Šefica - duhovite prigode alpinistke sanjačice Mateje Pate
Slovenski prostor je bogat z gorniško literaturo, vendar so jo v toku zgodovine ustvarjali skoraj izključno moški avtorji, Mateja Pate pa v ta mozaik dodaja svoj knjižni prvenec, alpinistično doživljanje z ženske perspektive. "Mateja piše odkrito, samoironično, zabavno in ker gre za pogled na alpinizem skozi ženske oči - alpinistk je vendarle manj kot alpinistov - je to pisanje še toliko bolj dragoceno," ocenjuje alpinist Viki Grošelj. Druži ju leto 1975, ko je bil Grošelj član prve slovenske alpinistične odprave na osemtisočak, Makalu, Mateji pa so vile rojenice v zibelko položile dar pisanja - tega sta zalivali tako mama kot babica, oče pa ji je predal ljubezen do narave in odprl vrata v gorski svet.
"Alpinizem je malo zaoblil špičaste vogale, sicer pa me predvsem naučil ponižnosti v odnosu do narave. Na njegov račun sem tudi navajena skromnosti, neudobja, potrpljenja - zelo malo rabim, da mi je lepo. En gorski pašnik, leseno kočico, ogenj, pikasto skodelico, širne razglede … nobenega razkošja. Najlepši je hotel pod milim nebom s tisoč zvezdami," o tem, kako jo je izbrusil alpinizem, pove Mateja, o prijateljstvih na isti vrvi pa doda: "V gorah se kalijo zelo različna prijateljstva. Na vrvi sem se znašla z mnogo različnimi ljudmi. Naše poti so se združevale in razhajale, z zelo redkimi pa še vedno naredimo vsak svoj vozel na koncih štrika. Tudi zato, ker sem z leti postala izbirčna; svoj prosti čas želim preživeti s tistimi, ki nas druži še kaj drugega kot le skupna preteklost v stenah. Alpinizem mi je prinesel nekaj najpomembnejših ljudi v mojem življenju, vključno z življenjskim sopotnikom."
Mateja Pate je doktorica veterinarskih znanosti, ki po diplomi iz veterinarske medicine ni imela poguma, da bi se odzvala klicu pisanja, po možnosti o plezanju. Na plezalskem vrhuncu je oblekla laboratorijsko haljo in obula natikače veterinarske mikrobiologinje in skoraj četrt stoletja preučevala bakterije. Nekdaj zagnana alpinistka, alpinistična inštruktorica in inštruktorica športnega plezanja najraje niza črke v zgodbe. Že od srednješolskih let objavlja članke z gorniško tematiko v revijah za ljubitelje gora, zamisli za katere črpa iz svojih alpinističnih doživetij, znanja in v zadnjem času tudi domišljije. Njeno pisanje se razteza od strokovnih člankov do zgodb za otroke in lahkonočnic, kot urednica pa je nepogrešljiva pri Planinskem vestniku in Planinski založbi. Pisateljsko se je kalila v šoli kreativnega pisanja pod mentorstvom Bojana Bizjaka. Na Predmeji živeča Ljubljančanka, ki je tudi pedagoginja metode Feldenkrais in učiteljica somatskega pristopa Sounder Sleep System za pomoč pri nespečnosti, se najraje opiše s parafraziranim Descartesovim izrekom: Pišem, torej sem.
"Ob retrospektivnem premlevanju svojega klatenja po stenah in zgodb, povezanih z njim, sem sčasoma dojela, da za literarni prerez ukvarjanja z alpinizmom ni nujno, da sem dasa z epskimi dogodivščinami iz najslavnejših gora na planetu. Da sem lahko čisto povprečna alpinistka, ki se ji je v letih pohajkovanja po gorah nabral zajeten kupček zgodb; ene so me nasmejale, druge mi dale misliti, tretjih ne bom nikoli razkrila, ob četrtih me še danes spreleti srh, pete bom morda nekoč pripovedovala vnukom ..." Mateja v knjigi za dobrodošlico pojasni povod za svoj literarni prvenec Šefica s podnaslovom Prigode alpinistke sanjačice. V osrednjih poglavjih skozi kratke zgodbe in humorne dogodivščine oriše svoj alpinistični življenjski lok: vajeniško dobo od osnovnih hribovskih lekcij in trenutka resnice do zgodnjih plezalskih štorij in nabiranja alpinistične kilometrine, vrhunec tudi z nepremišljenimi alpinističnimi podvigi in dvakratnim načelovanjem alpinističnemu odseku Planinskega društva Rašica, kjer se je je prijel vzdevek Šefica, nato pa zaton ter prehod v novo, družinsko življenje s hribčki z mladički in med drugim pobiranjem bioloških vzorcev na visokogorskih pašnikih, a se tehtnica počasi spet nagiba v prid gora, celo poplezavanja. Za češnjo na vrhu smetane avtorica v sklepnem poglavju Niti domišljije zbere prgišče svojih kratkih zgodb, nagrajenih na literarnih natečajih, slovarček hecnih besed pa bo prišel prav bralcem iz neplezalskega sveta. Knjigo v karikaturističnem slogu dopolnjujejo duhovite ilustracije Lorelle Fermo.
