S knjigo v gore (11) Čez rob: Kje je rob in kdaj ga prestopimo?

Čez rob     >>> spletna knjižnica S knjigo v gore

Kje je rob in kdaj ga prestopimo? Kdo to ve? Ali sploh kdo? Se tega zaveda? Kako daleč lahko gremo, preden bo prepozno, preden povratek ne bo več možen, ne bo več varen? Kdaj se obrniti in kdaj ne?

Pogosto se sprašujem, kje so meje varnosti v gorah. Kdor to ve, je umetnik in zmagovalec. Ko si nekje doma v fotelju, je lahko biti pameten. Ali po dogodku. Takrat vedno veš, kdaj in kje bi se moral obrniti. Vendar ko greš enkrat čez rob, potem moraš pač ukrepati, kakor veš in znaš …

❉ ❉ ❉

Zdrznem se. Kaj je to? Aja, telefon. Tik pred božičem smo, v nedeljo zvečer, zunaj dežuje sto na uro in telefon zvoni. Le kdo bi klical zdajle, v takem času ob tej uri? Se naj sploh oglasim ali ne? Prav posebej se mi res ne da, pa ...
»Halo?«

»Zdravo. Načelnik tu. Dva sta ostala na vrhu Grintovca in ne moreta dol. Moramo ponju. Lahko prideš?«
Šit. Kliče načelnik naše postaje gorske reševalne službe. Akcija torej. Utrip mi takoj poskoči. Včasih me ob nenadnem klicu k reševanju kar spreleti, začutim mravljince, dvignejo se mi kocine. Adrenalin? Klic gora? Gre za neki poseben občutek, ki te naredi živega, koristnega, morda tudi pomembnega, ti da nekakšno poslanstvo, vlogo v tem svetu. Težo. Smisel. Naenkrat vidim pred seboj dva planinca, ki se na tistem golem vrhu nemočna tiščita eden k drugemu, veter ju premetava sem ter tja, nimata se kam umakniti, dež ju moči in sneg zasipava.
Včasih, ko sem na kakem vrhu, se zamislim, si ga poskušam vtisniti v spomin, si zapomnim vse njegove detajle in posebnosti. Potem si ga predstavljam še ob kakem slabem dnevu, ko zunaj sneži ali dežuje. Kako je zdaj na vrhu? Kje se nabirajo snežni zameti? Kam piha veter? Kako bi bilo, če bi bil jaz takrat gor? Bi lahko prišel dol? Bi znal, bi zmogel, bi mi sploh uspelo? Ne vem, zakaj to počnem. Morda zato, ker tudi človek ni vedno enak, čeprav se zdi, da je. Ker na isti vzrok ne reagiraš vedno enako.
»A ja? Seveda. Pa sta v redu, mislim ...?«
»Ja, v redu sta, zelo ju zebe. Moramo ponju.«
»Okej, pridem takoj.«
Začne se bitka za čas. Še malo prej sem brezvoljno lenaril in dremal na kavču, zdaj pa je naenkrat pomembna vsaka minuta, skorajda sekunda. Pa tako skurjen sem in potreben spanja. Za sabo imam tri dni žuranja s hribovskimi kolegi v prijetnem gorskem turističnem kraju. Tako naredimo vsako leto in s tem zaključimo hribovsko sezono. Gledamo fotke s tur, dobro jemo in tudi kaj popijemo, skratka, se zabavamo. Čez dan naredimo kako zanimivo turo v okolici, kar se pač takrat da, ker je mraz in pogosto tudi sneg. Seveda brez dolgih noči obujanja spominov ne gre. S tem pa pride tudi neprespanost. Prvi dan še nekako gre, drugi dan smo že vsi malce zmatrani, tretji dan pa imamo že vsega dovolj in si želimo samo še domov. Čeprav se delamo, kako nam je fajn. Pa saj nam je bilo, vendar se tudi vsega dobrega človek prenaje.
Že ko sem se vračal, sem komaj gledal, oči so se mi kar naprej zapirale. Zunaj je neusmiljeno deževalo. Spomnim se, da sem celo pomislil, kako je zdaj v gorah, kako zgleda, ali kdo v takem sploh hodi kam, ko še za na cesto ni primerno. Očitno gredo nekateri tudi v takšnem gor.
