne (da ne uporabim še kakšnega drugega izraza), pa tega nikakor ne gre podcenjevati, saj ima zelo pomembno vlogo pri zagotavljanju motivacije. Cilj, kakršen koli že, človeka spodbuja, da si vzame čas zase in za svojo priljubljeno dejavnost. Tega namreč tistim, ki zahajajo v naravo le občasno, velikokrat primanjkuje. Lep dan včasih ni dovolj, da bi prebudil željo, ki bi povozila kopico samoizgovorov, češ saj gore vedno počakajo.

Svoje lahko doda še naveličanost istega cilja. Nekateri med nami se sicer z lahkoto odpravijo vedno po isti poti na ljubljansko Šmarno goro, kranjskega Jošta, škofjeloški Lubnik, na idrijske Hleviše, celjsko Grmado ali pa kam drugam. Radi povedo, da je enaka samo gora, pot nanjo pa vedno različna, saj so drugačni vreme, narava in ljudje, ki jih srečujejo. Kdor ima rad samotnejše poti, pa v omenjenem morda ne bo našel razloga, ki bi ga prepričal, da bo naredil nekaj zase.

Med enega večjih motivatorjev v planinstvu lahko uvrstimo mnoge obhodnice, ki so skozi desetletja nastale v naših gorah, praktično v vseh pokrajinah in celo v posameznih občinah. Čeprav so nastale iz različnih vzgibov, je dobra lastnost vseh tistih knjižic za zbiranje žigov v tem, da zaradi njih kdaj obiščemo gore, ki jih morda nikoli ne bi.
Prav z namenom, hoditi po gorah in hkrati spoznati našo domovino daleč od lastnega praga, je pred sedmimi desetletji Ivan Šumljak planincem posredoval zamisel o naši najstarejši obhodnici, Slovenski planinski poti. Govorimo o tako imenovani slovenski transverzali - tega imena se namreč ni nikoli uspešno znebila.

V tokratni številki pišemo o SPP in se sprašujemo, kaj nam danes pomeni in ali bi jo bilo treba spremeniti. Ali tudi po tolikšnem času še opravlja prvotni namen - daje planincem motivacijo in idejo, da gredo namesto na svoj hišni hrib tudi drugam, hkrati s sporočilom njenega idejnega očeta: Vsak naj hodi, kakor hoče, ta hitro, drugi počasi. V enem kosu ali po posameznih točkah, pa dodajamo mi.