Planinski vestnik | O vremenskih ujmah in njihovem vplivu na planinske poti

V junijski številki Planinskega vestnika smo se posvetili vplivu vremenskih ujm na planinske poti. Leto 2023 je bilo namreč leto ekstremnih vremenskih dogodkov, pišemo pa tudi o hidroloških ekstremih, ki bodo vse pogostejši, in o posodobljenih tablah na planinskih poteh.

Na intervju smo povabili Thierryja Duffarja, velikega ljubitelja gora, profesorja, turnega smučarja, gornika in alpinista, ki je letos s skupino prijateljev prečil Alpe od Slovenije pa vse do Grenobla. Zgodbo so zaključili po dobrih dveh mesecih. Uh, kaj vse so doživeli!

V rubriki Z nami na pot vas vabimo na Uršljo goro, in sicer od Poštarskega doma, od Ivarčkega jezera, z Naravskih ledih in od Andrejevega doma na Slemenu.

Pišemo o Črni gori in obiskih vedno čudovitega Durmitorja, pa o pohodniških Azorih (otoki Pico, São Faial, Jorge in São Miguel); spominjamo se nevihte, potepamo se po norveških vzpetinah, tirolskem Matterhornu (Glödis, 3206 m) v pogorju Schober, in se spustimo v veliki kanjon reke Kolorado ("Bright Angel Hike"). Sprašujemo se, katere višine koč so prave in na strokoven in odličen način avtor članka Miha Čekada na to tudi odgovori. V rubriki gore in varnost pišemo o tem, da je potrebno poskrbeti za lastno varnost, na test opreme pa smo povabili švedsko lisico.

Sledijo stalne rubrike: kolumna (o tem, čigava je Soča), strip ("Pred turo" in kaj naj bo vse v nahrbtniku) in planinska organizacija.

Uredništvo vam želi prijetno branje!


 Uvodnik, kazalo




TEMA MESECA
Vpliv vremenskih ujm na planinske poti

STRIP
Pred turo

ČRNA GORA
Vrata v izgubljeni svet

Z NAMI NA POT
Uršlja gora

POTOPIS
Pohodniški azori

KARTOGRAFIJA
Katere višine so prave?

INTERVJU
Thierry Duffar

NA SEVERU
Po norveških vzpetinah

VISOKE TURE
Tirolski Matterhorn

KOLUMNA
Čigava je Soča

TREKING
Spust v Veliki kanjon reke Kolorado

GORE IN VARNOST
Poskrbimo za lastno varnost

TEST OPREME
Po naših gorah se plazi lisica

PLANINSKA ORGANIZACIJA











 
 
 Ko narava pokaže zobe

Vzpenjam se iz smeri Slavkovega doma na Golem Brdu proti Jeterbenku, 774 m, v bližini Katarine. Že dolgo je, kar sem hodil po tej poti, cela desetletja. Saj na vrhu sem pred leti že bil, a z druge, severne strani iz vasi Žlebe. Spomin iz otroštva mi pravi, da je svet tod razgiban, greben, ki vodi proti vrhu, je strm, mestoma izpostavljen in razgleden, pa tudi bolj skalnat in malce poraščen z borovjem. Skratka, zanimiv za mlado gorniško dušo. Pot takrat je bila poraščena s travo, da je bila stezica komaj vidna. Spomnim se, da sem osemletnik na izletu z mamo, ki je hodila za menoj, skoraj stopil na gada na poti. Zadnji hip sem zadržal nogo in obstal. Strah je bil neizbežen, tudi ponoči, ko sem vso noč vlekel noge k sebi ...

A svet, po katerem hodim zdaj, je povsem drugačen kot v času mojega otroštva. Pot je široka, ponekod tudi dva metra, trava je daleč stran. Vidijo se korenine, ki kar izstopajo iz zemlje. Kako to, si mislim? Očitno danes ljudje več hodijo, kot so takrat, in so pot utrli. Petdeset metrov pod vrhom v smeri proti Katarini stoji vikend, do katerega je speljana makadamska cesta. Pred več kot petdesetimi leti je bila tu skorajda divjina. Tako pač je, čas gre naprej, svet se spreminja. Spreminja ga človek s svojimi posegi, pa tudi narava sama ima prste vmes.

Lanskega oktobra sem se potikal po kucljih nad Kosmačevim prevalom v bližini Mojstrane, kjer je na vzhodni strani razgledni Jerebikovec, 1593 m, na zahodni pa Črna gora, 1378 m. Do Jerebikovca vodi označena pot, ki je bila takrat zaprta, do Črne gore, kjer so ostanki bivaka pri Hanžku, pa vodi neoznačena pot. Pot na Črno goro, ki sem jo prej že večkrat prehodil, tudi pozimi, mi je tokrat pokazala ostre zobe - v podobi obilice podrtega drevja. Vzpon ob takšni hudi polomiji (dobesedno) je bil silno naporen, še bolj pa nevaren! Preskakovanje podrtega drevja ali plazenje pod debli, pri čemer te ovira vse polno ostrega vejevja, ni nič kaj prijetno. Po celi vrsti ovinkov, ki sem jih moral opraviti, tudi v strmejši gozdni svet, se je tik pred bivakom situacija le nekoliko umirila. Ni še povsem minila, vendar je bila glavnina težav za menoj. Prečenje do Požara, 1543 m, je bilo bolj ko ne enostavno, tudi sestop v dolino Kot, čeprav me je slednji malce skrbel, a se je izkazalo, da neupravičeno. Gozdno cesto do avta na Kosmačevem prevalu je bilo treba prepešačiti, saj je bila cesta zaprta za promet. Tik pred prevalom me je presenetila ogromna poseka - kjer je bil prej gost gozd, je zdaj vse na planem. Očitne posledice orjaškega vetroloma. Tistega, dober teden pred poplavami.

Ves čas prečenja so se mi po glavi podile misli o tem, kaj se zgodi s potmi v gorskem svetu ob primeru takega vetroloma. Predvidevam, da označene poti sanirajo, če jih je le možno. V seznamu zaprtih planinskih poti (https://stanje-poti.pzs.si/) sem preveril stanje označene poti na Jerebikovec, in ta je bila letošnjega maja še vedno zaprta. Gozdne ceste verjetno tudi popravijo, če jih poškodujejo podori ali kaj drugega. Kaj pa se zgodi z nemarkiranimi stezami? Ostane tako v nedogled? In lovskimi, pastirskimi stezami?

O tem pišemo v tokratni temi meseca. Moram priznati, da je bilo iskanje odgovorov prav zanimivo. Kaj vse vpliva na poti v gorah, od geologije ... do podnebnih sprememb. Seveda je tistim, ki so strokovnjaki s tega področja, vse to bolj ko ne jasno, a vsi nismo poznavalci. Kakorkoli, v vsakem primeru si zaslužijo omembo - markacisti, ki skrbijo za poti. Brez njih ne bi bilo urejenih poti, mi pa bi videli bistveno manj, kot lahko zdaj. Zato jim gredo vse naše pohvale in zahvale.


Vladimir Habjan