Pravzaprav niti ne pomislim, da ne bi šel. Samo enkrat se mi je zgodilo, da se na sms sredi noči nisem odzval. Saj bo dovolj naših, sem si mislil, precej utrujen sem bil, tak pa itak ne bi bil preveč v pomoč. In sem zaspal nazaj. Še zdaj mi je žal. Potem sem slišal, da so bili na terenu skoraj vso noč. Bila je iskalna akcija, takrat pa je vsak član dobrodošel, vsak pride prav. Zato tega ne bom več ponovil. Šel bom, pa čeprav bom šel težko. Lažje je, če si bolan, potem vsaj slabe vesti nimaš, če odkloniš.
Želja pomagati ljudem me je vedno privlačila. Še posebej v hribih, ki jih imam rad in kjer se počutim doma. Med reševalce sem pravzaprav zašel po naključju. Pogosto sem se srečeval z načelnikom postaje. Pogovarjala sva se o različnih rečeh, začel sem ga precej podrobno spraševati o reševanju, kako poteka, kaj delajo, kako postaneš član. Verjetno sem izpadel tako zagnano, da me je vprašal:
»Ti, pa bi se nam pridružil?«
Ustrezna znanja, mislim alpinistična, sem takrat že imel. In sem šel. Potem se nimam kaj pritoževati, sam sem tako izbral, sam sem tako hotel.
Po toliko akcijah, na katerih sem bil, mi je zdaj že jasno, da so v lepem vremenu zelo redke. Največkrat so v slabih pogojih, v megli, dežju, sneženju, vetru, mrazu, ponoči. Čez dan tako ali tako vse obdelajo helikopterji z našimi letalci in dohtarji. Klasika, to je brez vitla iz helikopterja, reševanje z nosili, kjer moraš ponesrečenca lepo na roke prepeljati v dolino, še večkrat pa prenesti, pa še vedno pripada nam.
Skočim v svojo kamro, kjer imam hribovsko robo. V ruzaku je že večina opreme, vseeno še enkrat preverim vsebino: zimske rokavice, protektorji, rezervne rokavice, telovnik, vetrne hlače, debele nogavice, kapa, radijska postaja, svetilka z rezervnimi vložki, cepin, dereze, nekaj tehnične robe, žolna, pol litra pijače, pokrivalo za ruzak, vetrovka, čelada ... Sem še kaj pozabil? Aja, nekaj za v usta. Marele ponavadi v hribe ne nosim, na akcije še posebej ne. Nekateri kolegi jo redno nosijo, na zahtevnem terenu pa je ne moreš imeti. Pograbim dolge gate, švic majico z dolgimi rokavi, zimske hlače in flis, en dva tri sem oblečen in že drvim! V dvanajstih minutah sem na postaji, z oblačenjem in pakiranjem vred.
Še vedno močno pada. Stečem do avta in vržem ruzak noter, pa sem že moker. Kaj le počneta onadva tam gori v takem! Gotovo piha ko sto vragov. Le kako jima je zdajle, v tej trdi temi, sredi ničesar, v mrazu in vetru? Ne bi bil rad v njuni koži, prav nič jima ne zavidam. Še hujši od mraza pa je občutek, kadar si sam in ne veš, ali te bodo rešili ali ne? Bodo sploh lahko prišli? Kdo bo prej? Reševalci ali mraz, ki pritiska ...
Vedno ko letim na reševalno akcijo, prestavim v neko višjo brzino, kot da imam vključeno sireno in modro luč. Saj ne da bi hotel biti kakor koli agresiven, ampak občutek imam, da vsi vedo, da na vrhu dva čakata in da je normalno, da se mi morajo umakniti. Včasih se res peljemo s službenim avtom z vključeno sireno, vendar se to zgodi bolj redko. Kaj se danes vsi tako obirajo?
