Februarski Planinski vestnik | potepamo se po svetu, doma pa odkrivamo čarobne zaklade

V februarski številki Planinskega vestnika je tema meseca Potep po svetu. Z različnimi avtorji se potepamo po himalajskih enoslednicah, pa po Azerbejdžanu, v vertikali Armenije in na vulkanski gori na Baliju. Zanimive izkušnje in čudovite fotografije, ki so jih avtorji pospremili z marsikaterimi praktičnimi nasveti.

Pogovarjamo se s fotografom in snemalcem Aljažem Žnidaršičem, avanturistom na misiji izkusiti življenje. Pravi: "Delaj, kar te veseli in uspelo ti bo." Njegova čudovita fotografija Velike Zelnarice tudi krasi naslovnico.

Vestnik prinaša tudi dve kolumni, zanimivo zgodbo in fotozgodbo, zapis o alpinističnem smučanju, poročamo o alpinistično-plezalnem večeru najuspešnejših plezalcev, alpinistov, turnih smučarjev in lednih plezalcev, ter o letošnjem državnem tekmovanju Mladina in gore. Praznujemo z Belokranjci 100 let organiziranega planinstva in se potepamo po dolenjskih gričih.

V rubriki Z nami na pot pišemo o čarobnih zakladih Slovenije in se ob tem pogovarjamo s fotografom, svetovnim popotnikom, alpinistom in piscem Francijem Horvatom, ki vas vabi na Slemenovo špico (1911 m), Vošco (1737 m), Janezov bivak na Javorci (1445 m) in na Kozice (750 m).

Sledijo stalne rubrike: Planinčkov kotiček, znanje (o plazovih), strip (o Roblekovem domu), pisma bralcev, literatura, planinska organizacija, novice in v spomin.

Vabim vas, da se na revijo naročite. Kajti najstarejša slovenska revija, ki še izhaja, se bo težko ohranila brez zveste baze bralcev >>> spletna naročilnica.

   Uvodnik, kazalo

 

     

 

TEMA MESECA
Potep po svetu

INTERVJU
Aljaž Žnidaršič

ZGODBA
Ostarela naveza

KOLUMNA
Kam so vsi šotori šli

Z NAMI NA POT
O čarobnih zakladih Slovenije

PLANINČKOV KOTIČEK
Pa prav na silvestrovo

ALPINISTIČNO SMUČANJE
Prvi je bil Davo

ZNANJE
Pazi, plaz!

KOLUMNA
Varen korak in srečno

ALPINISTIČNO-PLEZALNI VEČER
Ne plezajte zaradi nagrad

FOTO ZGODBA
Neznani pristop na zahtevno goro

PLANINSTVO
V blagem svetu dolenjskih gričev

STRIP
Roblekov dom

LITERATURA
Messnerjeva pot proti vetru

MLADI
Planinske brihte tretjič državne prvakinje

JUBILEJ
Sto let organiziranega planinstva v Beli krajini

PISMA BRALCEV

LETERATURA

PLANINSKA ORGANIZACIJA

NOVICE

V SPOMIN

  

UVODNIK: Vabilo neprepričanim
 
Pred dnevi me je moderatorka v knjižnici na pogovoru o moji knjigi Na samotnih poteh vprašala, kaj mi pomenijo gore, zakaj hodim v naravo in v gore.
 
"A veš, da tega nikoli ne razlagam. Že vprašanje se mi zdi odveč. Če bi začel razlagati, bi imel občutek, da nekoga v nekaj prepričujem. To pa se mi ne zdi smiselno," sem odvrnil. "Ja, ampak ti si pisatelj in moraš take stvari znati povedati in ljudem razložiti," je bil njen odgovor.

Jaz pisatelj? Nimam se za ravno za pisatelja, res pa je, da pišem knjige. Dobro me je dobila, sem si mislil. Tako se ni bilo možno izogniti odgovoru ...
Gore so me naučile samostojnosti, odgovornosti, iznajdljivosti, pravilnega odločanja in utrjevale moj pogum. Hoja in plezanje sta mi omogočila zdrav način življenja, naučil sem se pravilne hoje in izpopolnil tehniko gibanja, našel sem ravnotežje na najbolj delikatnih mestih, bolje prepoznavam znake, ki mi jih sporoča telo. Ko sem v gorah, imam boljši stik z naravo, ki ga z življenjem v mestu izgubljam, bolj znam spoštovati in varovati naravo, živali, rastlinje. Naučil sem se vztrajnosti, preudarnosti, začutil sem močno voljo za dosego nekega cilja, vrha, po drugi strani pa tudi to, da ne grem z glavo skozi zid in se znam obrniti. Postal sem bolj pozoren ob spremljanju dogajanja, tudi vremenskega, navadil sem se prepoznati nevarnosti in se jim izogniti. V gorah sem postal skromen, saj nimam vedno vsega pri roki tako kot v dolini. Spoznal sem prave prijatelje - ne tiste navidezne, ki počijo kot balon, takoj ko se malce zaplete, ampak take, ki jim na vrvi zaupaš svoje življenje. V gorah sem potešil svojo neskončno radovednost in raziskovalno žilico, ko sem znova in znova spoznaval nove kraje, gore, doline, območja, gorovja, pa tudi ljudi. Naučil sem se komuniciranja z njimi, in to tudi takrat, ko sem bil soočen s stiskami, ko blefiranje ni bilo več možno. V gorah sem našel stik s pokojnim očetom, bolj sem prisluhnil svojemu notranjemu glasu. Znanje, ki sem ga pridobil, sem z veseljem prenašal na druge in jim pomagal, da je tudi njihov korak postal bolj varen. V gorah sem začutil močno sočutje, empatijo in dobil možnost pomagati ljudem. V gorah sem postopoma odkrival, kaj je v življenju res pomembno. So torej, preprosto - ena velika izkušnja. Povedal sem tudi to, da me je gorski svet spodbudil k ustvarjalnosti - pisanju člankov, knjig, predavanjem, fotografiranju, uredniškemu delu ... In ja, gore so me pripeljale do Planinskega vestnika.
 
Kaj je revija? Nabor člankov in fotografij. Pa ne le to, ampak je ena velika ljubezen do narave in gorskega sveta. Z vsebino, ki jo prinašamo, poskušamo vse tisto, o čemer sem razlagal zgoraj, približati tudi bralkam in bralcem. Dobre zgodbe vedno pritegnejo. Informacije o poteh in pristopih so vabilo v gore. Z vzgojnimi članki povečujemo varnost planincev. Z mnogimi prispevki opozarjamo na varstvo narave, predstavljamo ljudi, ki imajo kaj povedati, polemike nam dajejo misliti. In še mnogo drugega ...
 
Vem, da naročnikov ni treba prepričevati, vendar, ker je Planinski vestnik družinska revija, seže pogosto tudi do koga, ki z gorami nima veliko izkušenj. Poznam več primerov, ko so novinci spoznali gore, pozneje pa priznali, da so si od nekdaj želeli nekaj takega, a dolgo niso našli poti do tja.
No, tudi za te pišemo. Te poskušamo prepričati z našimi zgodbami.
 
Vladimir Habjan