Poti do kamnitih src že iz tiskarne
"Za prehojenimi planotami, grebeni in gorami se širijo nova prostranstva. Srce, ki hrepeni, hoče naprej. Jutri bo nov dan. Poti do kamnitih src bodo ostale uhojene, dokler bomo ljubili," Olga Kolenc slikovito in slogovno izbrušeno ubeseduje svoja planinska in osebna doživetja in razmišljanja, ki jih v knjigi popotniških zgodb razkošno bogatijo tudi avtoričine fotografije. Njeno pisanje nas popelje na Kolovrat, Mangart, Kanin, Skutnik, Muzce, Kras ..., na manj obiskane poti vzdolž hribov in gora ob zahodni slovenski meji.
Poti do kamnitih src (foto Manca Ogrin)
Olga Kolenc se v svojem knjižnem prvencu Poti do kamnitih src spominja svojih obiskov manj obiskanih poti vzdolž hribov in gora ob zahodni slovenski meji. Poti ob meji z Italijo so bile do vstopa Slovenije v Evropsko unijo zaradi strogega mejnega režima zapostavljene in še redkeje obiskane kot dandanašnji.
Avtoričina doživetja ne temeljijo le na klasični pripovedi o lepotah gora, predgorij in Krasa. V njih se prepletajo tudi intimnejše in hkrati univerzalnejše razsežnosti, ki so prisotne ob večnih iskanjih v nas samih. Na poti Olga išče celoto, vezna nit je človek, ki naseljuje ta prostor. Gora ni samo gora, temelji so ji predgorja, doline in reke, ki iščejo vsaka svojo pot.
"Spontani obred je dosegel vrhunec, krog se je sklenil. Svet na dosegu vidnega polja še vedno miruje, daljave bledijo, zaznavam jih le še kot odtis. Misli se umirijo, udje so mehki. Sama sebi zastavljam večno vprašanje, kdo sem, od kod sem in kam bo šel moj naslednji korak. Kdo od nas se tega še ni spraševal in se kot muha v pajkovi mreži zapredal v lastnih neznankah? Drobna pika sem, prah, ki je komaj zaznal pramen večne svetlobe in že bo ponovno poniknil za zastor. In komu pripadam, kje sem doma? Kaj ni naš dom celoten planet, ta mali podalpski košček sveta - tista hiša z malimi okni pa le naše začasno postajališče. Odgovor sploh ni pomemben, le odpreti moram oči in použiti meni odmerjen pramen svetlobe. Dokler bije srce, se z rdečo rožo v laseh lahko vedno znova vračam v Kadore. Skrivnostni hrbti predgorij, ki se pod silo življenja dvigajo iznad dolin, še vedno dišijo po hrepenenju," slikovito in slogovno izbrušeno Kolenčeva ubeseduje svoja planinska in osebna doživetja, ki jih v knjigi razkošno bogatijo tudi avtoričine fotografije.
Pot Olge Kolenc se začne na rodni Vojskarski planoti, nadaljuje skozi obsežen Trnovski gozd, dokler v Solkanu ne doseže hribov in gora ob Soči. Tej sledi skozi Sabotin, Kambreško, Kolovrat in Matajur vse do Breginjskega kota, Stola in Muzcev. Zadnji del knjige Poti do kamnitih src, pa Kolenčeva posveča doživetjem, spominom in razmišljanjem na Krasu.
"Pa gremo z Olgo čez Kolovrat, Mangart, Kanin, Skutnik, Kras ... Izpod krošenj prej ali slej zalezemo v skale, ob kamen se obregnemo, izbiramo si počivalnike, na izjemnih krajih nam praznina nebes bogati sprotne trenutke, zamaknjeno sledimo rožnim tratam, veselimo se novih srečanj. Včasih nam pridejo naproti še okamnele srčevke. Kaj vidimo v njih, je le stvar trenutnega stanja duha. Vendar če hodimo pod roko z Olgo, je duh zdrav in krepak. Nič nam ne manjka!" je knjigi na pot zapisal Rafael Terpin.
Olga Kolenc (1953), pesnica, pisateljica, slikarka in fotografinja, se je rodila na Vojskem nad Idrijo. Od leta 1974 živi in dela v Novi Gorici. Službovala je v strojništvu in geodeziji. Literarna dela skupaj s fotografijami objavlja v uveljavljenih slovenskih revijah, v različnih zbornikih in koledarjih. Piše tudi v narečju. Je dolgoletna zunanja sodelavka Planinskega vestnika. Izdala je dve pesniški zbirki Pot preobrazbe in Z okna tiste kamre. Je dvakratna zmagovalka na mednarodnem natečaju za najboljši haiku revije Apokalipsa ter dobitnica drugih literarnih nagrad. Pod mentorskim vodstvom akademskega kiparja Zmaga Posege in akademskega slikarja Klavdija Tutte je v letih 1988-93 razvila lastno tehniko slikanja. Od leta 1998 je aktivna članica Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in članica goriškega literarnega kluba Govorica. Sodelovala je na enaindvajsetih samostojnih in na več kot sto skupinskih razstavah doma in v tujini. Je dobitnica štirih prvih mednarodnih nagrad, ene druge ter več pokalov in priznanj.
