Planinski vestnik | Na papirju in filmskem traku
Osrednje mesto tokratne teme januarskega Planinskega vestnika s ponosom namenjamo novemu dokumentarnemu filmu, ki bo prikazal zgodbo Planinskega vestnika. Ta ne pripoveduje le o naši najstarejši, še izhajajoči reviji, temveč predvsem o skupnosti ljudi s podobnimi zanimanji, prostovoljstvu in vztrajnosti. Govori o lastnostih in vrednotah, ki naj bi jih imeli vsi planinci, ki gora ne dojemajo zgolj kot brezplačno telovadnico v naravi, ampak dobrino, ki nam je bila dana na voljo, zato smo se do nje dolžni odgovorno obnašati.
Film ZaPisane gore, ki je nastal v času hitrih vizualnih podob in velike krhkosti tiskanih medijev, je obenem dokument sedanjega časa in arhiv za prihodnost. Z njim Planinski vestnik prvič načrtno stopa v filmski prostor, da javnosti predstavi zgodbo trdoživosti, ki je preživela, khmm, če smo popolnoma natančni, kar osem različnih držav oziroma ureditev.
Uvodni pogovor je s scenaristko Mojco Volkar Trobevšek, ki pripoveduje, kako zahteven in intimen je proces nastajanja dokumentarnega filma. Iz njenih besed veje zavest, da film ni le tehnični izdelek, temveč odgovornost do zgodovine, do ljudi in skupnega projekta. Tako kot revija tudi film nastaja iz predanosti, pogosto onkraj plačanega dela in z vero, da je o naših gorah vredno pripovedovati zanamcem.
Drugi intervju je s Tomažem Žganarjem, alpinistom, gorskim reševalcem in človekom mnogih talentov, tudi avtorjem treh knjig, zadnja je bila Zaplezane zgodbe, pred izidom pa je njegova četrta knjiga.
Pišemo o prvem alpinističnem filmu na naših tleh - to je film Triglavske strmine, pa o pisatelju in scenaristu Triglavskih strmin, o Janezu Jalnu. Zanimiva in srčna je zgodba V iskanju macesnov, navdušuje fotozgodba o pozdravu sonca skozi Prednje Prisojnikovo okno. Tu je še ena izvirna zgodba: Distopija gora, ki na drugačen način pokaže, česa si v gorah v resnici ne želimo. Pišemo pa tudi o najvišjih priznanjih PZS za leto 2025 in o Bojanu Pollaku, prejemniku naziva častni član PZS.
So pa tu še drugi zanimivi članki, ki nam dajo misliti, nas prestavijo na čudovite vrhove. Našli boste tudi mini navodila (v sliki in besedi) za e-listanje digitalnega Planinskega vestnika.
V rubriki Z nami na pot se potepamo in turno smučamo po dolini Grossarl v Radstadtskih Turah ter vas vabimo na Penkopf (2011 m), Filmoorshörndl (2189 m), Gamskarkogel (2467 m) in na Kreuzeck (2204 m).
Sledijo stalne rubrike: Planinčkov kotiček, znanje (o zimskih pasteh v gorah in o strokovnem posvetu Gore in varnost 2025), vreme (o streli z jasnega), literatura, film, planinska organizacija, novice in v spomin.
Vabim vas, da se na revijo naročite. Kajti najstarejša slovenska revija, ki še izhaja, se bo težko ohranila brez zveste baze bralcev >>> spletna naročilnica.
.jpg)
.jpg) |
|
|
TEMA MESECA IZVIRNA ZGODBA FILM INTERVJU FOTOGRAFIRANJE IZVIRNA ZGODBA ESTETIKA PLANINSKA ORGANIZACIJA Z NAMI NA POT PLANINČKOV KOTIČEK TURNI SMUK ZNANJE ZNANJE SLOVENSKA PLANINSKA POT SVETUJEMO VREME ALPINIZEM NA LEDU NARAVA LETERATURA FILM PLANINSKA ORGANIZACIJA NOVICE V SPOMIN
|
|
Osrednje mesto tokratne teme s ponosom namenjamo novemu dokumentarnemu filmu, ki bo prikazal zgodbo Planinskega vestnika. Ta ne pripoveduje le o naši najstarejši, še izhajajoči reviji, temveč predvsem o skupnosti ljudi s podobnimi zanimanji, prostovoljstvu in vztrajnosti. Govori o lastnostih in vrednotah, ki naj bi jih imeli vsi planinci, ki gora ne dojemajo zgolj kot brezplačno telovadnico v naravi, ampak dobrino, ki nam je bila dana na voljo, zato smo se do nje dolžni odgovorno obnašati.
