Planinski vestnik, september 2013
V septembrski številki Planinskega vestnika smo temo meseca posvetili zgodovini planinstva, natančneje začetnikoma gorskega turizma Francu Hohenwartu, prvemu pristopniku na Mangart in Franu Kocbeku, pionirju planinstva v Kamniško-Savinjskih Alpah. Za vas smo se pogovarjali z Nežo Maurer, pesnico in ljubiteljico gora ter s plezalsko navezo Lukom Stražarjem in Nejcem Marčičem, dobitnikoma zlatega cepina v lanskem letu.
V septembrski številki Planinskega vestnika smo temo meseca posvetili zgodovini planinstva, natančneje začetnikoma gorskega turizma Francu Hohenwartu, prvemu pristopniku na Mangart in Franu Kocbeku, pionirju planinstva v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Za vas smo se pogovarjali z Nežo Maurer, pesnico in ljubiteljico gora ter s plezalsko navezo Lukom Stražarjem in Nejcem Marčičem, dobitnikoma zlatega cepina v lanskem letu.
Z Dušanom Jelinčičem smo obujali spomine na Jožeta Rozmana, vrhunskega alpinista iz tržiškega alpinstičnega odseka, Matija Turk nas je povedel v soseščino Montaža na Jof di Miez, Anže Čokl pa je z nami delil izkušnje z bivakiranja v gorah. Spet se nam je oglasila stalna dopisnica iz Doma Nada Kostanjevic, Marjan Bradeško nas je povabil v Pireneje, v majhno gorato deželo Andoro, Vesna Pavlovič pa v Nemčijo, v plezališče Frankenjura.
V Rubriki Z nami na pot Gorazd Gorišek predstavlja poti na Bavški Grintavec, Marjan Pučnik pa kolesarske steze po vzhodnem delu Pohorja.
Letos praznujemo tudi dne okrogli obletnici: 60-letnico Slovenske planinske poti in 60 let postavitve spomenika dr. Juliusu Kugyu v Trenti.
V športnem plezanju so naši tekmovalci spet dosegli lepe uspehe, Julija Pečjak nas opozarja na škodljivi vpliv dehidracije na telo, Dušan Klenovšek poziva vse, ki bi opazili sokola selca, da to sporočijo na DOPPS.
Kazalo PV, september 2013
(3,11 MB)
Uredništvo Planinskega vestnika
--------------------------------------------
Planinski vestnik, september 2013, lahko kupite tudi v Spletni trgovini PZS.
Vsebina - Članki
ZGODOVINA 4
Začetki gorskega turizma na Slovenskem. Ko turisti še niso bili "turisti". Matija Turk
Uradni prvopristopnik na Mangart. Franc Hohenwart (1771-1844). Dušan Škodič
Trojna obletnica Frana Kocbeka. 150 let od rojstva pionirja planinstva v Kamniško-Savinjskih Alpah. Dušan Škodič
INTERVJU 16
" Vedno sem poljubila prvo markacijo". Neža Maurer. Manca Čujež
ČAS, KI MINEVA 19
Jože Rozman - bliskovita parabola vzporednih svetov. Dušan Jelinčič
NEZNANI JULIJCI 24
Gora v senci Montaža. Jof di Miez, 1974 m. Matija Turk
Z NAMI NA POT 28
Gora v objemu Trente. Bavški Grintavec. Gorazd Gorišek
Opisi 33
Bavški Grintavec, iz vasi Soča. Gorazd Gorišek
Bavški Grintavec, iz Zadnje Trente. Gorazd Gorišek
Bavški Grintavec, iz Bavšice. Gorazd Gorišek
Bavški Grintavec, iz Zadnje Trente po panoramski poti. Gorazd Gorišek