Pred reševalno postajo parkiram, takoj obujem gojzarje, pograbim ruzak, zaklenem avto in tečem v prvo nadstropje, kjer imamo prostore. Zagrabim kljuko, odprem vrata. Medla luč sveti, ob mizi stojita Matjaž in Matej, dva reševalca, pri radijski postaji stoji načelnik. Matjaž je policaj, izkušen, miren in preudaren, moja generacija. Matej je mlajši, moj sošolec s tečaja, perspektiven alpinist, suh kot prekla, nabit s kondicijo kot le kaj. Oba sta pripravljena, oblečena za dež.
»Živijo!«
Načelnik ravno nekaj govori po radijski postaji, verjetno s centrom.
»Ja, ja ... če še dobite zvezo z onima dvema, jima sporočite, da smo zbrani in bomo v kratkem šli gor ...« Vsi smo resni, gledamo mrko, vsi se zavedamo, da ne bo lahko.
»Takole je,« pravi načelnik, ko konča pogovor s centrom: »Dva sta na vrhu. Ves dan je bila megla in nista našla poti dol. Zato sta poklicala na center. Zelo sta premražena, že ves dan tavata tam okoli v megli in vetru. Štirje ste dovolj, ni najbolj varno za več ljudi, saj veste sami bolj kot jaz. Vzemite robo, vas bom odpeljal, pa Radota bomo še vmes pobrali.« Rado je naš inštruktor, zelo izkušen alpinist in poklicni gorski vodnik. Fino, da gre zraven, bomo bolj varni, pomislim.
Matjaž je iz skladišča že pobral nekaj opreme in jo zložil na mizo. Kratko vrv, nekaj vponk in pomožnih vrvic, megalajtko, toplotne blazine ... vse si razdelimo, vsak nekaj vtakne v ruzak. Poskušam zložiti tako, da bi bilo čim manj mokro, spodaj bolj občutljive zadeve, zgoraj manj.
»Smo?« pravi načelnik. Spogledamo se.
»Smo,« odgovorimo v en glas. Zaženemo se po stopnicah in stopimo na plano. Noč in dež. Goste kapljice letijo z neba. Garaža je blizu. Odpremo vrata, načelnik se spravi v nissana, zažene motor in odpelje. Zapremo vrata, zbašemo se v avto in krenemo. Običajno imamo več opreme, tokrat ne.
Včasih v avtu na vso moč debatiramo, radi bi čim več izvedeli o razmerah, o tem, kaj nas čaka, kje je ponesrečeni, kaj mu je ... Tokrat smo vsi bolj redkobesedni. Načelnik se prilima enemu za rit, vendar sirene ne vključi in ga ne prehiti. Nemo spremljamo vožnjo, vsak s svojimi mislimi. Pred nami so še zadnje minute počivanja, zdaj zdaj bo vse drugače.
V vasi se ustavimo. Rado takoj uleti.
»Zdravo.«
»Hoj.« Naredimo mu prostor, na zadnjem sedežu se zbašemo trije.
»Kako je?« pravi Rado.
»Bo,« odgovori Matjaž. Že se peljemo naprej.
»Kaj ste vzeli od opreme?« vpraša Rado. Matjaž našteva in Rado prikimava. »Danes bomo lahko stestirali naš novi gps,« pove Rado. »Aja? Novo navigacijsko napravo?« Super. Upajmo, da nam bo prišla prav.
Brisalci neusmiljeno mlatijo po šipi. Hiše letijo mimo nas, vedno manj jih je, dokler nas ne objame tema. Na ovinkih nas premetava in budi iz dremeža. Kdo ve, kako bo šlo tole danes. In kdaj bomo sploh nazaj ... Ne mislim na nič. Vem, da me čaka naporna pot, kjer bo potrebna popolna pripravljenost in koncentracija, zato hranim moči, kolikor se le da. Zapeljemo na makadam. Motor rohni in vleče v klanec.
Na koncu ceste smo. Zdaj bo šlo zares, naprej ne gre več z avtom, niti z gondolo, niti z žičnico. Zbašemo se ven. Še vedno dežuje. Bo sploh kdaj nehalo?