"Ko se ozrem v preteklost, si ne morem kaj, da ne bi bila vsaj majčkeno ponosna, da sem bila v zdaj že skoraj polstoletni zgodovini AO Rašica prva in doslej edina ženska na čelu ferajna; in to celo dvakrat. Zato mi vzdevek Šefica, iz kakršnegakoli razloga so mi ga že nadeli, kar malce laska," zapiše o svojem vzdevku, ki je dal knjigi tako udaren naslov. Menda so jo nekateri klicali tudi Železna lady in kdaj tudi Šefla, sama pa se označuje za alpinistko sanjačico, "ker sem imela v nekem obdobju zelo visokoleteče cilje, pa premalo zagnanosti, da bi jih uresničila. Pogosto je ostalo samo pri zamislih, željah, iz katerih se ni razvilo nič konkretnega. Pa nisem bila sanjačica le pri plezanju; bolj kot se ukvarjam s svojim življenjem, bolj spoznavam, da se me to sanjaštvo drži tudi na drugih področjih". Priznava, da tudi te knjige zelo verjetno ne bi bilo, če ji ne bi dal pospeška prijatelj Marjan Žiberna, pisatelj in novinar, ki je z Vladimirjem Habjanom tudi urednik knjige, o kateri je napisal: "Humor - pravi humor in ne njegovi borni nadomestki - je danes redka dobrina. Podobno tudi kot samorefleksija. Avtorica te knjige ju premore v obilni meri. /.../ Alpinistka z uspešnejšo kariero, kot nepoučeni razbere iz knjige, in znanstvenica s spodobno poklicno potjo, se s svojim knjižnim prvencem podaja v novo poglavje življenja."
Pate poudarja, da jo je v avtorico, ki v malhi avtobiografskih zgodb tako spretno prepleta humor in samorefleksijo, izoblikovalo veselje do pisanja. "Humor mi je bil položen v zibelko, nalezla sem se ga od očeta in ga nato izdatno razvijala v plezalski družbi, ki ni šparala z zbadanjem. Z leti sem spoznala, da se ni dobro jemati preveč resno; če zmoremo iskreno spregovoriti o nerodnostih, ki so se nam zgodile, in se nasmejati na svoj račun, pokažemo širino duha. Po mojih izkušnjah ljudje to cenijo, saj se najdejo v zgodbah. Za samorefleksijo pa sem potrebovala življenjski pretres in precej let, da se mi je odprla ta čakra. Kar nekaj dela na sebi je bilo treba, da sem se začela prepoznavati v ogledalu, ki so mi ga nastavljali drugi. Da se je slika malce zbistrila, povsem ostra pa še vedno ni," iskreno razmišlja.
Mateja Pate je v času približno desetletne obsedenosti s stenami in še nekajletnega "izplezavanja" opravila okoli 400 alpinističnih vzponov. Najraje se je potikala po Julijskih Alpah, radovednost pa jo je gnala tudi preko meja: v Dolomite, francoske Alpe, na grške konglomeratne stolpe, v Visoke Tatre, pa v granitne stene Norveške, Severne in Južne Amerike. Dokler so še zamrzovali, je preplezala večino klasičnih zaledenelih slapov v naših dolinah; nepozabni so bili predvsem vzponi v ženskih navezah, ne le v slapovih (npr. Vikijeva sveča, Stiriofobija, smer Td-Do), ampak tudi v zasneženih smereh (npr. Slovenska v Triglavu, Teranova grapa) in kopni skali (Raz Jalovca, Direktna v Štajerski Rinki, Herletova v Ojstrici, Contamine-Labrunie-Vaucher v Aig. de Peigne …). Visoko na seznam v spomin najtrdneje zasidranih vzponov sodijo triglavske klasike (Čopov steber, Peternelova smer, smer Kunaver-Drašlar), Vzhodni raz El Capitana, smeri v stolpih nad argentinskim mestom Bariloče in v lofotskih gorah. Brez vrha je ostala pod Elbrusom in Aconcaguo, razgledovala pa se je tudi s pirenejskih grebenov, srednjeameriških vulkanov in novozelandskih gora.
"Končno sem zaslišala poziv k akciji: varujem! Odlepila sem se od skalnega zavetja in zaplezala v prečnico. Pogled navzdol in navzgor mi je dal živalski zalet; ledene sveče in stebriči, ki so krasili skalovje, so bili videti morilsko. Podvizala sem se, da jim ne bi padlo na pamet, da se podrejo ravno takrat, ko sem v njihovi bližini. Odločnost, podkrepljena z adrenalinom, se je obrestovala in kmalu sva bila spet skupaj. Medtem pa je bila krepko na delu ona druga stvar iz učbenika patofiziologije, tahikardija - srce mi je ropotalo kot mitraljez," beremo njen doživet opis plezanja slapa Lucifer nad Gozdom Martuljkom. V knjigi Šefica ne najdemo vseh Matejinih vzponov, niti vseh njenih največjih alpinističnih dosežkov, ampak le jagodni izbor tistih s posebnim nabojem, ki jih je morala zapisati. Med vrsticami njenih zgodb "začutimo njeno občutljivost, skoraj ranljivost, pogosto preoblečeno v šalo, ko spremljamo preobrazbo najstnice, ki je želela (preplezati) cel svet, v odraslo žensko, ki se ji mladostne alpinistične sanje ne izpolnijo, a odkrije v sebi in okoli sebe ogromno drugega, kar jo napolnjuje in bogati," kot je knjigi na pot zapisala Helena Škrl.
Tudi Planinski vestnik, najstarejšo slovensko revijo, ki neprekinjeno izhaja že 131 let, prizna, da je pred četrt stoletja dojemala kot "revijo za stare mame", pa jo je sodobna revija za ljubitelje gora v novi preobleki tako prijetno presenetila, da je že 23 let članica uredniškega odbora: "Kajti pri ustvarjanju vsebin za Vestnik gre za ljubezen: do gora, do pisane besede, do tradicije in nenazadnje - pa čeprav morda zveni malo patetično - do ljudi, ki gojijo podobno ljubezen. In za ponos, da nadaljujemo s poslanstvom prednikov, ki so leta 1895 izdali prvo številko revije."
Manca Ogrin