Z NAMI NA POT 41
V zavetju pohorskih gozdov. S kolesom na vzhodno Pohorje. Marjan Pučnik - Maac
Opisi 37
Mariborsko Pohorje. Marjan Pučnik
Glažuta. Marjan Pučnik
Črno jezero. Marjan Pučnik
Rogla. Marjan Pučnik
NOČ IMA ČAROBNO MOČ 44
Sam, v dvoje ali troje. Spanje na vrhovih gora. Anže Čokl
PISMO STALNE DOPISNICE 47
Še sem živa! Nada Kostanjevic
PIRENEJI 48
Cvetlični vrt ob jezerih. Andora. Marjan Bradeško
VEZNE PLANINSKE POTI 50
Častitljiva starost Slovenske planinske poti. Praznovanje 60-letnice. Zdenka Mihelič
OBLETNICA 52
Julius Kugy še danes združuje ljudi. Šestdeset let od postavitve spomenika v Trenti. Zdenka Mihelič
PLEZALSKI DOPUST 54
Družinske plezalske počitnice v Nemčiji. Frankenjura. Vesna Pavlovič
ŠPORTNO PLEZANJE 56
Medalje za naše plezalke in plezalce. Vrsta uspehov naših tekmovalcev. Marta Krejan
GORSKA MEDICINA 57
Dehidracija v gorah. Vzroki, preprečevanje, zdravljenje. Julija Pečjak
INTERVJU 58
''Če ne bi plezal, bi bil astronavt!'' Luka Stražar in Nejc Marčič. Maja Duh
VARSTVO NARAVE 61
Najhitrejša ptica. Sokol selec. Dušan Klenovšek
NOVICE IZ VERTIKALE 62
NOVICE IZ TUJINE 66
LITERATURA 68
DEJAVNOSTI PZS 69
TNP 71
V SPOMIN 72
Uvodnik
Plezalni ali otroški vrtec?
V eni od prejšnjih številk smo pisali o težavah, ki jih povzroča velika obleganost nekaterih naših plezališč. Ta je v zadnjih letih postala splošen pojav in marsikaterega plezalca odvrača od obiskovanja nekoč priljubljenih plezalnih vrtcev, ki se poleg tega vedno bolj spreminjajo v nekakšne otroške vrtce. Obiskovanje plezališč z otroki, tudi s tistimi najmlajšimi, je očitno postalo nekaj zelo vsakdanjega. Že dolgo razmišljam, kako bi se opredelila do tega početja. Sem namreč v precepu. Če bi se moje življenje odvilo drugače, kot se je, bi bila najbrž ena od tistih, ki nosijo dojenčke pod stene, jih gugajo na vejah dreves in zabavajo s plezalnimi kompleti - in verjetno bi se mi to zdela najbolj normalna stvar na svetu. Morda pa mi dejstvo, da tega nisem nikoli počela, omogoča, da na zadevo pogledam nekoliko bolj objektivno, z distance. V teh nekaj letih, odkar me nekdo kliče mama, sem tudi razčistila sama s seboj glede znatno manjše plezalske aktivnosti: zaradi otrok se ne počutim prikrajšano za užitke v vertikali. Daleč od oči, daleč od srca! Seveda mi to še vedno zaigra, ko primem za skalo in se razgledujem z vrhov, kadar je za to priložnost, le tista prejšnja huda nuja se je nekam razkadila ... Čeprav sem si, priznam, življenje z otroki slikala precej drugače. Še vedno se slišim, kako sem kolega, ki je bil v pričakovanju prvorojenca ves na trnih, kako bo potem z njegovim plezanjem, hrabrila z besedami, da ne bo kaj dosti drugače, saj gre otrok vendar tja, kamor gredo starši! Danes se ob tem le še namuznem ... kajti to je sicer seveda povsem mogoče, a vprašanje, za kakšno ceno.
