Rdeče packe | Kolumna Bogdana Biščaka iz Planinskega vestnika

Prvič sem se odpravil na Bivak I v Veliki Dnini pred dobrimi štiridesetimi leti. Z Igorjem Mezgecem sva se namenila preplezati Grapo med Škrlatico in Rakovo špico, in kot smo s prijatelji storili še kdo ve kolikokrat, sva seveda nameravala prespati v bivaku.

Ne le zato, ker so stene okrog Škrlatice tako daleč nad dolino, da se po napornem dostopu prileže nočni počitek, preden začneš plezati, ampak tudi zaradi romantičnega pridiha, ki smo si ga pričarali v tisti kamniti puščavi tam gori. Pomemben del te romantike je bilo seveda tudi dejstvo, da si tam le težko srečal kakega človeka. Še gamsi so se izogibali tega neizprosnega sveta brez kančka zelenja.

Seveda tudi pot do bivaka ni bila tako uhojena, kot je danes, ko Google in kak vodnik po julijskih brezpotjih poskrbita, da pride tja gori poleg alpinističnih čudakov, ki bi plezali v krušljivih stenah Škrlatice in Rakove špice (če sodim po vpisni knjigi na Bivaku I, takih itak skoraj ni več) tudi marsikateri "brezpotnik", ki se odpravi na Veliko Martuljško Ponco. Z Igorjem sva težko našla že prehod ven iz Gruntovnice, še bolj pa sva ugibala, kateri je pravi žleb, ki po prečnici iz nje vodi do melišč pod severno steno Škrlatice. Ampak to je del hoje po brezpotjih, kajne? Iskanje najlažjih prehodov, orientacija v neznanem svetu in zado-voljstvo, ko z lastno pametjo najdeš pot do cilja.

No, vsi ne mislijo tako. Od tistega prvega vzpona grem na Bivak I skoraj vsako leto vsaj enkrat. In pred približno desetimi leti sem na tej poti prvič opazil rdeče packe. Nekomu se je zdelo nujno pot označiti z rdečimi črtami na mestih, kjer bi lahko koga obhajal dvom, kam kreniti. Bolj kot razočaran, sem bil jezen. Le kdo je ta arogantnež, ki si vzame pravico ponečediti pot, ki je brez rdečih pack desetletja in desetletja vodila planince in alpiniste v Veliko Dnino?

Tudi v Repov kot sem prvič, približno enako dolgo je od takrat, šel z Igorjem Mezgecem. Bila je jesen, še danes imam diapozitiv (posnel ga je Igor) v srebrno tančico oblečenega zlatega macesna, ki ga je na zgornji meji megle obsijalo sonce. Repov kot ni tako odmaknjen ljudem, kot je Velika dnina, tudi ambient ni tako dramatičen. Pot proti južni steni Planjave in Srebrnemu sedlu je bila solidno uhojena že takrat, a romantike Repovemu kotu kljub temu ne manjka. Tudi zato, ker skozi to dolino vodi neoznačena pot, kar je vsaj do zdaj preprečilo, da bi ga zasule množice, ki sicer odsopihajo proti Kamniškemu sedlu. Natančneje rečeno - JE vodila neoznačena pot. Do predlani.

Pojavile so se rdeče packe. V primerjavi s tistimi pod Bivakom I, ki jih je nekdo naredil s čopičem, se je ta, ki je packal tukaj, oborožil z razpršilom (posodobitev pač). In na mestu, kjer je treba nekoliko poplezati, svinjal na vsakega pol metra. Kot da ne bi hotel označiti le najlažjega prehoda čez tisti skok, ampak kar posamezne oprimke. Više zgoraj, kakih sto metrov pod Srebrnim sedlom, se mu je pridružil še en "packonar." Temu je bila ljubša rumena barva (ali pa - kdove - je rumeno razpršilo cenejše). In je z njo popackal bolj ne-posreden pristop na sedlo od tistega običajnega, popackanega seveda z rdečo. Tako da lahko izbirate: vam je bolj odvratno slediti rdečim ali rumenim packam?