Spravimo se pod streho zgradbe tovorne žičnice in se vsak po svoje pripravljamo. Na glavo nataknem kapo in baterijo. Pospravim flis in čez švic majico oblečem vetrovko. To je stara, že vsa abšlesana grs jakna. Zaprem ruzak, nanj navlečem prevleko, iz nje štrli dolg cepin. Nisem vzel plezalskega, pač pa starega, ta dolgega. Za pot po normalki plezalskega ne rabim. Raztegnem zložljivi palici in pogledam ostale. Je to to? Po obrazu mi polzijo kapljice, zamaka mi v oči, kaplja od vsepovsod. Pri reševalcih moraš biti samostojen in hiter. Saj lahko kdaj komu rečeš za pomoč, ampak večinoma se moraš znajti kar sam. Seveda pomagaš tudi kolegom, vendar si odgovoren sam zase. Druga pomembna vrlina je hitrost. Čim hitrejši moraš biti, čim manj komplicirati. Razen če gre za varnost, potem ne.
»Smo?« pravi Rado.
»Aha.«
»Pa gremo.«
»Srečno,« pravi načelnik. In gremo. Ura je devet.
Postavim se na zadnje mesto. Najraje imam, da me nihče ne preganja, da imam svoj tempo. Matjaž je odprl marelo in stopa pred mano. Snop skromne svetlobe luči baterije sveti pred noge. Skozi redko listje v temnem gozdu letijo kaplje, tolčejo na kapuco in pojejo pesem enakomernega ritma. Tok, tok, tok, tok ...

Zdrami me Radov klic. »Na sedlu smo!«
Uf, to je šlo pa hitro. Objame nas močan veter, ni več dežja, pač pa na gosto sneži. Pravzaprav nisem niti opazil ... Stopimo za kočo, kjer je vhod v zimsko sobo. Hudičevo mrzla je. Matej se je že preoblekel, saj nam je ušel naprej, mi se še bomo. Ura je petnajst do enajstih. Z jakne teče, kot da bi jo namočil v potok. Z oblek se kadi kot v pralnici, kjer perice kuhajo perilo. Rado kliče center in preverja, če imajo stik z onima dvema. Nič novega ne izve. Čim prej moramo naprej in do njiju. Gotovo nas težko čakata. Jemo in se pomenkujemo, kaj dati nase. Kako se obleči, zanima Matjaža.
»Temperatura pada, tako da ni za šparat,« pravi Matej.
»Ali pa se bomo segreli, ko bomo spet hodili in nam bo prevroče? Slačiti se tam ne bomo mogli,« odgovori Rado.
Tudi sam ne vem, kaj bi dal nase. Že navlečem vse, kar imam, pa se spet slečem. Ostali se mi smejijo, sami pa počnejo isto. Končno se odločim in oblečem prav vse, na flis in pod mokro goretex jakno še termo telovnik. Za toplotno zaščito. Zdaj sem kot medved, komaj se še premikam. Svoji dragi zvrcnem še sms Smo na sedlu. Vedno znova in znova preverjamo opremo in se pripravljamo na nadaljevanje.
Smo pred zahtevnejšim delom poti. Vsi se tega zavedamo. Ob tako močnem sneženju se ne hodi v hribe. Vendar dva računata na nas ... Kdo ve, kako se bo tole končalo ...
»Smo?« priganja Rado. Seveda smo. Matjaž odpahne vrata in noter butne močan veter s snegom.
»Gremo!« V zadnjem hipu mi pade na misel, da v takem vetru vedno nosim smučarska očala. Sežem v žep nahrbtnika in si jih nataknem. Zadnji zapahnem vrata. Točno polnoč je. Kar dolgo smo se rihtali.
Smo pred kočo, objame me silen veter. Vsi so se že pognali v breg, jaz pa nič ne vidim! Seveda, ko pa imam temna očala! Butec! Takoj jih spet snamem, pospravim in že letim za drugimi, ki so mi že skoraj ušli.
Strm klanec nas umiri, kmalu ujamemo običajen ritem. Novega snega je že kakih 15 centimetrov. Na vrhu klanca se teren položi, tam se zberemo skupaj. Rado si ureja svoj gps sprejemnik. Vsi buljimo v malo napravico in se še ne zavedamo, kako pomembno vlogo bo odigrala to noč. Na displeju vidimo samo črto in piko, ki kaže, kje se nahajamo. Če hodimo po poti, se prekrivata, če ne, se moramo prestavljati. Trenutno smo nekje v bližini. Prej mokra jakna je trda kot iz kamna, popolnoma je pomrznila. V par minutah!