Otroci pač obrnejo svet na glavo, pa če to hočemo ali ne. Od trenutka, ko ugledajo luč sveta, nas postavljajo pred različne zahteve in potrebe, ki se pogosto tepejo z našimi. Vendar pa - zakaj bi pravzaprav morali postavljati svoje potrebe pred dojenčkove? Spomnim se besed prijateljice, ki mi je v enem od trenutkov slabosti, ko sem zapadla v samopomilovanje, dejala, da s poskušanjem vklapljanja dojenčka v življenjski slog odraslih iz predotroškega obdobja ne pridobiš prav nič. Če mi je takrat to dišalo po slabi tolažbi, mi danes po modrem nasvetu, ki se mi zdi povsem na mestu. Narava si ni zastonj izmislila nekaterih pravil in zakonitosti, le ljudje ji očitno ne znamo več dobro prisluhniti. Lahko bi se vprašali, kaj ima dojenček od tega, da v vozičku ali gugajoč se v lupinici na drevesu ždi pod steno, medtem ko se njegova starša spopadata z vertikalo. Najbrž je sicer vseeno bolje, da je v naravi namesto v nakupovalnem središču, in morda bodo že v bližnji prihodnosti ugotovili blagodejne učinke obiskovanja plezališč v najnežnejši dobi za razvoj fizičnih in umskih sposobnosti, kdo ve. In kaj imata starša od tega, ko se njun prestolonaslednik v svojem naslanjaču glasno upira in zahteva pozornost? Razen živčnosti ter padca osredotočenosti na plezanje in varovanje najbrž ne prav dosti.
Poleg tega ob prisotnosti otrok, ki so "ugnezdeni" preveč blizu sten, postanejo raztreseni tudi drugi plezalci v plezališču. Oni dan sva o tem slučajno govorila s kolegom, veteranom na plezalni sceni. "Saj ni treba, da mu ravno pade skala na glavo," je dejal. "Kaj pa, če se meni, ki sem bolj neroden, izmuzne iz rok komplet? Če mu z desetih metrov prileti na glavo, to tudi ni več nedolžna stvar." In nesreče se dogajajo. Ena hujših in medijsko odmevnejših se je pred nekaj leti pripetila hčerki znanega ruskega plezalca Salavata Rahmetova. Med plezanjem se mu je odlomil velik skalni blok in padel na njegovo takrat petletno hčer, ki je zaradi tega utrpela tako hude poškodbe, da so zahtevale več težkih operacij, med drugim amputacijo dlani. To je seveda ekstremen primer, ampak za življenje z neizbrisljivim občutkom krivde bi bila najbrž dovolj že blažja nesreča. Ne želim prepričevati prepričanih, saj je vsak svoje sreče kovač, mečem le kost za glodanje - bi lahko živeli s tem?
Mateja Pate
Za vas smo se pogovarjali z Nežo Maurer, pesnico in ljubiteljico gora ter s plezalsko navezo Lukom Stražarjem in Nejcem Marčičem, dobitnikoma zlatega cepina v lanskem letu.
Z Dušanom Jelinčičem smo obujali spomine na Jožeta Rozmana, vrhunskega alpinista iz tržiškega alpinstičnega odseka, Matija Turk nas je povedel v soseščino Montaža na Jof di Miez, Anže Čokl pa je z nami delil izkušnje z bivakiranja v gorah. Spet se nam je oglasila stalna dopisnica iz Doma Nada Kostanjevic, Marjan Bradeško nas je povabil v Pireneje, v majhno gorato deželo Andoro, Vesna Pavlovič pa v Nemčijo, v plezališče Frankenjura.
V Rubriki Z nami na pot Gorazd Gorišek predstavlja poti na Bavški Grintavec, Marjan Pučnik pa kolesarske steze po vzhodnem delu Pohorja.
Letos praznujemo tudi dne okrogli obletnici: 60-letnico Slovenske planinske poti in 60 let postavitve spomenika dr. Juliusu Kugyu v Trenti.
V športnem plezanju so naši tekmovalci spet dosegli lepe uspehe, Julija Pečjak nas opozarja na škodljivi vpliv dehidracije na telo, Dušan Klenovšek poziva vse, ki bi opazili sokola selca, da to sporočijo na DOPPS.
Sledijo stalne rubrike: Novice iz vertikale, Novice iz tujine, Literatura, Planinska organizacija, TNP in V spomin.
Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Poiščite ga v svojem kiosku.