Film ZaPisane gore, ki je nastal v času hitrih vizualnih podob in velike krhkosti tiskanih medijev, je obenem dokument sedanjega časa in arhiv za prihodnost. Z njim Planinski vestnik prvič načrtno stopa v filmski prostor, da javnosti predstavi zgodbo trdoživosti, ki je preživela, khmm, če smo popolnoma natančni, kar osem različnih držav* oziroma ureditev.
Uvodni pogovor s scenaristko Mojco Volkar ni nevtralno ogledalo, temveč premišljena pripoved o tem, kako zahteven in intimen je proces nastajanja dokumentarnega filma. Iz njenih besed veje zavest, da film ni le tehnični izdelek, temveč odgovornost do zgodovine, do ljudi in skupnega projekta. Tako kot revija tudi film nastaja iz predanosti, pogosto onkraj plačanega dela in z vero, da je o naših gorah vredno pripovedovati zanamcem.
Zgodovinski lok aktualne teme se nadaljuje še z dvema prispevkoma. Triglavske strmine, film iz leta 1932, ni le naš prvi veliki alpinistični filmski projekt, temveč tudi velika zgodba o sporih, avtorskih pravicah, strasteh in pionirskem času slovenskega filma. Njegova burna in trpka usoda opozarja, kako hitro lahko naša kulturna dediščina zdrsne iz spomina, če zanjo zavestno ne skrbimo. Predvsem pa, kako nujno bi jo bilo ohranjati, da ne bo doživela propada kot ruševina pod Triglavom. Če si boste na Youtube želeli ogledali ta naš veliki filmski biser, boste zagotovo že po nekaj minutah obupali in se spraševali, kako nam vedno znova uspe nekaj tako zlahka zapraviti.
V nadaljevanju odpiramo še pogled na lik Janeza Jalna - pisatelja, duhovnika in scenarista filma Triglavske strmine, ki je gore razumel predvsem kot človeški in moralni prostor, kar je mojstrsko opisal v svojih velikih literarnih delih. Njegovo življenje in delo kažeta, kako tesno so bili v preteklosti prepleteni literatura, film, planinstvo in narodna zavest, obenem pa razgalja vse naše človeške šibkosti, ki se jih dobro zavedamo, a jim vseeno z lahkoto podležemo. In ne, niso nam jih ustvarili sodobni spletni mediji, kakor si nekateri domišljajo, samo naplavili so nam jih na površje ...
Dokumentarni film ZaPisane gore si boste lahko ogledali v spremljevalnem programu jubilejnega, 20. Festivala gorniškega filma v Cankarjevem domu, ki bo potekal v prvi polovici februarja. Vljudno vabljeni, pridite in spoznajte Planinski vestnik od blizu.
* Od leta 1895, ko je začel izhajati Planinski vestnik, je njegovo uredništvo delovalo v: 1. Avstro-Ogrska monarhija (do 1918), 2. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (1918), 3. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Sloven-cev (do 1929), 4. Kraljevina Jugoslavija (do 1941), 5. Ljubljanska pokrajina (Italija, do 1943), 6. Nemški rajh (do 1945), 7. SFR Jugoslavija (do 1991) in 8. Republika Slovenija. Če smo čisto natančni, se je tudi povojna Jugoslavija dvakrat preimenovala, vendar tega nismo upoštevali, ker je šlo le za spremembo imena, ki ni bila povezana s spremembo velikosti ozemlja ali državne ureditve.