Sneži kot za stavo. Kam to vodi? Komaj razločim predhodnika, tako mi snežinke zastirajo snop svetlobe iz naglavne baterije. Po dokaj vodoravnem svetu pridemo v bolj strmega.
Rado se ustavi. »Malce navzdol moramo, previsoko smo, pot je nižje. Pa dereze bomo nadeli.« Hitro se opremimo, v roke vzamemo cepin. Spet zakorakamo v gosjem redu, eden za drugim. Pred nami je izpostavljena prečka. Globoko spodaj čutimo kotanjo, vendar naša pot ne gre tja, pač pa v drugo veliko kotanjo pred nami. Iz nje moramo ubosti poševno gredino, ki vodi naprej proti vršnemu pobočju. V kotanji Rado spet preverja, če smo na pravi poti. Stalno se moramo popravljati, zdaj gor, zdaj dol.
Končno stopimo na gredino, kjer se spet začnemo vzpenjati. Novega snega je gotovo že več kot 20 centimetrov. Rado še kar hodi prvi in nič ne kaže, da bo komu prepustil gaženje. Mi mu sledimo tiho in skrbimo, da ne bi zaostali.
Kaže, da tega klanca ne bo nikoli konec! Saj ni problem kondicija, vendar se vleče in vleče. Zdaj zapiha še močneje. Veter nosi sneg s pobočja in nam ga meče v obraz, da se komaj kaj vidi. Še vedno se vzpenjamo nekam prečno naprej.
»Pazi,« naenkrat zatuli Rado. Vsi se ustavimo. Sem tretji in ne dojemam takoj, za kaj gre. Oba pred mano se obrneta in gresta proti meni.
»Kaj pa je?«
»Pred nami se je ravno utrgal plaz!« v vetru zatuli Rado. Sranje, gremo torej nazaj. Ko ravno Mateju razlagam, da naj se obrne še on, da gremo nazaj, zatuli tudi on: »Pazi, plaz!« Res se za njim zapraši in hitro se pomakne k meni. Tistega pri Radu nisem niti videl, tega sem ...
Vsi stojimo kot vkopani in ne vemo, kaj bi. Plaz pred nami, plaz za nami. Stanja, v katerem smo, si ne želi nihče. Vsak hip lahko prileti tudi nad nas, nas pokoplje ali spodnese in odpelje v globino. Saj žolne imamo, pa kaj nam bi pa tukaj pomagale? Kdo nas bi pa sploh našel? In kdaj? Vsem je to kristalno jasno.
Če bi hodili zase, v takšnem vremenu sploh ne bi šli na pot. Nihče ni kriv, vendar smo v riti. Če se plazi samo od sebe, pomeni, da je najmanj tretja stopnja nevarnosti! Pa že druga je nevarna ...
Prestopili smo rob. Čez rob smo.
Rado hitro ukrepa. Gps mu pokaže, da smo krepko zgrešili, ko nismo z gredine zavili desno bolj gor, pač pa smo še kar naprej prečili v vse bolj strmo pobočje.
»Vsi takoj gor!« zatuli. »Vsak naj gre svojo špuro!«
Brez besed se zaženemo navzgor. Vsak trenutek pričakujemo nov plaz. Luč osvetljuje samo kratek del, kamor stopam, tu in tam dvignem glavo in pogledam naprej. Kaj je tam zgoraj? Vsak gazi sam za sebe. Če bi bili navezani, bi lahko potegnilo vse dol, zdaj pa lahko potegne le koga od nas ... Samo bezljam v temno noč, ki jo prekinjajo sunki vetra in ples snežink. Nimam občutka, koliko časa hodimo gor, samo sledim enemu pred sabo in sopiham.
Končno se ustavimo. Pod steno. Za las je šlo. Šele zdaj se umirimo in zadihamo. Brez besed smo. Rado spet preverja gps. Neverjetno trden je. To je pravi vodja. Gps pokaže, da smo precej nad potjo, samo tu je tudi bolj varno. Pot namreč poteka povprek preko pobočja, kjer je zdaj nagrmadeno na tone novega snega ...