Kazalo PV, september 2013
(3,11 MB)Uredništvo Planinskega vestnika
--------------------------------------------
Planinski vestnik, september 2013, lahko kupite tudi v Spletni trgovini PZS.
Vsebina - Članki
ZGODOVINA 4
Začetki gorskega turizma na Slovenskem. Ko turisti še niso bili "turisti". Matija Turk
Uradni prvopristopnik na Mangart. Franc Hohenwart (1771-1844). Dušan Škodič
Trojna obletnica Frana Kocbeka. 150 let od rojstva pionirja planinstva v Kamniško-Savinjskih Alpah. Dušan Škodič
INTERVJU 16
" Vedno sem poljubila prvo markacijo". Neža Maurer. Manca Čujež
ČAS, KI MINEVA 19
Jože Rozman - bliskovita parabola vzporednih svetov. Dušan Jelinčič
NEZNANI JULIJCI 24
Gora v senci Montaža. Jof di Miez, 1974 m. Matija Turk
Z NAMI NA POT 28
Gora v objemu Trente. Bavški Grintavec. Gorazd Gorišek
Opisi 33
Bavški Grintavec, iz vasi Soča. Gorazd Gorišek
Bavški Grintavec, iz Zadnje Trente. Gorazd Gorišek
Bavški Grintavec, iz Bavšice. Gorazd Gorišek
Bavški Grintavec, iz Zadnje Trente po panoramski poti. Gorazd Gorišek
Z NAMI NA POT 41
V zavetju pohorskih gozdov. S kolesom na vzhodno Pohorje. Marjan Pučnik - Maac
Opisi 37
Mariborsko Pohorje. Marjan Pučnik
Glažuta. Marjan Pučnik
Črno jezero. Marjan Pučnik
Rogla. Marjan Pučnik
NOČ IMA ČAROBNO MOČ 44
Sam, v dvoje ali troje. Spanje na vrhovih gora. Anže Čokl
PISMO STALNE DOPISNICE 47
Še sem živa! Nada Kostanjevic
PIRENEJI 48
Cvetlični vrt ob jezerih. Andora. Marjan Bradeško
VEZNE PLANINSKE POTI 50
Častitljiva starost Slovenske planinske poti. Praznovanje 60-letnice. Zdenka Mihelič
OBLETNICA 52
Julius Kugy še danes združuje ljudi. Šestdeset let od postavitve spomenika v Trenti. Zdenka Mihelič
PLEZALSKI DOPUST 54
Družinske plezalske počitnice v Nemčiji. Frankenjura. Vesna Pavlovič
ŠPORTNO PLEZANJE 56
Medalje za naše plezalke in plezalce. Vrsta uspehov naših tekmovalcev. Marta Krejan
GORSKA MEDICINA 57
Dehidracija v gorah. Vzroki, preprečevanje, zdravljenje. Julija Pečjak
INTERVJU 58
''Če ne bi plezal, bi bil astronavt!'' Luka Stražar in Nejc Marčič. Maja Duh
VARSTVO NARAVE 61
Najhitrejša ptica. Sokol selec. Dušan Klenovšek
NOVICE IZ VERTIKALE 62
NOVICE IZ TUJINE 66
LITERATURA 68
DEJAVNOSTI PZS 69
TNP 71
V SPOMIN 72
Uvodnik
Plezalni ali otroški vrtec?
