Planinski vestnik | Blišč plezališč in avstrijskega snega

Tema marčne številke Planinskega vestnika so plezališča - o opremljanju le-teh nekdaj in danes, o dilemah, ki se porajajo glede opremljanja, o projektu OSP. In prav o opremljanju plezališč in o plezanju, pa tudi življenju, spregovori Vili Guček, plezalec, učitelj, glasbenik in človek, ki pušča sledi ustvarjalnosti povsod.


Drugi intervju je z Marijo Lesjak, s predano varuhinjo gorske narave, ki je za svoje dolgoletno prostovoljstvo prejela vrsto priznanj, lanskega decembra tudi najvišje priznanje PZS, Svečano listino Planinske zveze Slovenije. Marija pravi, da bi z varstvom narave morali začeti že v vrtcu.

V rubriki Z nami na pot vas vabimo v turnosmučarski Eldorado v Avstriji, v Lungau, in na vrhove Gstoder (2140 m), Schwarzeck (2636 m), Marislwand (2520 m) in na Seeköpfl (2225 m).

Potepamo se po Iranu in tamkašnjih gorah, na turnem smuku z Grossvenedigerja, predstavljamo novo knjigo o življenju Paula Preussa - o prostem plezanju, avtorji opisujejo doživetja z Javorščka na Bovškem, Zabrložnice in Matkovega okna, pišemo o slovesnosti ob 130-letnici planinske organizacije, nadaljujejo se zgodba izpod Himalaje in spomini Lidije Honzak, in objavljamo spomine radioamaterja z jugoslovanske odprave na Mount Everest. Med člani uredniškega odbora se tokrat predstavlja naš tehnični urednik Emil Pevec.

Sledijo stalne rubrike: kolumna (o parkiranju na gorskih izhodiščih), Planinčkov kotiček, vreme - o tem, kje najti dobro vremensko napoved ob odhodu v tujino, novice iz vertikale, športnoplezalne novice, literatura in planinska organizacija.

Naročniki Planinski vestnik že najdete v svojih nabiralnikih, ostali pa v spletni Planinski trgovini, najbližji bolje založeni trgovini ali trafiki.

Uredništvo vam želi prijetno branje!

 Uvodnik, kazalo


 


TEMA MESECA
Blišč plezališč

INTERVJU
Vili Guček

INTERVJU
Marija Lesjak

DOŽIVETJE
Moj prvi in edini turni smuk

LITERATURA
Paul Preuss - gospodar prepada

KOLUMNA
Parkiranje pri Aljaževem stolpu?

Z NAMI NA POT
Eldorado za prave zanesenjake

PLANINČKOV KOTIČEK
Tri žitna zrna, korenček in seno

DOŽIVETJE
Javoršček za vsak dan

TUJINA
V gorah Irana

BOTANIKA
Po Avčinovih sledeh

DOŽIVETJE Z GORA
Iskanje šivanke v kopici sena

OBLETNICA
Spoštljivo in varno tudi vnaprej

VREME
Subjektivne ali modelske vremenske napovedi?

ZGODBE IZPOD HIMALAJE
Pozabljen prelaz

ZGODOVINA
Spomini radioamaterja

SPOMINI
Ženske so drugačne in moški tudi

ČLANI UREDNIŠKEGA ODBORA
Emil Pevec

FILM

NOVICE IZ VERTIKALE

ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE

LITERATURA

PLANINSKA ORGANIZACIJA














 
 
 O (ne)spodobnosti

V zadnjem času sem prebral več knjig, o katerih sem napisal recenzije. Pri tem, kolikor je mogoče, upoštevam (ne)napisana pravila pisanja recenzij: najprej pohvališ, na koncu pa opozoriš na morebitne pomanjkljivosti, če te sploh obstajajo. Verjetno boste soglašali z mano, da se boste za knjigo, ki bo pohvaljena in dobila pozitiven odziv, zanimali tudi sami. Zmotno pa je laično mnenje, da je knjiga, ki dobi negativno kritiko, v težavah. Nasprotno, tudi slabo ocenjene knjige ljudi pritegnejo, saj se hočejo prepričati na lastne oči, ali je kritika res upravičena. Je to kaj drugega kot promocija? Če pa je knjiga (ali film, predstava ipd.) tako slaba, da je ne moreš niti predstaviti, jo pač ignoriraš. To je za knjigo najslabša rešitev.

Nekaj knjig, ki sem jih prebral, je bilo res izvrstnih. Povsem sem "padel noter", avtorji so bili res prepričljivi. Tudi če bi pri kateri od teh knjig našel kakšno napako ali bi sam kaj drugače zastavil, se mi zdi, da je preprosto nespodobno, da bi ob tako dobri vsebini opozarjal na malenkosti. Več težav sem imel pri ocenjevanju romana, ki mi nikakor ni sedel. Zato sem si vzel 14-dnevni premor in zadevo dodobra prespal. Čeprav knjiga ni bila ravno po mojem okusu, a jo nasprotno bralke dobro sprejemajo, mi je še kako jasno, da gre za - roman. Pa ga ti napiši, če si tako sposoben, sem si dopovedoval. Ne, jaz ga še nimam, zato si ne bom jemal pravice kritiziranja.