»Ura je že skoraj tri! Koliko časa že hodimo!« pravi Rado. Res, nihče ni opazil, da nam je iskanje poti vzelo toliko časa. Pa gaženje tudi zahteva svoje. Zdi se mi, da se veter in sneženje umirjata. Upam, da res.
»Prečili bomo pod stenami, na vršno pobočje pa bomo splezali po zimskem prehodu,« se odloči Rado. V redu, velja. Sledimo mu.
Na trenutke gazimo že skoraj do kolen. Pravzaprav gazi samo Rado, ki hodi prvi, drugi enostavno postavljamo noge v že narejene stopinje. Čez čas se ustavimo.
»Tule čez bomo šli vsak zase, je preveč plazovito,« naroča Rado. Pogledamo naprej. Seveda, flanka je res nevarna, ravno prav strma, tja gor pod stenami pa ne moremo, moramo čez flanko. Če nam tole rata, potem nas čaka samo še plezanje. Dajmo ... Držimo pesti.
Rado zagazi, spremljamo ga tiho in skoncentrirano. Samo tiho šumenje snega je slišati in oddaljene šume korakov. Še veter se je umiril. Zdi se, da nikoli ne bo prišel do konca, tako se vleče. Če mu bo uspelo, je šansa tudi za nas. To pa pomeni, tudi za onadva na vrhu ...
Čez je, končno! Zdaj gre naslednji. Spet vse skupaj traja in traja ...
Tudi ta je čez.
Na vrsti sem. Ne vem, kaj naj si mislim. Gledam samo v prazne luknje v snegu, nikamor drugam. Noge postavljam nežno, kot bi bil lahek kot perešček. Že prej smo si odpeli vse sponke na nahrbtniku, pripravljen sem takoj vse odvreči in steči tja nekam proti steni. Če bi se splazilo. Še malo ... in čez sem! Rado in Matej sta se že pognala strmo navzgor, sam pa še čakam Matjaža.
Neskončno dolgo ga ni. Končno le pride. Tudi on je varno čez.
Pogledam navzgor in vidim le še majhne obrise lučk naglavnih svetilk. Gor morava, drugače ne bova več vedela, kam. Tudi midva hitro zaplezava. Vsi imamo samo po en cepin. Tu je sneg končno bolj trd. Plezamo po strmem žlebu, kjer se dvigamo le po konicah sprednjih zob derez. Vmes so kratki skalni skoki. Smer vzpona vijuga sem in tja, tu in tam se odkrijeta baterijska snopa kolegov nad nama, naslednji trenutek se spet skrijeta.
Zdaj se mi zaplete zanka ob cepinu. Moram se ustaviti in si jo popraviti. To mi vzame toliko časa, da naenkrat ne vidim niti Matjaževe luči več. Šele zdaj začutim osamljenost. Globoka temna in viharna noč in sredi zasnežene gore šest ljudi ...
Pa ni časa za take misli. Pohitim naprej. Skorajda tečem. Šele na ravnem delu ujamem Matjaža. Kje sta onadva? V daljavi slišim klice.
»Sta šla kar naprej, tu je itak samo še hoja in je pomembno, da smo čim prej pri onih dveh,« pove Matjaž. Res vidim v daljavi le še dve mali lučki, ki se hitro pomikata proti vrhu. Naša dva ju torej že kličeta. Še midva zatuliva in odhitiva naprej. Veter naju premetava sem ter tja. Kdo bo močnejši, midva ali veter? Pobočje se vleče in vleče, midva pa sopihava kot stari lokomotivi.

❉ ❉ ❉

Končno sva na vrhu še midva. Pravzaprav, malo pod vrhom, saj sta se naša dva rešenca tja umaknila s hudega vetra. Rado in Matej, ki sta prispela prva, se že menita z njima, preverjata, v kakšnem stanju sta. Premražena stojita pred nami. Še kar dobro sta videti glede na stanje. Na enem vidim tanke hlače, kako migotajo v vetru. Take sam nosim poleti. Oba hudo zebe, treseta se.