V eni od prejšnjih številk smo pisali o težavah, ki jih povzroča velika obleganost nekaterih naših plezališč. Ta je v zadnjih letih postala splošen pojav in marsikaterega plezalca odvrača od obiskovanja nekoč priljubljenih plezalnih vrtcev, ki se poleg tega vedno bolj spreminjajo v nekakšne otroške vrtce. Obiskovanje plezališč z otroki, tudi s tistimi najmlajšimi, je očitno postalo nekaj zelo vsakdanjega. Že dolgo razmišljam, kako bi se opredelila do tega početja. Sem namreč v precepu. Če bi se moje življenje odvilo drugače, kot se je, bi bila najbrž ena od tistih, ki nosijo dojenčke pod stene, jih gugajo na vejah dreves in zabavajo s plezalnimi kompleti - in verjetno bi se mi to zdela najbolj normalna stvar na svetu. Morda pa mi dejstvo, da tega nisem nikoli počela, omogoča, da na zadevo pogledam nekoliko bolj objektivno, z distance. V teh nekaj letih, odkar me nekdo kliče mama, sem tudi razčistila sama s seboj glede znatno manjše plezalske aktivnosti: zaradi otrok se ne počutim prikrajšano za užitke v vertikali. Daleč od oči, daleč od srca! Seveda mi to še vedno zaigra, ko primem za skalo in se razgledujem z vrhov, kadar je za to priložnost, le tista prejšnja huda nuja se je nekam razkadila ... Čeprav sem si, priznam, življenje z otroki slikala precej drugače. Še vedno se slišim, kako sem kolega, ki je bil v pričakovanju prvorojenca ves na trnih, kako bo potem z njegovim plezanjem, hrabrila z besedami, da ne bo kaj dosti drugače, saj gre otrok vendar tja, kamor gredo starši! Danes se ob tem le še namuznem ... kajti to je sicer seveda povsem mogoče, a vprašanje, za kakšno ceno.
Otroci pač obrnejo svet na glavo, pa če to hočemo ali ne. Od trenutka, ko ugledajo luč sveta, nas postavljajo pred različne zahteve in potrebe, ki se pogosto tepejo z našimi. Vendar pa - zakaj bi pravzaprav morali postavljati svoje potrebe pred dojenčkove? Spomnim se besed prijateljice, ki mi je v enem od trenutkov slabosti, ko sem zapadla v samopomilovanje, dejala, da s poskušanjem vklapljanja dojenčka v življenjski slog odraslih iz predotroškega obdobja ne pridobiš prav nič. Če mi je takrat to dišalo po slabi tolažbi, mi danes po modrem nasvetu, ki se mi zdi povsem na mestu. Narava si ni zastonj izmislila nekaterih pravil in zakonitosti, le ljudje ji očitno ne znamo več dobro prisluhniti. Lahko bi se vprašali, kaj ima dojenček od tega, da v vozičku ali gugajoč se v lupinici na drevesu ždi pod steno, medtem ko se njegova starša spopadata z vertikalo. Najbrž je sicer vseeno bolje, da je v naravi namesto v nakupovalnem središču, in morda bodo že v bližnji prihodnosti ugotovili blagodejne učinke obiskovanja plezališč v najnežnejši dobi za razvoj fizičnih in umskih sposobnosti, kdo ve. In kaj imata starša od tega, ko se njun prestolonaslednik v svojem naslanjaču glasno upira in zahteva pozornost? Razen živčnosti ter padca osredotočenosti na plezanje in varovanje najbrž ne prav dosti.
Poleg tega ob prisotnosti otrok, ki so "ugnezdeni" preveč blizu sten, postanejo raztreseni tudi drugi plezalci v plezališču. Oni dan sva o tem slučajno govorila s kolegom, veteranom na plezalni sceni. "Saj ni treba, da mu ravno pade skala na glavo," je dejal. "Kaj pa, če se meni, ki sem bolj neroden, izmuzne iz rok komplet? Če mu z desetih metrov prileti na glavo, to tudi ni več nedolžna stvar." In nesreče se dogajajo. Ena hujših in medijsko odmevnejših se je pred nekaj leti pripetila hčerki znanega ruskega plezalca Salavata Rahmetova. Med plezanjem se mu je odlomil velik skalni blok in padel na njegovo takrat petletno hčer, ki je zaradi tega utrpela tako hude poškodbe, da so zahtevale več težkih operacij, med drugim amputacijo dlani. To je seveda ekstremen primer, ampak za življenje z neizbrisljivim občutkom krivde bi bila najbrž dovolj že blažja nesreča. Ne želim prepričevati prepričanih, saj je vsak svoje sreče kovač, mečem le kost za glodanje - bi lahko živeli s tem?
Mateja Pate