Avtoričina doživetja ne temeljijo le na klasični pripovedi o lepotah gora, predgorij in Krasa. V njih se prepletajo tudi intimnejše in hkrati univerzalnejše razsežnosti, ki so prisotne ob večnih iskanjih v nas samih. Na poti Olga išče celoto, vezna nit je človek, ki naseljuje ta prostor. Gora ni samo gora, temelji so ji predgorja, doline in reke, ki iščejo vsaka svojo pot.
"Za prehojenimi planotami, grebeni in gorami se širijo nova prostranstva. Srce, ki hrepeni, hoče naprej. Jutri bo nov dan. Poti do kamnitih src bodo ostale uhojene, dokler bomo ljubili." (Olga Kolenc)
"Spontani obred je dosegel vrhunec, krog se je sklenil. Svet na dosegu vidnega polja še vedno miruje, daljave bledijo, zaznavam jih le še kot odtis. Misli se umirijo, udje so mehki. Sama sebi zastavljam večno vprašanje, kdo sem, od kod sem in kam bo šel moj naslednji korak. Kdo od nas se tega še ni spraševal in se kot muha v pajkovi mreži zapredal v lastnih neznankah? Drobna pika sem, prah, ki je komaj zaznal pramen večne svetlobe in že bo ponovno poniknil za zastor. In komu pripadam, kje sem doma? Kaj ni naš dom celoten planet, ta mali podalpski košček sveta - tista hiša z malimi okni pa le naše začasno postajališče. Odgovor sploh ni pomemben, le odpreti moram oči in použiti meni odmerjen pramen svetlobe. Dokler bije srce, se z rdečo rožo v laseh lahko vedno znova vračam v Kadore. Skrivnostni hrbti predgorij, ki se pod silo življenja dvigajo iznad dolin, še vedno dišijo po hrepenenju," slikovito in slogovno izbrušeno Kolenčeva ubeseduje svoja planinska in osebna doživetja, ki jih v knjigi razkošno bogatijo tudi avtoričine fotografije.
Pot Olge Kolenc se začne na rodni Vojskarski planoti, nadaljuje skozi obsežen Trnovski gozd, dokler v Solkanu ne doseže hribov in gora ob Soči. Tej sledi skozi Sabotin, Kambreško, Kolovrat in Matajur vse do Breginjskega kota, Stola in Muzcev. Zadnji del knjige Poti do kamnitih src, pa Kolenčeva posveča doživetjem, spominom in razmišljanjem na Krasu.
"Pa gremo z Olgo čez Kolovrat, Mangart, Kanin, Skutnik, Kras ... Izpod krošenj prej ali slej zalezemo v skale, ob kamen se obregnemo, izbiramo si počivalnike, na izjemnih krajih nam praznina nebes bogati sprotne trenutke, zamaknjeno sledimo rožnim tratam, veselimo se novih srečanj. Včasih nam pridejo naproti še okamnele srčevke. Kaj vidimo v njih, je le stvar trenutnega stanja duha. Vendar če hodimo pod roko z Olgo, je duh zdrav in krepak. Nič nam ne manjka!" je knjigi na pot zapisal Rafael Terpin.
Olga Kolenc (1953), pesnica, pisateljica, slikarka in fotografinja, se je rodila na Vojskem nad Idrijo. Od leta 1974 živi in dela v Novi Gorici. Službovala je v strojništvu in geodeziji. Literarna dela skupaj s fotografijami objavlja v uveljavljenih slovenskih revijah, v različnih zbornikih in koledarjih. Piše tudi v narečju. Je dolgoletna zunanja sodelavka Planinskega vestnika. Izdala je dve pesniški zbirki Pot preobrazbe in Z okna tiste kamre. Je dvakratna zmagovalka na mednarodnem natečaju za najboljši haiku revije Apokalipsa ter dobitnica drugih literarnih nagrad. Pod mentorskim vodstvom akademskega kiparja Zmaga Posege in akademskega slikarja Klavdija Tutte je v letih 1988-93 razvila lastno tehniko slikanja. Od leta 1998 je aktivna članica Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in članica goriškega literarnega kluba Govorica. Sodelovala je na enaindvajsetih samostojnih in na več kot sto skupinskih razstavah doma in v tujini. Je dobitnica štirih prvih mednarodnih nagrad, ene druge ter več pokalov in priznanj.