PLANINSKI VESTNIK| Testirali palice in raziskovali

V soboto pred izidom te številke je v gorah umrlo pet ljudi. Trije v snežnem plazu v Kramarjevi smeri v severni steni Storžiča, turni smučar v Zahodnih Julijcih, še nekdo pa je zmrznil na Jeseniški planini v Karavankah. Prava katastrofa, ki jo bomo še dolgo pomnili. Tako kot se spominjamo najhujših gorskih nesreč: Turska gora 1997, Zelenica 1977, Škarjev rob leta 1937, prav blizu Kramarce.

Letošnja zima v gorah je drugačna kot prejšnja leta. Zaradi epidemije in omejenega dostopa do gora so v višave prišli ljudje, ki jim je bil ta svet prej tuj. O tem sem se sam večkrat prepričal. Na nekaterih sicer manj obiskanih poteh je bilo več gneče. Videl sem ljudi, ki so prvič hodili z derezami in si jih niti niso znali pravilno pričvrstiti, po strminah pa so hodili brez cepina. Mladina se je sankala s snežnimi lopatami z vrha Rzenika, kot da bi bile gore kak športnorekreacijski poligon. Meni popolnoma nepredstavljivo. Da ne govorim o selfijih, ki so jih snemali tudi na vrhu streh planinskih koč. Kot mi je te dni povedal kolega Boris Strmšek, si večino tistih, ki si jih pred tridesetimi leti pozimi srečal v gorah, tudi poznal. Danes so seveda razmere drugačne, več ljudi je v gorah, s tem pa tudi več možnosti za nesreče. A treba je vedeti, da je zima nepredvidljiva. Če so danes razmere še ugodne, ni rečeno, da bodo tudi jutri. Na razmere namreč vpliva množica dejavnikov, od temperature, vetra, strani neba in še marsičesa. Pravzaprav je bilo nesreč glede na okoliščine še malo. Ker so ljudje upoštevali opozorila. V pogovorih z nekaterimi reševalci, ki so na razne načine sodelovali pri zadnji intervenciji v Storžiču, se je izkazalo, da sta dva plezalca sprožila plaz, ki ju je prinesel vse do izteka. Drugo navezo dveh plezalcev, ki sta takrat vstopala v smer, je delno zasulo, a sta se izkopala, poklicala na pomoč in začela iskati oziroma odkopavati prva dva. Že v času reševanja sta mimo prišla še dva plezalca, se ustavila, saj sta se morala opremiti za plezanje, in vstopila v plezalno smer. Ta dva sta pozneje sprožila nov plaz, ki je priletel na reševalce spodaj. Vse skupaj si težko zamislim. Da greš v šeststo metrov dolgo snežno smer, čeprav ti je jasno, da se je pred kratkim tu splazilo. Drugič pa si težko predstavljam, da sta šla kar mimo, čeprav sta videla, da so tam delovali reševalci, nad katerimi sta preletavala policijski in vojaški helikopter.

Domnevam, da so gore svet, kjer so še prisotna čustva, kot so uvidevnost, pozornost in skrb za sočloveka, ne nazadnje želja pomagati. Spomnil sem se misli italijanskega filozofa Umberta Galimbertija iz ene zadnjih sobotnih prilog Dela, namreč da šola izobražuje, pa še to poredkoma, nikakor pa ne vzgaja. Kdo nam je pa danes lahko vzor? Samo ozrimo se okoli sebe in poglejmo, v kakšnem svetu živimo. Rad bi verjel, da mlade nove kandidate za gorske reševalce, ki na srečo še prihajajo, vodijo tista čustva, ki jih spoštujem pri reševalcih veteranih, to pa so: želja pomagati, sočutje, empatija. Zdi se mi, da se zdaj preveč posvečamo le goli tehniki. Ne bom pozabil, ko smo sredi noči prišli do ponesrečenca z zlomom lobanjskega dna in so mladci skočili k nosilom ter začeli s sestavljanjem, le Lojze, danes veteran, je počepnil k njemu, ga prijel za roko in ga z mirnim glasom začel spraševati, kako mu je, in ga tolažil. To je pravi vzgled.

V prvi navezi sta bila vrhunska plezalka in plezalec, preizkušena v bistveno zahtevnejših stenah, tokrat namenjena v sosednjo skalno smer. Takšni gredo radi korak dlje. Tudi v razmerah, ki so mejne. Alpinisti tako živijo. Večinoma se izteče ugodno, le redko se ne. Tokrat se žal ni.