Planinski vestnik | Vzpon in propad Kranjske sekcije DÖAV & turna smuka v Julijcih

Tema marčne številke Planinskega vestnika je Vzpon in propad Kranjske sekcije DÖAV (Deutscher und Österreichischer Alpenverein) in presenetljivo odkritje našega urednika Dušana Škodiča o tem, da je bilo Slovensko planinsko društvo prva tri leta član DÖAV.

Pogovarjali smo se z Vido Zupan Teuš, s 75 let "mlado" turnosmučarsko navdušenko, ki pravi, da nikoli ne obupa. Drugi intervju pa je z Oliverjem Čobcem, priznanim turističnim vodnikom in novim najemnikom Planinskega doma na Boču.

V sredici Z nami na pot vas vabimo na turnosmučarsko prečenje Julijskih Alp - popeljemo vas pod Kriško steno, na Veliko Mojstrovko, na Kanjavec in Rušnati vrh.

Pišemo o Manasluju, o komercialnih odpravah nanj ter spoznanju o tem, kateri je pravi vrh. Pišemo tudi o številnih doživetjih, med njimi na Kamniškem sedlu, pa na Ovčjaku in Velikem Ovčnjaku, Šobru, potepamo se po Peruju, tekmujemo na Ultra trailu Vipavska dolina, kjer tekmovalci premikajo lastne meje, Lidija Honzak nadaljuje s spomini, obeležujemo sto let Knafelčeve markacije in obujamo začetke organiziranega vodništva na Slovenskem.

Sledijo stalne rubrike: narava, novice iz vertikale, literatura, planinska organizacija in v spomin.

Naročniki ga lahko najdete v svojih nabiralnikih, ostali pa v spletni Planinski trgovini, najbližji bolje založeni trgovini ali trafiki.

 Uvodnik, kazalo

 

V spominih na otroštvo je gnezdil obris človeka, s katerim so tedaj živeli v isti hiši in skupnem gospodinjstvu. Ni bil njegov pravi oče in bilo mu je neprijetno, če se je spomnil nanj. Mama je rekla, da se je odselil nekam v tujino. O njem ni z nikomer govoril, a če je že nanesla beseda, je imel slabo mnenje. Ta moški ga ni razumel in vedno je hotel imeti svoj prav, kot ga je seveda imel tudi sam. Pretekla so leta in nazadnje je ostarel.

Nekega dne je pospravljal podstrešje in v preperelem kovčku našel stare fotografije in pisma. Premagala ga je radovednost in začel jih je prebirati. Njegova mama si je očitno dopisovala s tem moškim še leta po tem, ko ju je zapustil.

Iz pisem je spoznal, da moški dejansko ni bil njegov biološki oče. Odleglo mu je. Po drugi strani pa ga je presenetilo, ker je izvedel nekaj več o lastnem poreklu. In tudi o njegovem - bil je zgolj človek, ki je takrat stanoval v isti hiši in imel obrt, za katero se je pozneje sam navdušil.

Mama si je potem, ko je odšel, našla novega moža. Žal tudi pri njem ni imela sreče. Očim ni bil boljši od prejšnjega in kmalu ju je tudi on zapustil. Življenje ju je oba le dodatno utrdilo.

Z leti se mu je končno uspelo toliko osamosvojiti, da je lahko zaživel na svojem in nadaljeval priučeno obrt. Bil je zadovoljen s svojim življenjem, ki je bilo ena od mnogih usod, kakršnih je bilo nekoč na Kranjskem več kot vaških lip. Njegova zagotovo ni bila med slabšimi.

Vedno pa je imel zoprn občutek, da mu niso povedali vsega. Ko je bil mlajši, so mu prizanašali, ko je bil dovolj star, pa ni bilo več pripovedovalcev. Še dobro, da je po naključju zašel na podstrešje ...

Tudi začetki nemške Kranjske sekcije (Section Krain DÖAV) in Slovenskega planinskega društva (SPD) so bili ena od mnogih usod na nekdanjem Kranjskem. Ko se je SPD odselil iz "skupnega gospodinjstva" (Deutscher und Österreichischer Alpenverein), in odšel iz "skupne hiše" (razpadle avstrijske monarhije), so gore, kar jih je ostalo za rapalsko mejo, končno postale slovenske. SPD je tedaj prevzel vse nemške koče in poti, jih vključil v svoje območje delovanja ter spisal zgodovino slovenskega planinstva, ki sega v današnji čas.

Vse to že vemo, vendar kot nas življenje uči, se družinske zgodbe v resnici nikoli ne razrešijo tako hitro in preprosto, kot potomci slišijo od prednikov. Zgodba SPD je šolski primer, ko ostane nekaj listov zgodovine med seboj zlepljenih. Tega pozneje nihče ne opazi, ker je otroku pač preprosteje reči, da je "oče na službeni poti", kot pa mu razlagati dolgo in na trenutke morda tudi neprijetno zgodbo.

Nekaj generacij za tem, ko je že vsem jasno, da se na naslednjem družinskem pogrebu ne more več prikazati kakšen neznan sorodnik, ki bi vse prisotne spravil v neprijeten položaj, se prebudi tudi radovednost. Kdo, od kod in zakaj smo? Včasih zadostuje tudi naključje in nekaj sreče, ko na podstrešju odkrijemo nove odgovore na stara vprašanja.

Leta 1958 je bil v požaru popolnoma uničen naš planinski arhiv, ki je segal v čas nastanka SPD, pisanje Planinskega vestnika v burnih letih pa je bilo razumljivo enostransko, zato smo pozneje ostali brez realnega zgodovinskega pogleda v preteklost. Toda zadnji koronski čas je prinesel tudi nekaj dobrega. Bil je čas brskanja po podstrešjih in z nekaj sreče smo našli zaprašen kovček s pismi. Ne dobesedno, temveč se je našel v Innsbrucku.

V arhivu Kranjske sekcije so bili dokumenti o njenih nepremičninah in finančnem poslovanju ter raznovrstna korespondenca - med njo tudi dopisovanje z vodstvom SPD, odločbe in ostri ukrepi novih oblasti do vseh ostankov nemštva ter posledice za prebivalce v času nastanja nove kraljevine SHS.

SPD je želel ta arhiv zaseči, vendar mu kljub velikim pritiskom na vodstvo z zakonom ukinjene Kranjske sekcije, to ni uspelo. Arhiv je bil namreč kmalu po koncu vojne skrivaj prepeljan v Gradec. Od tam ga je namestnik zadnjega predsednika na začetku druge svetovne vojne poslal v Innsbruck, kjer smo ga tudi našli v njihovem arhivu.

Začetno navdušenje je malce ohladilo spoznanje, da je velika večina dokumentov v nemškem jeziku in povrhu vsega napisana še v zapleteni gotici, po drugi strani pa je le povečalo izziv za razvozlavanje vsebin. In tu so zdaj končno predstavljene manjkajoče strani zgodovine, ki neolepšano pripovedujejo o koncu Kranjske sekcije in o prvih letih SPD.