Meni, domnevam pa, da še mnogim ljubiteljem narave, ki menimo, da je narava naša največja učiteljica lepote, dokler je človek ne začne obvladovati, taka izbira ni všeč. Raje imamo pred seboj dilemo, ali zaviti levo ali desno, gor ali dol. Tveganje, da zaidemo, se nam zdi malenkost v primerjavi s prenašanjem rdečih ali rumenih pack.
Sprašujem se, kdo so ti ljudje, ki hodijo po gorah z rdečim razpršilom in označujejo z njim poti, ki so še redki nemarkirani predeli našega visokogorja. Kaj jih pri tem vodi, kje in kako so bili vzgajani?

Je možno, da gre za nekoliko pozabljive posameznike, ki si tako označijo pot za lažje iskanje prehodov pri sestopu ali naslednjem obisku iste poti? Jim je popolnoma vseeno za vse tiste, ki še niso tako pozabljivi in bi raje imeli pot brez rdečih pack? Ali je bolj verjetno, da gre za altruiste, ki bi radi olajšali ali celo omogočili dostop v te odmaknjene in brezpotne predele naših gora vsem tistim, ki za iskanje prave smeri v brezpotjih še nimajo dovolj izkušenj? In je tak pristop nadaljevanje tiste forme mentis, ki skrbi, da se našim "sončkom" v šoli ne bi bilo treba preveč truditi, ali tiste, da je treba vsakogar, ki bi rad naredil selfi za objavo na Instagramu pač spraviti tja, kjer si je ta selfi zamislil? In da seveda nima potrpljenja, da bi goram posvetil ves tisti čas, ki je nujen za pridobitev izkušenj, potrebnih, da pride do tistega selfija brez pomoči rdečih pack.

Slovenska planinska organizacija je v preteklih, predvsem socialističnih desetletjih z gradnjo planinskih koč in urejanjem poti poskrbela, da je naše visokogorje postalo dostopno tudi tistim, ki so jim gore bolj nedeljski ali počitniški cilj kot življenjska opredelitev. Z današnjega vidika se lahko vprašamo, ali je bila ta pot pravilna, ampak za nazaj je lahko biti pameten. Zato priznajmo, da je s tem mnogo ljudem omogočila, da so si pričarali nekaj lepih trenutkov, morda celo najlepših v svojem življenju. Kar je pohvalno. Ampak časi se spreminjajo. Prišel je Google, potem Google Earth, pa Lonely Planet in Facebook in Instagram in vse to nas preplavlja z informacijami in fotografijami čudovitih predelov sveta in prelepe narave, ki je še na voljo. V Sloveniji je je kar nekaj. In to se v zadnjih letih v naših gorah zelo, zelo pozna.

Lani po dolgih letih nisem kupil znamkice, ki potrjuje plačano članarino PZS. Junija sem se v eni od naših planinskih koč pozanimal, ali moram v tistem tednu rezervirati spanje ali lahko pridem gor brez rezervacije. Povedali so mi, da imajo vse rezervirano do konca avgusta, in jezen sem se vprašal, kaj mi bo znamkica, če v naših kočah tako in tako ne morem prespati.
Kakor koli že, turisti, ti sodobni barbari, kot jih je Boris Dežulović nekoliko sarkastično poimenoval v eni od svojih kolumn v Objektivu, ko je opisoval, kako je turizem uničil vse, kar je bilo vrednega v Splitu, se iz vsega sveta zlivajo v Slovenijo in obremenjujejo naše okolje, še posebej naše gore. Množičnost, ki je toliko desetletij bila eden od pomembnih ciljev PZS, v novih razmerah to preprosto ne more in ne sme več biti. Prej obratno. V Benetkah in Barceloni so se tega že zavedeli in začeli omejevati turistični naval s kvotami.

Kako to narediti v Sloveniji in še posebej tam, kjer so ekosistemi posebej občutljivi (nobenega dvoma ni, da je visokogorje tak sistem), ne vem. Se mi pa zdi, da bi to morala vedeti PZS. Morda bi lahko začela z malenkostjo: z ozaveščanjem mladih, naj ne hodijo v gore z rdečim razpršilom in ne packajo z njim tam, kjer rdečih pack še ni. Pa nočem reči, da so packali mladi ljudje, ampak le to, da morda ne bodo packali niti v mladosti niti ko se postarajo, če bodo dovolj zgodaj deležni prave vzgoje.

Bogdan Biščak