»Živjo.«
»Živjo, sta v redu?«
»Bo,« trepetata.
Ob takih trenutkih, ko pridemo do človeka, potrebnega pomoči, se vedno počutim izpolnjenega. Zaradi tega sem reševalec. Ne zaradi tistih reševanj, ko človeku ne moremo več pomagati, ko je pravzaprav vse že mimo in ko smo bolj nosači. To je ta pravo, ko najdeš in pripelješ v dolino živega! No, nismo še spodaj, samo našli smo ju, za veselico je še prezgodaj! Ura je štiri. Neverjetno, kar štiri ure smo potrebovali s sedla do vrha! Ne sneži več, piha pa še vedno močno.
Rado je že preveril, če bosta lahko sama hodila. Pravita, da ja. Super, če ne bi mogla, bi morali počakati na jutro, na nosila. Mi smo namreč brez. Rado javlja na center, da smo na vrhu in da bomo skupaj sestopili. Matjaž odpre nahrbtnik in išče termovko, da bi ponudil čaj.
»Mater!« zakolne, »termovka se je razbila! Ves ruzak imam moker.« Nasmejimo se v tem resnem, a po svoje srečnem trenutku.
Sam potegnem iz nahrbtnika toplotni ovoj, ga prelomim, s tem sprožim, da se ogreje, in ga dam enemu na prsi. Kako uro bo še topel. Vsaj malo pomaga.
»A smo? Dol moramo,« spet zaukaže Rado. Ja, gremo, tu je preveč mraz. Nesramno mrzel veter je. Neverjetno, kako sta ta dva tu zdržala krepko več kot 12 ur.
Nazaj gre hitreje. Hitro se spet ogrejemo. Korakamo kot mala četica, zdaj ojačana za dva nova člana. Vmes se menimo in se tako spoznavamo. S tem povečamo tudi varnost. Rado ju sprašuje, če sta sposobna sestopiti po zimskem pristopu, ki je precej strm. Pravita, da ja. Kot kaže, sta tehnično dobro podkovana, le v gosti megli poti z vrha nista našla. Saj ni čudno, lahek sestop vodi le v smeri, od koder smo prišli mi. V taki megli pa ga ni prav lahko najti, če ne poznaš gore.
Kar hitro nam gre od nog. Smo že pred strmim delom. Previdno sestopamo drug za drugim. V detajlih se čakamo. Počasi gre, ne smemo preveč hiteti. Rado je že pod steno. Ko prestopam z gladke plošče na snežno pobočje, s kotičkom očesa globoko spodaj ujamem močan snop svetlobe megalajtke, ki jo nosi Rado in se nenavadno hitro pomika po pobočju navzdol, obenem pa se skozi noč zaslišijo glasni klici. Potem naenkrat vse izgine in potihne.
»Kaj je bilo, kaj se je zgodilo?«
»Rada je odnesel plaz!« zatuli Matej. Hitimo dol, kolikor se da hitro. Buljimo v temno noč in prav nič ni videti. Ko se hočemo zagnati v pobočje, se za kratek čas pokaže mala naglavna lučka ... za njo pa še velik snop megalajtke. To je Rado, hvala bogu.
»Si v redu? A pridemo dol?«
»Sem ok, pridem gor.« Počasi se prebije do nas.
»Kaj je bilo?«
»Ko sem stopil s stene na snežišče, me je samo odneslo. Nosilo in premetavalo me je kakih deset metrov, potem sem se nekako uspel izkopati,« pove Rado. »Pa megalajtko mi je iztrgalo iz rok in sem jo moral poiskat.« Kakšna sreča spet ...
Počasi se mi srce spet spravi v stari, bolj umirjen ritem. Naša dva rešenca sta plezala brez težav, odlično. Gremo naprej.
Spet prečimo pod stenami, tokrat v obratni smeri kot prej.
»Poglejte, pobočja ni več,« pravi Rado in z roko kaže na tisto flanko, ki smo jo pri vzponu prečili eden po eden. Pa res, kakšna praznina, vse skupaj je samo od sebe zgrmelo v globino. Spet sreča ...