Pred časom so me opozorili na zapis na družbenem omrežju, kjer je komentator grobo napadel mojo knjigo. Ena sama poved, in to žaljiva. Moram priznati, da zelo slabo spremljam ta omrežja. Za to nimam niti časa, predvsem pa me moti količina prisotne negativnosti. Ne dovolim, da se ta zloba prenese tudi name - saj se še spomnite Dartha Vaderja? Videl sem, da je komentator pri skoraj trištevilčnih odzivih čakal na vsakega od njih in se takoj odzval - gotovo je bil prilepljen na ekran. Vsakemu, ki se je z njim strinjal, je še enkrat pritrdil, z vsemi, ki so si drznili oporekati, je polemiziral in jih prepričeval o svojem prav (slednji so bili v večini). Ne vem, kako je z vami, a jaz na žaljive komentarje preprosto ne odgovarjam ali pa jih pobrišem, če le imam to možnost. Ali si na primer lahko predstavljate, kako drugače bi bilo videti, če bi bil začetni zapis komentatorja recimo takle: "V roke mi je prišla tainta knjiga tegaintega avtorja. Knjiga je dokaj bogata in informativna, verjamem, da bo mnogim prišla prav. Vidi se, da je avtor opravil veliko delo. Vendar se sam ne strinjam s tem in tem, kar argumentiram s tem in s tem. Kaj o tem mislite drugi?" Ali se vam ne zdi, da je tak zapis spodoben? In prejšnji?

Tik pred tiskom je najobsežnejši vodnik moje kariere, v katerem opisujem sto tur nekega gorstva. Pripravljal sem ga šest let, vseh tur sem opravil sto petdeset, prehodil nešteto višincev, prevozil na tisoče kilometrov (v Italiji in Avstriji), besedila pa je za tri Planinske vestnike, da ne naštevam naprej. Ali si kdo predstavlja, koliko dela je potrebnega za to? Verjamem, da ne. In vse to le zato, da bi tudi drugim odkril kotičke, ki so navdušili mene? In ker se danes vse vrti okoli denarja, naj vam povem, da nikoli in nikdar ne bom mogel nadomestiti vseh stroškov, ki sem jih imel s pripravo. Kaj pa res odtehta? Čisto navadna - pohvala.

Pred leti mi je neki poznavalec negativno ocenil izbor tur v vodniku, v katerem bi imel raje več zahtevnejših in manj lažjih. Ne boste verjeli, tudi sam bi imel raje tak vodnik, vendar ... Založnik, ki prevzame kompletno finančno breme in tveganje za prodajo, mi je dal drugačne napotke. Zato sem vstavil tudi nekaj lažjih ciljev, med drugimi zimski vzpon na Uršljo goro. Zakaj? Preprosto zato, ker je bila s tem zagotovljena boljša prodaja. Po lažjih turah pozimi hodi bistveno večja množica ljudi, kot pa pleza po zahtevnih vrhovih. In knjiga se je uspešno prodala. Vsega tega seveda tisti, ki podajajo komentarje, ne morejo vedeti, lahko pa bi vsaj predvidevali. Avtor, ki ne soglaša z zamislijo izdajatelja, ima dve možnosti: ali se sprijazni, prilagodi izbor tur in ima vsaj knjigo ali pa zavrne tak koncept in gre drugam. Vendar lahko ostane tudi brez knjige, saj založnika danes ni preprosto dobiti. Sam sem izkusil že obe možnosti.

Tudi pri Planinskem vestniku dobivamo podobna pisma, le da niso žaljiva. Pisna mnenja so večinoma kritična, ustno pa dobimo več pohval. Če sem še pred leti vsakemu od kritikov odgovarjal na dolgo in široko ter utemeljeval stališča uredništva, sem danes pri tem bistveno skromnejši - le zahvalim se za pošto. Naj v opravičilo povem, da je številka mojega prenosnega telefona javno dostopna in me lahko kdor koli od njih pokliče, da se pogovoriva o tem, kaj ga teži. Dobro veste, da ima vsaka palica dva konca. Če nam je pred kratkim nekdo že tretjič pisal, naj se znebimo plastičnega ovitka revije in s tem prispevamo k boljšemu okolju, mu tukaj sporočam, da smo se o tem že pri prvem pismu temeljito posvetovali, pridobili več drugih mnenj, tudi izdajatelja (PZS), vendar smo ostajali pri dotedanji praksi. Zakaj? Ker je očitno z revijami, ki jih kupci dobijo po pošti, toliko več težav zaradi - mečkanja revije. Tega si pa ne želimo. Pa še drugi razlogi so bili. No, prejšnji mesec nam je Pošta sporočila, da oni ukinjajo plastične ovitke, tako da smo zdaj v fazi iskanja drugih rešitev.

Živimo v časih, ki so po tehnološki strani izjemni. Vendar ko nam je omogočeno skoraj vse, se obnašamo drug do drugega, kot bi si bili tujci, kot da nismo na tem edinem svetu skupaj. Predstavljal bi si, da bomo vsaj v gorah, kjer je pristno okolje, ki do človeka ni vedno prijazno, drug do drugega prijazni (sočutni do sočloveka, je to preveč?), a žal ni tako. Razmislite o tem in nam - pišite. Obljubim vam, da bomo vsako pismo vzeli resno. Ne obljubim pa, da bom na pošto na dolgo odgovarjal.

Vladimir Habjan