Planinski vestnik o izzivih sodobnega gorništva ... in še mnogo čem

V svoji več kot štiridesetletni delovni dobi sem imel različne vrste vodij in šefov. Od takih, ki so bili za zgled in od katerih sem se veliko naučil, pa do izrazito nesposobnih. V zadnjih letih pred upokojitvijo izstopa mlada ženska, ki je bila res izvrstna. Ni bila le odlična strokovnjakinja, da smo včasih kar strmeli, od kod jemlje znanje in ideje, pač pa je imela tudi posluh za zaposlene. Iz vsakega je znala izvleči tisto najboljše, kar mu je ‚ležalo‘, znala nas je motivirati, med drugim tudi kolega, ki je delal le tisto, kar mu je bilo naročeno, drugega pač ne. In bila je zaščitniška. Skratka, bila je zgled. Ja, dobre prakse lahko tudi poimenujemo, to je bila Katja Krasko Štebljaj, ki je svoje čase delala tudi v naši Mladinski komisiji. Še danes me preseneča s svojo strokovnostjo in zagnanostjo.

Podobno dobo, približno štiri leta, pa sem imel šefa, ki je bil njeno pravo nasprotje. Skromna strokovnost, znanje o vodenju - ničla. Tista leta nam ni bilo lahko. Od Katje sem se poslovil na nepozabni zabavi, ki se je, ko se z bivšimi kolegi dobimo na pijači, še vedno spominjamo z nasmehi. Kako se je poslovil kolega? Niti roke nam ni dal, kaj šele kaj drugega, skril se je v mišjo luknjo.

Kaj loči dobrega šefa od slabega? Tako na oko bi rekel, da več stvari. Prva. Vsi slabi mislijo, da se je vse začelo z njimi, da bo od zdaj naprej vse drugače. Napaka. Ne bo. Nisi prvi, tudi pred tabo se je kaj dogajalo. Druga je, da jim funkcija da krila, moč, po domače, stopi jim v glavo in se postavijo nad ljudi, ki jih vodijo. Tudi to bi rekel, da je napaka. Nekoč mi je uspešen direktor povedal, da je moč res tista, ki potegne, a se ji mnogi ne znajo upreti. To bi kar verjel. Posledica tega je - pomanjkanje občutka za ljudi. Ta pa je po mojem tisto, ki naredi dobrega šefa.

Predstavljam si, da je strokovno znanje osnova dobrega vodenja, vendar je v ospredju menedžment, torej sámo vodenje, pri čemer je strokovnost le podlaga. Vodenje jemlje čas, energijo, zahteva pa tudi znanje, kako voditi. Brez tega je človek težko dober vodja. Ko sem bil še novinar, sem vsakega novo nastavljenega direktorja vprašal, kje je ali si bo pridobil znanje o vodenju. Mnogi na to niso imeli odgovora.

Na področju planinstva seveda zadeve niso prav nič drugačne, tudi tu imamo pestro prakso dobrega in manj uspešnega vodenja. Letos sem bil dlje časa skupaj s človekom, ki je svoje čase opravljal pomembno funkcijo v planinski organizaciji. Prepričal me je z res bogatim znanjem pa tudi odličnim vodenjem. No, ravno tega je novi mladi predsednik pred dobrim desetletjem postavil na hladno, in to po 23 letih uspešnega vodenja odbora. Vem, da to ni osamljen primer, saj je razrešil več funkcionarjev, ki so bili že 'v letih', enega, alpinistično legendo, celo po 34 letih vodenja odbora! Od kod takšno nezaupanje v starejše, izkušenejše? In zakaj tako? Poglejte prvo točko, ki sem jo omenil zgoraj. Odstavljeni možak je potem delal za planinsko društvo in še vrsto drugih agencij, za vodstvo planinske organizacije pa je bil izgubljen. Na tak način je odšlo bogato znanje, ki ga ni bilo lahko pridobiti.

Letos poleti sem bil na Okrešlju na pogovoru s kolegi gorskimi reševalci in beseda je nanesla na primer nezadovoljivega vodenja v mojem domačem okolišu. Moram priznati, da sem bil res presenečen, saj se je to dogajalo pred desetimi leti! Kako to, se boste vprašali? Poglejte drugo točko. Tako še dolgo po tem, ko tega vodje ni več, ostaja slab občutek, ker svojega dela ni opravil primerno.

Ne vem, kako bo ocenjeno moje vodenje, to prepuščam zgodovini. V uredništvu velja demokracija, vsak lahko pove vse, tudi kritično. Seveda je tu in tam le potrebna odločitev šefa, konec koncev sem le odgovorni, a to ne zamaje zaupanja med uredniki. Dobrega vzdušja ljudi, ki imajo znanje in idejno pripadajo reviji, ni lahko zgraditi, poruši pa se ga lahko hitro. Tega se dobro zavedam. Naj gremo torej po tej poti naprej.