Od varnega zavetja sten se moramo spet podati na prostrane in zelo nevarne snežne flanke. Spet korakamo v neznano ... Rado tako kot vso noč tudi zdaj utira gaz. Nič mu ne pride do živega, še plaz ne.
S pomočjo gpsja kar hitro ubodemo prečno gredino, kjer smo pri vzponu tako grdo zašli. Brez gpsja ne vem, kako bi šlo v tej temi, megli in noči ... Kar naenkrat smo spet v veliki kotanji. Vse okoli nas je temna noč, pod nami neizmerna snežna belina. Gazi nobene. Nikakršne sledi, da je kdo kje tu to noč hodil. Snega je nenormalno veliko, vendar smo že iz najhujšega. Izmerimo okoli 40 centimetrov novega snega samo v eni noči ... Noro. Opazimo, da ne sneži več.
Kam zdaj? Spet je treba v roke vzet gps. Rado je na njem baterije zamenjal, prve so že crknile. Gledamo in gledamo in kot kaže, smo več kot 50 metrov pod potjo. Sestopili smo preveč v desno in preveč navzdol. Zdaj bo treba nazaj, saj nas ena prečka še čaka, prehod naprej pa vodi le tam. Nazaj na pot v tem globokem snegu - lažje reči kot izvesti. Dobesedno vlečemo se in plavamo po globokem snegu. Tu in tam se kar pogreznemo in spet kopljemo. Plezamo čez mnoge zamete. Sneg je suh in tako nikamor ne prideš. Pozna se nam tudi naporna noč. Končno se privlečemo na mesto, kjer gps kaže, da je pot. Sledimo mali črtici, ki nam venomer kaže pravo pot. Pred nami je spet prečka. Na vzhodu se počasi dani. Globoka kotanja dobiva obrise, tokrat na desni.
Počasi in previdno prečimo. Ko smo čez, je svetlobe že več, toliko, da se pod nami odkrije črna pika, ki kaže, kje je koča.
Z zadnjimi močmi se privlečem do nje. Na sedlu nas objame močan veter.
Popadamo na stole v zimski sobi. Kar ne moremo se nadihati. Gledamo se in si mislimo svoje. Samo da smo dol.
»Fantje, srečo smo imeli!« pravi Rado.
Nič ne odgovorimo. Ja, res je, zavedamo se tega. Tale Rado ... Ves čas je hodil naprej, gazil in nam utiral pot! Neverjeten je. Pravzaprav smo bili vsi dobri. Mateja skoraj ni bilo slišati, vendar je bil ves čas tam in vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Matjaž je tudi kot senca, ena sama velika izkušnja, ki zagotavlja varnost in prijateljstvo.
Vsi smo zadovoljni, tudi rešenca. Prav prijetna fanta sta. Smo kot skupina kolegov, ne pa rešencev in reševalcev. Prestopili smo rob in se vrnili živi. Gora je bila usmiljena, tokrat - ni hotela.
Spet se preoblečemo. Nekaj je treba pojesti, drugače bo šlo težko naprej. Zdi se nam, kot da smo že v dolini, čeprav imamo vsaj še dve uri napornega sestopa po globokem in južnem, še vedno plazovitem snegu. Ampak kaj je to proti tistemu tam zgoraj! Ura je sedem. Spet zvrcnem enak sms kot pred sedmimi urami: Na sedlu smo.

❉ ❉ ❉

Ura je devet, ko stopimo na zasneženo parkirišče. Nasproti nam prideta načelnik in Janez, reševalec gorske policije. Čakata nas vsak s svojim avtom. Odpeljala nas bosta spet nazaj v svet. Oba pozdravita rešena, ju povprašata, če sta v redu, potem se obrneta k nam.
»Bravo fantje, dobro delo ste opravili,« pravi načelnik. Janez nas treplja po ramah.
Ja, verjetno bo res tako, kot pravi načelnik. Nihče ne reče nič. Izmučeni smo, a zadovoljni. Počasi se zbašemo v avto.

>>> Kratka zgodba Čez rob je iz knjige Čez rob Vladimirja Habjana (Planinska založba PZS, 2011).